Staro mestno jedro je današnjo podobo dobilo po požaru leta 1811

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jan. '20

ODSTRTE PODOBE – TRŽIČ

Alojz Hostnik

Ob poti iz glavnega mesta province Norik Virunuma na Gosposvetskem polju v Emono je že v rimskih časih pod Ljubeljem stalo naselje Forum in Lubelino (Ljubeljski trg). Ko ga je zasul plaz, so se prebivalci umaknili nižje v dolino in ob izlivu potoka Mošenika v Tržiško Bistrico ustanovili novo naselje, ki je leta 1320 v pisnih virih prvič omenjeno kot Neumarktl. Leta 1492 je cesar Friderik III. na prošnjo tedanjih lastnikov Tržiča grofa Lovrenca Paradeiserja in dedičev grofa Janeza Lamberga vasi podelil trške pravice, ki so omogočale prirejanje tedenskih sejmov in prodajo rokodelskih izdelkov po vsem cesarstvu. To je ugodno vplivalo na gospodarski razvoj kraja, skozi katerega je vodila glavna prometna povezava med Trstom in Avstrijo. Zaradi nje ter obilice vodnih virov, bogatih gozdov in nahajališča železove rude so se razmahnile številnih obrtne delavnice in manufakture (železarske, usnjarske, čevljarske, tekstilne idr.).

Marca 1811 je Tržič prizadel velik požar, v katerem je umrlo 75 ljudi in do tal pogorelo 150 hiš, med njimi 60 obrtnih delavnic. »Med zadnjimi jih je veliko stalo na razširjeni tržni ulici, Glavnem trgu, ki je po obnovi povsem spremenil videz in takšnega ohranil do danes,« pove med ogledom sedanjega Trga svobode 69-letni Alojz Hostnik, upokojeni upravni delavec v več tržiških podjetjih in dolgoletni lokalni turistični vodnik, ter pristavi, da je od leta 1985 staro mestno jedro (Tržič je postal mesto leta 1926) zavarovano kot kulturni spomenik.

»V okviru dolgotrajne prenove po požaru,« nadaljuje naš sobesednik, sicer tudi planinski vodnik in zagnan čebelar, »so francoske oblasti (bil je čas Ilirskih provinc) izdale poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat, naoknic in okenskih mrež. Taka okna so postala prava evropska posebnost in so se ohranila na več stavbah. Med drugim tudi na pročelju hiše na Koroški cesti 1, ki se ponaša še z edinim tako imenovanim »firbec oknom«. To okno je bilo vgrajeno zunaj fasadne linije in je omogočalo pogled na ulico, ne da bi ga bilo treba odpreti in se skloniti skozenj. Mnoge stare zgradbe imajo portale iz zelenega tufa, okrašene z rozetami, letnico izgradnje in začetnicami imena in priimka hišnega gospodarja ter pogosto še izklesano »božje oko«, v katerem je hišna številka. Na nekaterih strehah so se ohranile sušilne odprtine, ki so jih uporabljali za sušenje kož, platna in lanu. Zanimivost so tudi »opestniki«, poimenovani po pestu na kolesu voza, ki so zaščitili fasade hiš pred mimo vozečimi konjskimi vpregami z vozovi, opremljenimi z okovanimi kolesi.«

Aljaž je tu prvič zapel Sveto noč v slovenščini

Kot je v imenitni krajevni monografiji z naslovom Prisrčen pozdrav iz Tržiča, narejeni na osnovi 299 razglednic, zapisal dr. Bojan Knific, višji kustos v Tržiškem muzeju, večina starih razglednic prikazuje prav Glavni trg z najpomembnejšimi zgradbami in podružnično cerkvijo sv. Andreja na severni strani. Ta stoji na mestu starejše gotske cerkve iz 15. stoletja, ki je bila tudi zaradi požara leta 1811 v zelo slabem stanju. Zato je stavbar I. Molinaro iz Škofje Loke leta 1865 zgradil novo (sedanjo) cerkev, v kateri je kamnosek Anton Kalz deset let pozneje izklesal glavni oltar in oba stranska oltarja. Tu je v letih od 1871 do 1880 kaplanoval glasbenik in planinski organizator Jakob Aljaž, rokodelske pomočnike poučeval petje in vodil meščanski pevski zbor. Leta 1871 je poslovenil božično pesem Sveta noč in jo v tej cerkvi na božični večer istega leta ob spremljavi kitare prvič zapel v slovenskem jeziku.

Tedanji Glavni trg (sedanji Trg svobode) skriva veliko zgodovinskih zanimivosti.

V drugi polovici 19. stoletja sta v Tržiču poleg posameznih obrtnikov in Klofutarjeve delavnice, ki je zaposlovala več čevljarjev, delovali še nemški čevljarski podjetji. Eno od teh, Združene čevljarske tovarne Mally & Demberger, se je po letu 1884 preselilo v pritlične prostore trinadstropne hiše na Glavnem trgu 18, katere pročelje vidimo ob desnem robu razgledniške fotografije iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Usnjar Karl B. Mally, ki je podjetje vodil, je v družabništvu videl priložnost za gospodaren izkoristek odpadnega usnja. Tu je organiziral delo za mojstre in pomočnike brez svojih delavnic. Pred uvedbo strojev je bilo v tovarni zaposlenih 12 prirezovalcev in 18 cvikarjev, okrog 300 čevljarjev pa je delalo na svojih domovih v Tržiču in vaseh Sebenje, Zgornje in Spodnje Vetrno, Kovor, Križe, Senično, Žiganja vas ter Zvirče. V tej stavbi so danes prostori Občine Tržič. Leta 1903 pa je Peter Kozina na zemljišču nasproti tržiške železniške postaje kot prvi Slovenec postavil tovarno čevljev Peko. Ta je bila v tistem času najsodobnejša tovrstna tovarna v tem delu Evrope ter pozneje tudi največji proizvajalec obutve v Kraljevini SHS in nekdanji Jugoslaviji, saj je (leta 1977) 5288 zaposlenih naredilo 3,7 milijona parov čevljev, ki so jih prodajali v 147 prodajalnah. Z izgubo jugoslovanskega trga je tovarna nazadovala in kljub več poskusom sanacije leta 2016 šla v stečaj.

Pet hiš naprej od tovarne čevljev na hišni številki 28, v kateri sta imela prostore tudi orožniška postaja in občinski urad, je bil doma nabožni pisec, pesnik in mecen Ignacij Holzapfel (1799–1868), ki je po končanem študiju teologije v Ljubljani služboval v različnih krajih in bil nazadnje dekan v Ribnici. V mladosti je pripadal krogu duhovnikov, ki so si po vzoru V. Vodnika prizadevali za uveljavitev slovenske posvetne poezije. V prvem zvezku Kranjske čbelice je objavil nekaj pesmi, ki se jim je F. Prešeren posmehnil v epigramu Lesničnjeku in Levičnjeku. Na nasprotni strani trga (na hišni številki 25) se je rodil pesnik, bosonogi avguštinec Janez Damascen Dev (1732–1786), ki je večino svojih posvetnih pesmi objavil v prvem slovenskem pesniškem almanahu Pisanice od lepeh umetnost, ki ga je urejal. Napisal pa je tudi libreto za prvo opero v slovenskem jeziku Belin, ki ga je uglasbil skladatelj Jakob Frančišek Zupan.

Bombažna predilnica in tkalnica

Bombažna predilnica in tkalnica je delovala 118 let.

V zgradbi z balkonom, ki ga podpirata stebra, na levi strani (Glavni trg 23) je bil od nekdaj gostinski lokal, ki se je v času pred prvo svetovno vojno imenoval Hotel Radetzky (zdaj pa kava bar). Tako so ga poimenovali iz spoštovanja do avstrijskega feldmaršala, grofa Josefa Radetzkega, ki se je leta 1797 poročil z grofico Frančiško Romano von Strassoldo-Grafenberg iz Tržiča. Leta 1807 je od svoje tašče za 60.000 goldinarjev odkupil grad in gospostvo Neuhaus na vzpetini nad trgom, ki ga je po požaru leta 1811 na novo pozidal ter tu občasno bival do leta 1819. Pri tem je ves denar, ki mu ga je za obnovo namenila francoska uprava Ilirskih provinc, prepustil drugim pogorelcem ter jim ponujal zaslužek pri različnih gospodarskih dejavnostih. V graščinski oskrbniški hiši je dva prostora podaril tržiški šoli in tudi nagrajeval najboljše učence. Ko je septembra 1852, star skoraj 86 let, zadnjič obiskal Tržič, so mu domačini pripravili veličasten sprejem. Danes se po njem imenuje ena od tržiških sprehajalnih poti.

Konec 19. stoletja so v Tržiču začele nastajati prve tovarne, med katerimi je bila po površini, na kateri je potekala proizvodnja, največja Bombažna predilnica in tkalnica (BPT) na območju Voj. Glavna družabnika v njej sta bila tržaški podjetnik švicarskega rodu Edmund Glanzmann in Avstrijec Andrej Gassner. Sprva je v predilnici stalo 8212 vreten in 160 statev, po požaru leta 1891 pa so jo povečali na 12.937 vreten in 240 statev ter zgradili belilnico, barvarno in apreturo. Leta 1904 so postavili lastno hidrocentralo, istega leta pa je na pobudo tovarne stekla tudi železniška proga Kranj–Tržič. BPT se je tudi pozneje nenehno širil, tako da se je naposled razprostiral na območju, velikem 40 tisoč kvadratnih metrov, ki je poleg tovarniških objektov in hidrocentrale zajemalo tudi rake, parno kotlarno, vodni stolp in vilo; BPT pa je za delavce sezidal še 75 hiš in pet dekliških domov. Zastarelost in tuja konkurenca sta tovarno v začetku devetdesetih let 20. stoletja pahnili v stečaj, nakar se je po prisilni poravnavi in združitvi s kamniškim Svilanitom leta 2003 proizvodnja (po 118 letih) dokončno ustavila. Na območju sedanje slovenske industrijske kulturne dediščine deluje le še hidrocentrala, v nekatere stavbe so se vselili manjši podjetniki, usoda večinskega dela pa je odvisna od uresničitve konservatorskega načrta za prenovo.

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media