Zapisovalke vsakdanjika 

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jan. '20

Dr. Karin Almasy (vir GrupA)

Nekdaj je bilo zbiranje razglednic »popularen konjiček«, družine so si delale albume, ki so prehajali iz roda v rod, tako kot pozneje fotografski albumi. Če pa so stare razglednice sistematsko urejena zbirka, kot so se je lotili na Inštitutu za slavistiko Univerze v Gradcu, je zanimiv prispevek k zgodovini. Projekt so poimenovali ŠTAJER-MARK, Po sledeh skupne preteklosti: razglednice zgodovinske Spodnje Štajerske (1890–1920).

Zbrali so več kot 2000 razglednic iz različnih virov – zasebnih in javnih, avstrijskih in slovenskih. Naša sogovornica je dr. Karin Almasy, soavtorica projekta, sicer pa prevajalka in raziskovalka na graški univerzi. »Ideja za ta projekt se je rodila iz zasebne strasti Heinricha Pfandla, profesorja slavistike na univerzi. Premišljevali smo, da bi se lahko znanstveno ukvarjali z razglednicami, in avstrijski znanstveni sklad FWF je odobril prošnjo za triletni raziskovalni projekt,« pripoveduje v slovenščini. Pojasni, da so se osredotočili na določeni geografski in časovni okvir – Spodnja Štajerska v letih 1890–1920 ter razglednice iz manjših vasi, saj sicer v vsaki zbirki prevladujejo večja mesta.

Prvi množični medij

»Razglednice so bile prvi množični medij komunikacije in tudi prvi vizualni množični medij. Medtem ko nas današnji svet bombardira s slikami, je bilo življenje v 19. stoletju večinoma brez njih. Tudi časopisi v glavnem niso bili ilustrirani. Šele zaradi cenovno ugodnih razglednic so slike postale del vsakdana. Z njihovo pomočjo so si lahko ljudje svojo okolico predstavljali – tudi kraje in regije, kjer še niso bili. Z razglednic izvemo poleg vsebine še kaj o rabi jezika, slogu, pisavi. To je bil čas, ko so tudi pripadniki manj izobraženih slojev začeli pisati razglednice. Pogosto so ti ljudje v družinah predstavljali prvo generacijo, ki je znala brati ter pisati. Prav takšne razglednice so mi še posebej zanimive, saj nam ponujajo neolepšan vpogled v takratno slovenščino,« ne skriva navdušenja sogovornica.

Celje leta 1914 (vir NUK)

Predhodnice razglednic so bile dopisnice, ki so jih začele krasiti ilustracije, nato so se pojavile fotorazglednice. Poudariti velja tudi, da je bila poštna dostava izjemno hitra. V Gradcu so do prve svetovne vojne pošto raznašali kar štirikrat na dan. Če si v Mariboru oddal razglednico v soboto, je bila ta na naslovu v Benetkah že v nedeljo.

Na razglednicah so se naslavljali z gospod nadučitelj, vdova železniškega uradnika, hči trgovca z ribami, dijak na počitnicah in podobno. Pisali so jih zaradi vsakdanjih stvari, na primer v sosednjo vas ali mestece so spraševali, koliko je cena zimskega plašča, napovedovali, kdaj prispejo z vlakom, ali pisali, kadar so šli kam na dobro kosilo, saj so imeli gostilničarji in večji obrtniki svoje reklamne razglednice.

Na razglednicah so bili najpogosteje krajinski in katoliški motivi. Ljudje so jih radi pošiljali s potovanj in izletov, tudi romanj – duhovniki so pisali svojim kolegom v lepi pisavi ter pogosto v latinščini. Poleg njih so bili strastni pisci še učitelji. To je bil takrat nov zanimiv poklic, za ženske sploh prvi. Ker so se morali veliko seliti, so opisovali delovne razmere, najde se tudi kakšna zabavna, na primer od mladega učitelja, ki je moral nadomeščati nekoga v Lenartu v Slovenskih goricah (takrat imenovan St. Leonhard in den Windischen Büheln): »Glejte, kje sem sedaj. Substituiram tukaj nedoločen čas. Tukaj grozna lumparija. Že prvi dan so me grozno upijanili. Sedaj pa sem si naprej vzel pokoro delati.« Beremo tudi Anikino razglednico, kjer prijateljici v sosednjem mestecu sporoča: »Danes na peči faulencam. Jutri grem pa na 'Jagerbal' v Kazino

Razglednice so pomembne pri razvoju turizma, ki se je sprva razvil na jugu Štajerske: v Dobrni, Rimskih Toplicah, Rogaški Slatini. Tja so zahajali bogataši s kočijami, s prihodom železnice pa so pripotovati še navadni ljudje. V teh časih se je začel razvijati tudi alpinizem in z njim so prišle narodne ideje – največ razglednic na to tematiko je prišlo s Kranjskega.

Narodni boji

Malo so pisali slovensko, malo po nemško. (Vir SIKCE)

Na razglednicah najdemo sledi sožitja in sporov med nemško in slovensko govorečim prebivalstvom. Mnogokrat zasledimo prečrtana nemška imena krajev, nemalokrat tudi češki pozdrav »Nazdar!« kot znak slovanskega prepričanja pisca. Na neki razglednici beremo: »Tukaj mi je grozno dolg čas, a to le zato, ker sem med samimi nemčurji! Na zdar!« ali »Krepke pozdrave pošiljam iz nemškutarskega gniezda! Nimamo slovenskih razglednic!« Ker so razglednice delovale kot javni oder, so iznajdljivi pisci uporabljali skrivne kode ali pisali v stenografiji. S položajem znamk so si prenašali skrivna obvestila, obstajala so prav navodila, kaj kakšen nagib znamke pomeni. Pa tudi pod njimi so kdaj zapisali kako sporočilo, vse to seveda na tematiko politike ali ljubezni.

Z vojno je prišla poštna cenzura. Vojaki so lahko pošto pošiljali brezplačno, brez znamk. Pred odhodom v boj so se poslavljali (avgust 1914, Teharje pri Celju): »Zadnje prisrčne pozdrave in poljube ob odhodu na bojišče!« Septembra 1916 pa je nekdo v Rogatcu pisal: »Draga mama! Danes tukaj kot tolmač z turškim duhovnikom, da zapriseževa bosanske mohamedance. Vidite kakšni različni posli me zadenejo!« 

Med razglednicami se pojavijo tudi t. i. vojne razglednice z domoljubnimi motivi, tudi taka s sliko pravkar padlega vojaka, ki trka na nebeška vrata sv. Petra. Veliko je razglednic vojaških bolnišnic in njihovega vsakdana, saj jih je bilo veliko prav na Spodnjem Štajerskem, ki je spadalo v zaledje 5. soške armade. V vojnih časih so ljudje težko živeli, leta 1916 je bila podražitev kar 200-odstotna. Tako najdemo veliko razglednic, ki so jih pošiljali iz mest sorodnikom na podeželje s prošnjami, naj jim pošljejo kaj z vrta.

Presenetljivo je, da na razglednicah skorajda ni najti motivov iz poljedelstva, čeprav so se ljudje ukvarjali večinoma z njim. Prikazano je le vinogradništvo pa nekaj o pridelavi hmelja. Ko je prišla industrija in z njo atraktivni tovarniški dimniki, je bil to pomemben motiv na razglednicah, prav tako železniški mostovi ter postaje v raznih krajih. Na primer Zidani Most je na razglednicah opisan kot živahno mesto, saj je dnevno potovalo skozenj veliko ljudi.

Na razglednicah in še posebej na poštnih žigih lahko sledimo tudi vsem političnim preobratom in spremembam teh prostorov na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Ob tem Karin Almasy poudari, da so s projektom želeli predvsem »spomniti Slovence in Avstrijce na dolgo dobo, ko smo v največji meri mirno sobivali v skupnem prostoru, ker se nam zdi, da je to zavedanje o skupni zgodovini utonilo v pozabo«.

Štajer-mark na turneji

Stalna dvojezična razstava je v Mestnem muzeju v Gradcu. Nemška potujoča varianta je bila na ogled v avstrijskih krajih mejne regije, slovenska pa v naših štajerskih mestih in bo do 31. januarja v NUK-u v Ljubljani. Nato bosta obe domovali v univerzitetni knjižnici v Celovcu. Izšel je tudi zajeten razstavni katalog, ki ga je mogoče naročiti v Pavlovi hiši v Radgoni in je kulturno središče slovenske manjšine na avstrijskem Štajerskem (http://www.pavelhaus.at/). Razglednice so sicer javno dostopne v spletni zbirki POLOS na naslovu: http://gams.uni-graz.at/context:polos.

Besedilo: Janja Pavlin Dvoršak, fotografije: J. P. D. in POLOS


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media