S čevlji postavlja kmetijo na noge

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jan. '20

Vedno v dvojini - Rudolf in Jožica Lopatec

Rudolf Lopatec iz Dobrave pri Škocjanu, ki je s svojimi ročno izdelanimi čevlji segel celo do pariških modnih pist, pravi, da ostaja po srcu in duši kmet. Meni, da tisti, ki nad kmetovanjem vihajo nos, ne razumejo in ne cenijo življenja, saj vse izhaja iz zemlje, narave: hrana, najboljše surovine za oblačila in obutev ... Sam se tako v visokih krogih kot med kmeti dobro počuti, če je le med dobrimi ljudmi. So pa tu in tam takšni in drugačni, pravi. 

Rudolf je bil kot otrok zelo rad pri babici Mariji, ki ga je pazila in mu krajšala čas s pripovedovanjem o zgodovini njihove kmetije. Tudi o pradedu Janezu, čevljarju, ki je pridno delal, da bi si lahko nekoč kupil kos zemlje in kmetoval. Tako zelo je bil neučakan, da je s prvim prihranjenim denarjem ob čevljarski delavnici postavil kozolec, vendar vanj ni bilo kaj dati, ker ni imel travnika. Ker je sosednja zemlja pripadala gospodi Otoški, se je odpravil do »grofice«, kot so imenovali gospodarico, in predlagal, da bi kupil njen travnik, ki je bil tik ob njegovi hiški. A plemenita se ni dala kar tako pregovoriti. Oba sta dolgo vztrajala pri svojem, zmagal pa je Janez Lopatec. Tako je s svojo čevljarsko delavnico postavil na noge še kmetijo. Ko je obnemogel, jo je zapisal sinu – Rudolfovemu dedku. Žal je prehitro umrl in vdova se je morala sama znajti in preživljati štiri otroke. Kmetijo je nato nasledil Rudolfov oče in se skupaj z ženo Ivanko na njej precej nagaral. Pomagala sta jima oba sinova, še zlasti navdušen nad kmetovanjem je bil naš sogovornik Rudolf. Že kot majhen si je obljubil, da bo kmetijo razvijal naprej in ji bo zvest za vedno.

Od pastirčka do modnega sveta

Rudolf je še posebej kot pastirček nadvse užival: »Bil sem sredi narave, med živalmi, ki sem jih imel iskreno rad, in to je bil zame raj na zemlji.« Fanta je marsikaj zanimalo in učiteljicam se je zdel preveč živahen in preveč navihan, zato je mama pogosto z roditeljskih sestankov prijokala domov, češ kako poreden in neubogljiv da je. Stara mama Marija pa jo je tolažila, da je to samo dobro: »Če bi ga postavila v kot in bi tam kar obstal, bi rekla, da je priden, vendar ti povem, da iz take mevže ne bi mogel zrasti pravi fant. Ta naš Rudolf bo pa še veliko dosegel!« Da bo delal čevlje za največje zvezde z zabavne scene in političnega parketa in da bo imel hkrati v hlevu več kot sto glav živine, si pa verjetno tudi babica ni mogla predstavljati.

Kmetija je njihova skrb in veselje - starejši sin Janez, oče Rudolf in mlajši sin Miha.

Na kmetiji so sledili boljši in slabši časi, zato se je Rudolf, ki si je najbolj želel postati kmet, za »varnejši kruh« vendarle vpisal tudi v čevljarsko šolo. Po poroki z Jožico sta ustanovila svoje čevljarsko podjetje in se uveljavila v širni Sloveniji. V tistem obdobju je bila kmetija začasno v drugem planu, toda nikoli pozabljena. In ko je v podjetju vse gladko steklo, je ponovno veliko svojih moči in denarja vložil v kmetovanje. Danes je to moderna, najsodobneje opremljena kmetija, do nje je speljan asfalt, v hlevu pa je 110 glav živine, za katero je v vseh pogledih najboljše poskrbljeno. Ko utegne, pride Rudolf do hleva, zavihti vile in se mimogrede pogovarja s kravicami. Pravi, da je to zanj najlepša sprostitev in velik užitek. Sicer pa za kmetijo skrbijo štirje fantje – poleg očeta Rudolfa še sinova Janez in Miha ter družinski prijatelj, tudi Miha, ki ga je Rudolf povabil k sebi, ker je vedel, da je dober in delaven fant in mu je treba pomagati.

Modni in ortopedski čevlji

Lopatec je pojem kakovostne modne obutve. Tako kot modna pa je zanj pomembna tudi ortopedska obutev, za kar sta potrebna posebno znanje in občutek za človeka. »Naše noge so zelo obremenjene in premalo se zavedamo, kako usodno pomembno je obuvalo. Podatek, da ima vsaka tretja ženska težave s stopali in posledično z nogami, veliko pove,« pravi Rudolf Lopatec. Daljše obdobje nošenja neustreznih čevljev pusti posledice na stopalu, lahko pa tudi na kolenih, kolkih ... Neenakomerna obremenitev stopala po vsej dolžini povzroča bolečine v petah ali pekoče blazinice, kar pa je v mnogih primerih mogoče uravnavati z vložkom, narejenim za vsakega posameznika. Pri visokih petah je zelo pomembno, kako je izpeljan lok, saj mora ta stopalo v celoti podpreti; sicer pa gospod Lopatec še zlasti starejšim ženskam priporoča 4-centimetrsko peto, ki je najbolj »zdrava«. Pojasni, da tudi razne obremenitve, vključno z večjim nihanjem teže, lahko povzročajo deformacije stopal, pri starejših strankah pa so pogoste težave z izstopajočo kostjo ali krivoraslimi prsti. Še mnogo težji problemi pa izhajajo iz hrbtenice, bolečih kolkov ali kolen. Za reševanje takih problemov je potrebno ortopedsko znanje, ki omogoča varno, udobno in hkrati modno obuvalo. Dodaja pa še, da v primerih amputacije enega ali več prstov najprej izdelajo mavčni odtis stopala in na tej osnovi gradijo vložek oziroma čevelj tako, da v manjkajoči del vstavijo majhno vzmet. Med mlajšimi pa opaža, da se zaradi preobremenjenosti (teže torbe ipd.) krivi hrbtenica, kar se lahko kaže kot razlika v dolžini nog, vendar se s pravočasno fizioterapijo to lahko hitro popravi. 

Kar 80 odstotkov njegovih strank je žensk; najstarejša med njimi je bila lani stara sto let in je napovedala, da pride po nove ortopedske čevlje še naslednje leto. 

V dvojini    

Rudolf vse pripoveduje v dvojini. Vedno pravi: »Midva z ženo Jožico.« Oba vodita čevljarsko delavnico, ki jo imata doma v Dobravi in Ljubljani. Rudolf je odgovoren za podplat in izpeljavo čevlja, ki povsem ustreza specifiki stopala, nogo podpre in skrije morebitne nepravilnosti, Jožica pa je odgovorna za oblikovanje – za zunanjost čevljev. V pogovoru mimogrede izvem, kako galantno je Rudolf osvajal Jožico, ki je bila takrat še srednješolka. Spoznala sta se na kmečkih igrah, in čeprav se nato dolgo nista srečala, nista pozabila drug na drugega. Zato je Rudolf poskrbel, da jo je srečal, ko je šla iz šole, in jo z avtomobilom zapeljal domov; osvajal je njo in njene starše, ki so se – tako kot Jožica – hitro ogreli zanj. Kmalu je sledilo darilo za Jožičin rojstni dan – kristalna vaza, v njej pa namesto rož zlat prstan. Poročila sta se kmalu po maturi in skupaj stopila na težko podjetniško pot. Njun prvi izdelek je bilo belo usnjeno obuvalo za ženske v poklicih, kjer so noge zelo obremenjene: kuharice, natakarice ... Po osamosvojitvi ni bilo več Borova, ki je prodajalo tako obutev, pa je prazno nišo izkoristil Rudolf ... in uspelo mu je. Sledila je modna obutev – če zmorejo Italijani, zmoreva tudi midva, sta rekla in očarala modni svet. Rada pomagata ljudem v težavah, zlasti otrokom, čeprav jima je davčna inšpekcija zaradi »prenizkega računa« (češ da je bilo dejansko plačilo mnogo višje) že izrekla globo ... 

Vsi v družini – vključno s sinovoma Janezom in Miho – znajo delati čevlje in vsi v družini znajo delati na kmetiji. »Kmetija je zdaj tako dodelana in opremljena, da nam je skoraj kot konjiček. Janez ima še prevozništvo, zato je precej od doma, toda ko se vrne, je najprej na traktorju, v hlevu ... Enako zavzet je mlajši Miha, ki pa se glede dokončne odločitve, kaj bo njegova življenjska usmeritev, še malce išče. Oba sinova sta že od malega pozitivno »okužena« z delom na kmetiji in z delom sploh. Janez se pošali, da zato nobeno dekle noče k njim, ker ve, da bo moralo delati. »Kajti kmetijo,« pravi Rudolf Lopatec, »bomo še širili. To je naše veselje in zaveza našim prednikom.« 

Lidija Jež, fotografiji: arhiv družine Lopatec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media