Vaška smučarija nekoč
Mlada smučarja v Kosezah leta 1956
Zgodba o zimskih radostih je lahko tudi ljudska pripoved o globalnem segrevanju. Ljudje so začeli opažati, da so zime vedno manj bele že po letu 1965. Pa vendar je zapadlo več snega kot zdaj in tudi dalj časa se je obdržal. Tako včasih ni bilo treba potovati na oddaljena smučišča, pa tudi ni bilo s čim, zabava se je obetala že na domačem dvorišču.
Poleg sankanja in smučanja bi lahko rekli, da obstaja še ena starejša dejavnost, to je drsanje na snegu. Kar pomeni, da primanjkljaj sank otrok ni prikrajšal za veselje na snegu, prav je prišla prav vsaka reč: kos lesonitne plošče ali pločevine ali celo kak pokrov, ki so ga otroci izmaknili stari mami. Tudi narobe obrnjena pručka je prišla prav. Najstarejši spomini segajo do uporabe lestve za spuščanje po bližnjem klancu. Da je lestev drsela po snegu, se je moral prej odtajati in nato ponovno pomrzniti. Tako se je lahko zabavala cela soseska hkrati.
Sanke v današnji obliki so bile redke. Marta Pugelj (roj. Štemberger, l. 1945) iz Kosez pri Ilirski Bistrici se spominja, da so bile v njenem otroštvu v vasi le ene sanke, in sicer pri Zidarjevih. Druge so bile narejene doma – zbite iz starih desk. Pri Lenčovih, kjer je Marta doma, so premogli tudi prve prave smuči, ki so ostale od italijanske vojske. Starejši brat Martin se je z njimi smučal po vaških klančinah tudi takrat, ko je že prerasel otroška leta, sama pa je bila med dekleti najpogumnejša. Kakšen boljši in iznajdljivejši mizar je smuči naredil kar doma. Vezi od tistih italijanskih so že zdavnaj razpadle in so si fantje pomagali z raznimi elastikami, vrvicami ali žico, se spominja Igor Pugelj iz Kosez, rojen l. 1953. Ko so se zaposlili, so si kupili prave in nove smuči. Tisti iz premožnejših družin so jih imeli že prej, a je med vaško mladino obstajala solidarnost in so si jih izposojali med seboj.
Naravnost navzdol
Različnih tehnik, kot je slalom, niso poznali. Smučali so le v »špuri«, pomembno je bilo le, da je smučar obdržal smer in na dnu smučišča naredil eleganten »telemark«. Poslastica zabave na snegu je bilo skakanje čez skakalnico ali smučanje po zamrznjenem snegu. Še posebej je bilo vznemirljivo pod sosednjo vasjo, kjer je bil teren bolj strm. Tam so štirje v enem samem dnevu zlomili svoje nove smuči, se spominja Igor Pugelj. Zanimivo, hujših telesnih poškodb, razen ene izjeme, ni bilo. Nogo si je zlomil le eden, zdaj že pokojni sovaščan, ko je po zamrznjenem snegu priletel v jablano.
Tomaž in Lilijana na sankah okoli leta 1968
Marta pravi, da skakanja čez skakalnico niso mogli videti na televiziji, ker je niso imeli, pravi, da so idejo dobili kar sami. Skočili so do nekaj metrov, na pomrznjenem snegu in strmem pobočju pod Veliko Bukovico je bil Igorjev rekord 13 metrov.
Moje prve sanke so bile železne - zvarjene doma.
Smučin po vasi je bilo več, še skozi vas so včasih smučali, ker je bila tam zaradi javne razsvetljave možna tudi nočna smuka. Poleg strmine pod Veliko Bukovico pa je bilo priljubljeno smučišče na drugi strani vasi, proti Dolnjemu Zemonu, po domače imenovano Lovrečkov dol. To je ogromna parcela, velika približno 6 hektarjev, kjer je sicer malo preveč položen teren, je pa bila proga lahko zelo dolga.
Mladina je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z izkupičkom od vaškega plesa kupila pravo Tomosovo vlečnico. Okoli leta 1978 se je sneg obdržal nenavadno dolgo (pet tednov) in so vaščani organizirali celo tekmovanje v veleslalomu. Vlečnico so enkrat po letu 2000 postavili še zadnjič. Danes pa smučanje ni več mogoče niti na bližnjih Sviščakih, ker vlečnice že nekaj let ne obratujejo več, snega pa zapade le še za vzorec, pa še ta skopni v zelo kratkem času.
