Človeška ribica – kdo bo tebe rešil?

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jan. '20

Gregor Aljančič pred vhodom v jamo Tular

Kranjska podzemna jama Tular, vhod vanjo je z dvorišča tovarne Iskratel, ima pestro zgodovino. O njej je pisal že Valvazor. Med drugo svetovno vojno so jo uporabljali kot zaklonišče pred letalskimi bombnimi napadi, ki jih k sreči Kranj ni doživel veliko. V sodobnem času pa je v njem javnosti malo znan, a zelo pomemben jamski laboratorij, ki ga je pred 60 leti uredil domačin, biolog Marko Aljančič.

V zadnjih letih laboratorij vodi njegov sin Gregor, prav tako jamski biolog in raziskovalec. Za začetek pove nekaj zanimivosti iz zgodovine jame. Njen prvi raziskovalec je bil Valvazor. Kot vemo, je bil eden od pionirjev krasoslovja, pa tudi jamarstva. V svoji Slavi vojvodine Kranjske omenja okoli 70 jam, mnoge jame je tudi obiskal, nekatere celo izmeril. Jamo Tular je opisal kot jamo, kjer »obisk ni primeren v belih škornjih«, kar je pomenilo, da je v njej dosti blata. Seveda skoznjo teče potok.

Kranjčani so jamo nekdaj dobro poznali, otroci so se v njej igrali, jo raziskovali s svečami in iskali zaklad. Že leta 1935, ko so gradili novo cesto, po kateri se vozimo še danes, so zgradili dodatni rov, da je voda iz potoka lahko odtekala. Originalno je bila struga potoka v jami prekrita z deskami, danes so to betonske plošče. Leta 1960 je Marko Aljančič v zapuščenem zaklonišču uredil jamski laboratorij. Kako je sploh prišel do te zamisli?

Varuhi človeške ribice

Gregor Aljančič pove, da je bil njegov oče navdušen naravoslovec in je že v nižji gimnaziji ustanovil razredni naravoslovni krožek, ki je pozneje postal gimnazijski in ga je vodil osem let ter deluje še danes. Nekateri člani krožka so začeli raziskovati jame in tako se je razvilo prvo jamarsko društvo na Gorenjskem. Marko Aljančič je pozneje prišel do ideje, da bi jamske živali najlažje opazovali kar v jami. Načrte za jamski laboratorij je oblikoval v svoji diplomski nalogi in se pri tem zgledoval po francoskem jamskem laboratoriju v Moulisu, ki je poleg kranjskega edini na svetu. Pozneje je za raziskovanje pridobil podporo Inštituta za biologijo na Medicinski fakulteti, kjer je bil asistent. Pri sredstvih za gradnjo in ureditev laboratorija sta mu na pomoč priskočili Mestna občina Kranj in tovarna Iskra. Po šestnajstih letih se je omenjeni inštitut preoblikoval v inštitut za biologijo človeka (danes je to Inštitut za biologijo celice). S tem je umanjkala tudi finančna podpora za delovanje jamskega laboratorija. Marko Aljančič se je skupaj z ženo Marijo, ki je tudi biologinja, odločil, da bosta nadaljevala delo v svojem prostem času in z lastnimi sredstvi.

Jamski laboratorij v kranjskem Tularju

 »Zatočišče človeške ribice, ki je del laboratorija, je sicer organizirano v okviru Agencije RS za okolje, ki pa v vseh letih ni prispevala niti centa, da bi na primer lahko kupili vsaj kakšen akvarij,« pove Gregor Aljančič. Država ne vlaga v varstvo človeške ribice, pa čeprav je po evropski habitatni direktivi to dolžna, saj je človeška ribica na evropskem seznamu prioritetnih živalskih vrst, ki jih je treba ohranjati. Poleg tega je človeška ribica v Sloveniji zavarovana živalska vrsta že od leta 1951.

Naravne razmere v laboratoriju

»Človeška ribica pri nas živi na območjih od Krasa in Vipavske doline do Notranjske, Dolenjske in Bele krajine. Najdemo jo tudi vzdolž celotnega dinarskega krasa, na Hrvaškem v Istri, Liki in zaledju Dalmacije ter v Bosni in Hercegovini. Ogroža jo predvsem onesnaženje podzemne vode.« Kraško območje je zelo prepustno, in pesticidi in insekticidi iz intenzivnega kmetovanja neprečiščeno pronicajo v kraške globine. Te strupene snovi se potem kopičijo v habitatu človeške ribice. Ta kot največja jamska žival in plenilec jé vse, kar je manjše od nje. S tem vase dobi koncentrirane strupene snovi. V človeški ribici so na primer ugotovili do 60-krat višjo koncentracijo cinka, kot je v okolju. »Za njeno ohranitev moramo največ storiti sami, ker živi pod našimi nogami. Ne gre samo za ohranjanje biološke raznovrstnosti, ki nam ga poleg drugega nalaga na primer Bernska konvencija, pač pa tudi za ključno vprašanje javnega zdravja. V Sloveniji 96 odstotkov pitne vode namreč načrpamo iz podzemlja,« poudari Aljančič. 

Človeška ribica se razmnožuje največ desetkrat v vsem življenju.

V jamo je napeljan vodovod in s to vodo se napajajo bazeni, v katerih živijo človeške ribice. V jami je tudi nekaj kapnikov. Gregor Aljančič pove, da z betonskega svoda nekdanjega zaklonišča kapniki hitreje rastejo kakor v naravnem delu jame, in pokaže na jamske špagete.

Temperatura v jami je okoli 10 stopinj, kar ustreza človeškim ribicam. Vhodni del jame je namenjen njihovemu zatočišču. Jeseni in spomladi namreč narasle vode sem in tja kakšno človeško ribico odplaknejo na površje. Ko se voda umakne, obležijo na travi in tam jih najdejo naključni sprehajalci, če jih že prej ne poberejo vodne ptice ali druge živali, na primer lisice. V zatočišču so živali nastanjene v karanteni, ločene od drugih, v treh mesecih običajno lahko ugotovijo, ali je katera od njih okužena (ker so zapustile svoj naravni jamski življenjski prostor in prišle v stik s površinskimi živalmi). Če bi okuženo žival vrnili v njeno naravno okolje, seveda ne bi bilo dobro. Za veterinarsko oskrbo poskrbi dr. Zlatko Golob iz Zatočišča za prostoživeče živali.

Človeške ribice v laboratoriju, trenutno jih je tam okoli 40, živijo v polnaravnih razmerah. Jamska ilovica in manjše skale, ki so naložene po bazenu, jim dajejo primerno zavetje, podobno naravnemu. V enem od bazenov pa prebivajo črne človeške ribice. Ta je resnično slovenski endemit, saj živi le v nekaj kraških jamah v okolici Črnomlja.

Življenje človeške ribice

S čim hranijo ribice v laboratoriju? »Z rakci postranicami in drugimi majhnimi vodnimi nevretenčarji. V jamah pa sicer vlada pomanjkanje hrane, v določenih obdobjih, na primer poleti, ko je malo padavin, jamske živali stradajo in so na to tudi prilagojene.« Laboratorijske človeške ribice se tudi razmnožujejo, in sicer z jajčeci. Najmlajša ribica v Tularju je stara leto in pol in meri približno pet centimetrov. V Postojnski jami so leta 2013 (s poprejšnjo pomočjo in po nasvetih Marka in Gregorja Aljančiča) ustvarili ustrezne razmere, da so se človeške ribice lahko razmnožile, vendar se takrat ni izlegla nobena ličinka. Leta 2016 pa se jih je na splošno navdušenje izleglo 22 in mladički zdaj tam rastejo že tri leta.

Samica jajčeca odloži na spodnjo stran skale, da so tako zavarovana pred visoko vodo, ki bi jih lahko odnesla, ali pa pred drugimi živalmi. V del bazena, kjer so jajčeca, postavijo infrardečo kamero, tovrstne svetlobe namreč ne zaznajo. Tako jih lahko nemoteno opazujejo in spremljajo vedenje samice – mame. Razvoj v jajčecu traja od štiri do pet mesecev, iz vseh jajčec (lahko jih je do sedemdeset) se jih izleže le manjši del. V naravi pa preživi še veliko manj ličink. Človeška ribica se, tako so ugotovili v dveh jamskih laboratorijih, v povprečju razmnožuje vsakih sedem do dvanajst let, torej največ desetkrat v vsem življenju. Od podmladka enega para človeških ribic bo morda preživel le en par.

Novembra lani so raziskovalci z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, danske Univerze v Aarhusu in kitajskega inštituta BGI Research predstavili rezultat raziskovanj, v katerih so razvozlali genom človeške ribice. Njen genom je 15-krat večji od človeškega in njegovo poznavanje bi lahko ponudilo odgovore na vprašanja o nenavadni evoluciji te živali in njenih prilagoditvah na jamsko življenje. Poznavanje njene izredne sposobnosti regeneracije izgubljenih ali poškodovanih delov telesa bi lahko prispevalo tudi k odkritjem novih načinov zdravljenja s postopki regenerativne medicine in zdravljenja drugih bolezni človeka.

Maja Korošak 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media