Čemu imajo evropske države zakon o dolgotrajni oskrbi?

jan. '20

STARANJE V SLOVENIJI

Evropske države so v devetdesetih letih skrbno pripravljale sodobni sistem dolgotrajne oskrbe in sprejele  zakon o njem. Ves ta čas govorimo o tem tudi v Sloveniji. Leta 2010 je vlada dala predlog zakona v javno razpravo in nato spet jeseni 2017 – prvi je ostal v predalih socialnega ministrstva, drugi zdravstvenega. Glede tega je izkušnja evropskih držav jasna: ne zdravstveno ne socialno ministrstvo ne more samo pripraviti in voditi sodobnega sistema humane, finančno in kadrovsko vzdržne dolgotrajne oskrbe. Ta je namreč neločljiva celota storitev socialne oskrbe, zdravstvene nege in človeškega odnosa med zdravimi in šibkejšimi v skupnosti.

Pogoj za pripravo zakona o sodobnem sistemu dolgotrajne oskrbe je povezava zdravstvenega in socialnega vladnega resorja v integrirano celoto, obeh pa s strokami in civilno družbo tega področja. Samo integrirana celota vsega tega omogoča humano oskrbovanje starostno opešanih, bolnih in invalidnih ljudi.

V sedanji slovenski situaciji sta odločilni dve vprašanji.

1. Zakaj so si vlade evropskih držav pred četrt stoletja za prednostno nalogo zadale ureditev sistema dolgotrajne oskrbe?

V to so jih prisilila tri dejstva:

1. Družina in soseska ne moreta več sami zagotavljati dolgotrajne oskrbe, kakor sta to delali v preteklosti. Tudi oskrbovalne institucije, ki so v 20. stoletju prevzele eno četrtino ljudi, ki potrebujejo oskrbo, niso zmožne prevzeti preostalih treh četrtin iz domače oskrbe, saj že zdaj nimajo dovolj oskrbovalnega kadra, tudi tako bogate države ni, da bi lahko vsem potrebnim zagotovila oskrbo v ustanovah.
2. Po letu 2020 se bo zaradi staranja številne povojne generacije naglo stopnjeval delež ljudi, ki bodo potrebovali pomoč pri osnovnih in podpornih vsakdanjih opravilih; po osemdesetem letu starosti jo potrebuje skoraj vsak. Danes potrebujejo dolgotrajno oskrbo 4 odstotki prebivalstva, v prihodnje jo bo dva- do trikrat več ljudi.
3. Povojna baby boom generacija se zaveda osebnih pravic – tudi pravice do take oskrbe v onemoglosti, ki je v skladu z osebnimi potrebami in navadami. Oskrbovalne institucije, ki so se razvile v 20. stoletju po industrijskem konceptu uniformiranosti, ne morejo ponuditi individualizirane oskrbe. Zadnje četrt stoletja so se po sprejemu sodobnih zakonov za dolgotrajno oskrbo v evropskih državah izjemno naglo razvijali neinstitucionalni programi, ki odgovarjajo individualnim potrebam ljudi.

Zakaj mora biti sodobni sistem dolgotrajne oskrbe integriran?

Na zgoraj našteta tri dejstva odgovarja samo integrirani sistem dolgotrajne oskrbe. Sodobna integrirana dolgotrajna oskrba povezuje v celoto naslednje sestavine.

1. Neformalna oskrba, ki jo opravljajo svojci, sosedje in prostovoljci, je integrirana v celoto s formalno oskrbo, ki jo izvajajo zaposleni v oskrbovalnih programih in ustanovah.
2. Zdravstvena nega in socialna oskrba sta integrirani v neločljivo celoto.
3. V celovito oskrbovano mrežo je integriran nabor sodobnih oskrbovalnih programov, ki poleg doma za stare ljudi in pomoči na domu vključuje še približno petnajst drugih programov.
4. Država opravlja pet svojih nalog, ki so nujne za delovanje sodobnega nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe, krajevna skupnost pa organizira in vodi to nalogo na podoben način kot otroško varstvo v kraju.
5. Oskrbovalne storitve so neločljivo zraščene s človeškim odnosom.

1. Integrirana oskrba se ne omeji na telesne potrebe, ampak z isto pozornostjo upošteva duševne, socialne in druge človeške potrebe – nedeljiv subjekt oskrbe je celoten človek s svojo enkratno osebno zgodovino.

Da v Sloveniji še nimamo sistema in zakona o dolgotrajni oskrbi, je več vzrokov. Odločilna je neinformiranost ljudi o tem, kaj je sodoben sistem dolgotrajne oskrbe, kako deluje in kako se razvija po evropskih državah. Ker se zanimanje za to naglo veča, bomo v Vzajemnosti prikazovali po enega od bistvenih vidikov sodobne integrirane dolgotrajne oskrbe.

Prof. dr. Jože Ramovš