Kako svobodni smo v resnici?
ANKETA
Ali res sami razpolagate s svojim časom? Se počutite nadzorovani pri komuniciranju v javnosti in prek telefona?
Martina Kukman, upokojena knjigovodja, Ručetna vas, Črnomelj: »Prenosni telefon imam vedno pri sebi, saj se z njim počutim varnejše. Zaradi vrtoglavice večkrat padem. Do zdaj sem se vedno sama pobrala. Lahko pa se zgodi, da se ne bom mogla in ne bo nikogar v bližini. V takem primeru pride telefon prav. Če ne bom dosegljiva, bodo moji bližnji kmalu v skrbeh in me poiskali. Moja soseda si je s telefonom enkrat že priklicala nujno pomoč.«
Andreja Gomboc, raziskovalka in profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici: »Raziskovalci svoje delo pogosto nosimo domov, o njem razmišljamo tudi, ko smo z otroki na sprehodu ali kuhamo večerjo. Zaradi preobilice dela, ki nam ga ne uspe stlačiti v redni delovni čas, pogosto še v večernih urah ali konec tedna pripravljamo predavanja, pišemo in beremo elektronska sporočila, članke, prijave in poročila projektov. K temu nas sili mednarodna konkurenca, sistem, na neki način pa tudi sami. Odpira se nam veliko priložnosti mednarodnega sodelovanja, ki se nam jih enostavno zdi škoda zamuditi.«
Gojmir Lešnjak - Gojc, igralec, glasbenik in režiser, Kras: »Svoboda govora je tisti govor, ki se v svoji sporočilnosti izogiba revanšizmu, sovraštvu, nestrpnosti, in v njem ni nič takega, kar bi me prizadelo, če bi bile besede namenjene meni ali nam, ki dobro v srcu mislimo. Svoboda izražanja je zelo omejena pravica znotraj moralnega in etičnega kodeksa, kjer lahko poveš vse, kar si želiš. Žal svoboda govora ni za vsakogar. Ko bo, bo raj na zemlji!«
Metka Grebenc, profesorica športne vzgoje, Drenov Grič: »Na šoli imamo že nekaj let videonadzor, a ga ne zaposleni ne učenci enostavno ne opazimo. Med nami vlada tako prijetno vzdušje, da sploh nihče ne pomisli, da nas nekdo nadzoruje. Tudi starši niso imeli ob vzpostavitvi videonadzora nobenih pomislekov. Z gotovostjo lahko rečem, da se nihče ne počuti omejenega v svoji svobodi. Naše gibanje tako v stavbi kot zunaj nje je sproščeno in prijetno.«
Grega Repovž, odgovorni urednik Mladine, Ljubljana: »Bojim se zlorabe demokratičnega termina svoboda govora. S to pravico namreč danes potekajo tudi najbolj zavrženi procesi v družbi. Zato pravim, da je vsaka svoboda vedno omejena s pravicami in svobodo drugih. A to je danes pozabljeno. Sicer pa je govor temelj demokracije le, če se ne izkorišča v politične namene.«
Tatjana Dobnikar, upokojena diplomirana anglistka in podjetnica, Ljubljana: »Na spletu uporabljam le Google, YouTube in spletno pošto. Družabnih omrežij nisem nikoli uporabljala, saj kljub zagotovilom glede varovanja zasebnosti nikoli nismo stoodstotno varni. Vedno obstaja možnost, da bodo informacije odtekle in bodo uporabljene v nam neznane namene. Google in družabna omrežja ustvarjajo naš profil in vedo o nas veliko več, kot si mislimo, le naše misli so za zdaj še skrivnost.«
Marta Krpič, novinarka, Ljubljana: »Upravljavci aplikacij, ki jih imamo nameščene na telefonih, zbirajo podatke o nas, večinoma in na srečo jih uporabljajo le za usmerjanje reklam. Zagotavljajo nam zasebnost, a jih lahko uporabljajo tudi za druge namene, zato jim ne zaupam. Sodobni mobilni telefon lahko izda našo lokacijo s pomočjo mobilnega operaterja tudi takrat, ko je ugasnjen. Zagotovo je to dobrodošlo, če smo kakor koli ogroženi in potrebujemo pomoč. Ponujajo torej marsikaj dobrega, a zavedati se moramo, da jih je preprosto tudi zlorabiti in s tem škoditi uporabniku.
Maja Babič Košir, kiparka, Ljubljana: »Ob srečanju s policistom se navadno počutim nelagodno. Vprašam se, ali sem kaj naredila narobe. Občutek imam, da predvsem iščejo vsakovrstne prekrške in te zanje kaznujejo. Več let sem živela na Portugalskem, kjer je bilo vzdušje mnogo bolj sproščeno. Ni nadzora in občutka strahu, kot je pri nas na vsakem koraku. Policist te tam ne ustavi in kaznuje, če kot pešec prečkaš cesto ob rdeči luči, ko je cesta prazna. Nimam pa izkušenj, kako pomagajo, če pri policiji iščeš ali potrebuješ pomoč.«
