Najlepše fotografije nastanejo zjutraj in spontano

Zgodbe | dec. '19

»Človek v življenju ničesar ne zamudi, vedno je na pravem mestu in z razlogom,« je prepričan Vinko Kukman, upokojenec in ljubiteljski fotograf iz Kanižarice pri Črnomlju, ki mu je najtežje obdobje v življenju uspelo prebroditi s pomočjo ljubezni do fotografiranja. Zadnja leta, odkar je v pokoju, je njegov konjiček postal način življenja. S fotoaparatom se pogosto poda na sprehod po njegovih najlepših kotičkih Bele krajine. »Zgodaj zjutraj je narava najlepša in najboljša svetloba za fotografiranje. Najlepše fotografije pa nastanejo spontano,« pove.

Fotografije sproti objavlja na družabnem omrežju Facebook, kjer ima javno dostopen profil, v lokalnem časopisu Belokranjec ima že leta svojo rubriko, sodeloval pa je tudi z Dolenjskim listom in spletno stranjo Lokalno.si. Njegova posebnost je, da fotografije pogosto opremi tudi s podatki in razlago, za kateri pojav gre. Letos jeseni je tako na Facebooku objavil več fotografij ptic selivk, najbolj pa so ga prevzeli žerjavi. Vinko je zapisal, da so jate štele tudi po več kot 200 ptic, nase pa niso opozarjale le z glasnim oglašanjem, ampak tudi z obliko jate med letenjem. Fotografiral jih je, kako letijo v obliki klina. Za lažje letenje ptica izkorišča zavetrje ptice pred seboj, le vodilna ptica v jati ne more prihraniti energije, zato se izmenjujejo, je ob fotografijah razložil Vinko.

Ekološka pohvala breza

Rad fotografira tudi vlake, navezanost nanje izhaja iz otroštva, saj so živeli blizu črnomaljske železniške postaje, pri železnici pa je bil zaposlen tudi njegov oče. »Vonj po žveplu in dimu, ki so ga izpuščale stare lokomotive, imam še vedno v nosu, tako kot vonj po razvijalcu in fiksirju iz šolske temnice,« pove Vinko. 

S svojimi fotografijami in zapisi pritegne veliko ljudi, nekateri ga sprašujejo, kje so ti lepi kotički. Čeprav so v naši neposredni bližini, jih niti ne opazimo. Večkrat pa opozarja tudi na neodgovoren odnos do narave, razkriva črna odlagališča ali druge nečedne posege ljudi v naravo. Ob svetovnem dnevu Zemlje mu je črnomaljska občina letos podelila ekološko pohvalo breza za njegov prispevek k varstvu narave, saj skozi fotografski aparat odpira oči in opozarja na malomaren odnos človeka do narave. Ob tej priložnosti je v kulturnem domu pripravil razstavo izbranih fotografij Bele krajine pod naslovom Biseri v ogrlici narave.

Njegovi najljubši kotički, kamor pogosto zahaja, so Mirna gora pa Kolpa, ki je lepa v celem toku in vseh letnih časih, ter druge belokranjske reke in potoki. Najbolj pri srcu pa so mu gozdovi, še posebej pragozdovi, kjer se na vsakem koraku čuti prvinskost gozdnega življenja. Omenja Rajhenavski pragozd, pred kratkim pa je s člani črnomaljskega fotokluba, kjer deluje od začetka, obiskal Krakovski gozd.

Redno zahaja v nekdanjo kočevarsko vasico Ponikve blizu Mirne gore. Že desetletja je prazna in zapuščena, poskrbljeno je le za redno košnjo trave. V vasi so izvir vode in dva jezerca, ki so jih tedanji prebivalci naredili za potrebe obratovanja žage, njeni ostanki so vidni še danes. Vinko pravi, da so Ponikve zanimive tudi po botanični plati, tam raste veliko posebnih rastlin in staro sadno drevje, ki so ga zasadili še Kočevarji. Tu imajo svoj raj tudi divje živali. Vprašam ga, ali tudi medved. Tudi, mi odgovori in na moj prestrašeni pogled takoj doda, da veliko več ljudi »poškoduje« klop kot medved. O naravi in gozdu se je veliko naučil od upokojenega gozdarskega inženirja Jožeta Vidervola, s katerim sta pred leti obhodila dobršen del slovenskega sredogorja in visokogorja.

Ključ od šolske temnice

Vinkova ljubezen do fotografije sega v osnovnošolska leta. K fotografskemu krožku ga je povabil učitelj Jože Zabukošek, ki je bil leta 2002 tudi pobudnik ustanovitve Fotokluba Črnomelj, Vinko pa je postal njegov prvi predsednik. Spominja se, da je bil kot šolar nad fotografiranjem tako navdušen, da je želel takoj videti fotografije, zato mu je učitelj Zabukošek zaupal ključ od temnice. Takrat ga je bolj zanimala fotografija stavbne dediščine, danes pa ga bolj navdušuje fotografija narave, na potovanjih pa ulična fotografija. Zanimajo ga druge kulture, predvsem v manj razvitem svetu, kjer še ni množičnega turizma. Tako je obiskal Kubo, Maroko, Turčijo in Albanijo in naredil serijo lepih fotografij s tamkajšnjih ulic in tržnic.

Njegov prvi fotoaparat je bila boks kamera, ki si jo je kupil z denarjem, ki ga je dobil s prodajo starega železa. »To so bili povsem drugi časi, tudi filmi so bili dragi, zato sem vedno premislil, kakšno fotografijo bom naredil. Danes pa naredim z digitalnim aparatom tudi po 200 do 300 fotografij naenkrat,« pove.

Kasneje je fotografiranje stopilo malce v ozadje, saj se je Vinko v srednji šoli začel ukvarjati z radioamaterstvom in jamarstvom. V 70. letih so z Jamarskim klubom Črnomelj pod vodstvom Stanislava Klepca raziskovali jame po Beli krajini in v Kočevskem rogu. Zbrali so veliko podatkov, Vinko pa je naredil več fotografij. Po kovinarski šoli, ki jo je obiskoval v Novem mestu, se je zaposlil v tovarni Beti v Črnomlju kot finomehanik za šivalne stroje in tam spoznal ženo Rozalijo. Ustvarila sta si družino, rodili sta se jima hčerki in v hiši ženinih staršev v Kanižarici pri Črnomlju sta si uredila podstrešno stanovanje. Kasneje se je zaposlil v Rudniku Kanižarica, sprva kot vodja kadrovske službe. Po zaprtju rudnika je v Kanižarici nastalo več manjših podjetij, Vinko si je delo našel pri Kovinoplastiki Lozar in bil tam do upokojitve. O tem podjetju ima same lepe besede, dobro so se razumeli in rad je delal, opravljal pa je različna dela.

Odločil se je za spremembo

Vinko ima za sabo tudi temno obdobje življenja zaradi zasvojenosti z alkoholom. Vendar je ponosen, da se je iz tega pekla izvlekel. Uspelo mu je ob pomoči družine in fotografije. »Pol poti je narejene, ko sam sebi priznaš, da si zasvojen, drugi del pa, ko se odločiš za spremembo,« pove Vinko, ki je v svojem starem konjičku – fotografiranju našel novi smisel življenja in dela. Opustil je tudi kajenje.

Pred petimi leti se je upokojil in zdaj ima več časa za pohajkovanje s fotoaparatom. Ko je bil še zaposlen, pravi, da sploh ni opazil narave okrog sebe, danes ima že izostreno oko za detajle in posebnosti pokrajine. V ekološkem duhu in z ljubeznijo do narave vzgaja tudi svoje tri vnuke. In prav vnuk ga je opozoril na nenavadno žival, ki jo je opazil na travniku. Vinko jo je poslikal in obvestil strokovnjake za varstvo naravne dediščine. Izkazalo se je, da gre za še eno od nahajališč črne človeške ribice, ki je posebnost Bele krajine. Kraja nahajališča pa ne oznanja naokoli, saj je prav, da jo v njenem naravnem okolju ohranimo še naprej.

Velikokrat ga na fotografskem pohodu po Beli krajini spremlja žena Rozalija. Tudi ona je že izostrila oko in Vinka večkrat opozori, kaj naj še poslika. Pred dvema letoma se je na njeno pobudo lotil še enega konjička – pletenja košar iz vrbja. Veliko sta jih že spletla, žena, ki rada šiva tudi torbe iz ostankov pohištvenega blaga, pa dno košar okrasi s pirografijo – v les vžge najrazličnejše vzorce. Zadnje čase Vinko izdeluje tudi domine iz lesa. Poleg tega obdelujeta še vrt, kjer pridelata večino zelenjave. »Odkar sem v pokoju, mi še ni bilo dolgčas,« pravi Vinko, ki televizije skoraj ne gleda, ga pa lepo vreme že zgodaj zjutraj zvabi v naravo. Tam vedno znova ugotavlja, kakšno bogastvo imamo, ki pa ga premalo cenimo.

Besedilo: Jožica Dorniž