Skrivnostno polje, skrivnostni osamelec

Prosti čas | jan. '20

VANDRAMO PO SLOVENIJI

Štiri kilometre dolgo in kilometer široko polje ob cesti iz Grosuplja v dobrepoljsko dolino je krajinski park v ustanavljanju, ki ga radi obiskujejo naravoslovci in naravoslovno navdihnjeni izletniki. Na tem poplavnem oziroma dotočno-ponornem kraškem polju lahko v malem opazujejo enako zanimive, enako premenljive naravne pojave, kot jim jih v bolj razglašenem veličastju ter v skrivnostih podobno razklada Cerkniško jezero.

Zakrasela apnenčasta pobočja nad Grosupeljsko kotlino pretočijo vode na Radensko polje. Kadar se ponori na polju, ki jih tu imenujejo retja, po večjih deževjih kaj obirajo pri odtoku – kot kopalna kad, ki ima slabo prepusten iztok –, začnejo dotočni potoki naraščati in se razlivati. Jeseni in spomladi si Dobravka na severnem delu polja poišče nove vijugave struge in čaka dolge tedne, da jo posrkajo ponori Požiralnika v Ključu. Približno enako je na južnem delu polja, kjer rečici Zelenka in Šica, ki pretakata in onkraj Ilove gore polnita vode izvira Krke, izginjata v mogočnih ponorih Pekla in Zatočnih jam. Tudi te jame, ki so kot vhodne veže v prelomljeno zemljo, včasih obnemorejo in takrat se vse tri vode združijo v jezero, ki je v isti sapi potrpežljivo in nestrpno.

Kopanj

Prijetno se je sprehajati tudi po dnu, kadar so vode odtekle. Na debelo je prekrito z ilovnatimi nanosi. Apnenčeve skale mole na dan le ob retjih in na dnu klokotajočih globokih rup. Po močilih, mokrinah, humkih in rahlo valovitih traviščih rastejo tako pestre in tudi redke rastlinske združbe, kot si jih lahko le zamislimo. In le težko do konca spoznamo. Iznad bleščeče gladine naplavljene vode – ali bohotnih travnikov – se 68 metrov visoko dviga holm Kopanj, ki je še en zgodovinski in naravni čudež. Ko se popotnik pozimi približuje Kopanju, se mu vsili primerjava z Blejskim jezerom in njegovim otokom. Tudi Radensko polje je beloravno, na številnih mestih pozimi zamrznjeno. Le da je radenski v primerjavi z blejskim ledom na številnih mestih udrt, zakaj voda je pod njim odtekla v požiralnike. Ledene plošče so vzvalovljene in so ponekod videti kakor srebrn oklep kakšne vesoljske ladje, ki je ob pretrdem pristanku razpokala.

In kaj bi bilo tu takega, kakor je blejski otok? Osamela kopanjska kopa je po svojih strminah kakor s šali različnih sezonskih barv ovita z gozdom, njena vrhnja ploščad pa je plešasta, nabodena z baročnim turnom cerkve ali cerkvice, ki je po obliki in velikosti natanko in lepo ubrana s slikovito pokrajino. Tu so graditelji še enkrat pokazali izjemen občutek za mero, izostren v stoletjih. V širno naravo nenavadno umeščen kraj rad ustreže človekovemu stikanju za skrivnostmi, še posebno, ker holm stoji tako stanovitno sam, čeprav ne visoko, a sredi zraščenih gričkov. Na njih valovijo gosti gozdovi, nižje na položnih osredkih in širokih policah pa so napete čistine košenic in pašnikov ter so skrbno obdelani ogoni njiv. Oko zazna prvine idiličnosti in starosvetnosti. Povsod se belijo vasice, v večini močno prenovljene, v katerih pa je še mogoče najti častitljivo podeželsko arhitekturo: iz kamna grajene hiše, brunaste ali kamnite kašče in kozolce, predvsem še bogate toplarje in nekoč za kmeta nepogrešljive pode in hleve. Pod griči je po ljudski veri ogromno jezero, ki bi zalilo vso Grosupeljsko kotlino, če bi se razlilo. Na gričkih okoli Radenskega polja je po stari ljudski veri natanko 99 studencev. Res jih je toliko, pravijo sodobni vodarji, kakšen več ali manj. Skriti so v skrivnostnih podzemeljskih hodnikih in večkrat pritečejo na dan kot zdravščki in studenci ali bruhalniki.

Marijin studenec

Najznamenitejši zdravšček teh krajev je kopanjski Marijin studenec, ki je dobrih deset minut hoje skozi vršni laz in bukov gozdič oddaljen od cerkve. Studenček je bil tudi romarski cilj. Njegova zdravilnost naj bi bila v zadnjih sto letih povezana z zavetništvom lurške Matere božje, ki ima ob izvirčku pod skalnim spodmolom svojo čaščeno kapelico. Še tako huda zima ne pomrzne njegovega bistrega rojstva. V bazenčku se svetlika drobiž, ki ga vanj za boljšo srečo mečejo romarji. Ali bo po sto letih kdo odkopal te novčiče? To bi pač končno lahko bil nekakšen zaklad. Drugega okoli studenčka ni, pa naj je ljudsko izročilo o tukajšnjem zakopanem zakladu še tako trdovratno.

Po smučarskih stečinah, ki jih je videti že s studenca, bo izletnik sklepal, da Radensko polje tudi pozimi ni le pustota. Udrte ledene plošče se vijejo, kakor velevajo okljuki presihajočih radenskih vodotokov. Kjer je najgloblje udrto, lahko – z malo nesramežljive domišljije – štejete zobe zmaja, ki se po ljudski veri skriva pod poljem. Če vas bo premamilo, da bi si jih ogledali bolj od blizu, boste hitro kaznovani, zakaj sesedajoči se led bo začel pokati pod vami, in to se bo slišalo kakor dolg zmajev vzdih. Brž nazaj na poleglo ločje! Hoja po mehkem ocednem rastlinju je blagodejna. V človeku se prebudi otrok. Lahko tava kakor srna. Nima kam zaiti, saj mu očetovski kopasti osamelec Kopanj zmeraj kaže orientacijo v prostoru.

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc