Vsaka stvar je za nekaj dobra
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Ko je šla končno tudi Duša v pokoj, je bilo vse drugače, kot sta si predstavljala prej. Vse je kar naenkrat postalo tako eksplozivno, da nikoli nisi vedel, kdaj bo počilo. In je zares marsikdaj počilo.
Zelo čudno! Bila sta vendar stara zakonca, utrjena in preizkušena, utečena in uglašena drug z drugim. Otroka sta že zdavnaj odšla, on se je upokojil že pred leti in čakala sta, da se v dom za stalno vrne tudi ona. Po toliko letih dela in obveznosti in razpetosti med domom in vsemi dolžnostmi sta sanjala o času, ki bo samo njun. Čas je prišel, upokojila se je – sanje o lepoti pa kot da so se razblinile. Nista se znala ujeti, on, stari upokojenec, in ona, sveža in nova v razpolaganju vsega časa samo po svoji volji.
Ugotovil je, da je imel, medtem ko je ona še delala, pravzaprav zelo lepo in dobro urejen svoj čas – ker je rad kuhal, jo je vsak dan pričakalo kosilo in ženske so jo blagrovale, ker ima tako pozornega in dobrega moža ... Uredil si je jutra s starimi športnimi znanci, dovolj časa za šport, kavico in klepet, pa je še vseeno lahko skočil na trg ... Kadar so moški načrtovali večdnevne smučarske ali morske izlete, se ni Duša nikoli pritoževala. Če je imela čas, je včasih odšla z njimi, rada se jim je pridružila tudi na morju, če se ji je zdel pravi čas. Ko so odhajali obirat olive, je z veseljem ostajala doma – imela je vendar službo! A v resnici je delo v prijateljevem oljčniku ni prav nič mikalo. Tako sta res dobro vozila, do letos. Zdaj pa so njene sanje o tem, kaj naj bi počela kot novopečena upokojenka, kar naprej zadevale ob njegov ustaljeni način preživljanja časa. In pred novim letom je res hudo počilo – on je na vsak način želel s prijatelji na smučanje, ona pa ne. Nekaj dni sta preizkušala stare vzorce izsiljevanja z molkom – potem pa se je zgodila tista neumnost!
Samo klet je pospravljal in hitel je, pa se je spotaknil in zgrmel na nos. »Vse je dobro, nič ni, nič ni hudega!« je slišala Duša iz kleti, pritekla dol in ga našla, kako leži z obrazom med vrati v predsobi, noge pa ima v kurilnici.
»Vse je dobro, vse je dobro ...« Vstal je in se opravičeval: »Samo ven sem hotel nesti ... Av, mislim, da me boli prst ...« Ja, zlomljen palec na desni nogi, imobilizacija, počitek brez hoje in kontrola čez tri tedne!
Pa so šli prazniki in smučarija in je brezpredmeten prepir o tem, kaj kdo želi! Zdaj bosta doma najmanj do sredine januarja!
Ah, bil je neverjeten, čudovit čas! Kar naenkrat se jima prav zares ni nikamor mudilo in nihče od njiju ni imel nobene želje. Prisilno sta pristala doma, omejena na svoj mali svet, in čudežno jima je iz časa uspelo narediti malo umetnino. Pogovarjala sta se! Zares pogovarjala! Si povedala sanje in predstave, kaj vse bi v času, ki je pred njima, rada delala – in kje je presečišče njunih želja. Našla sta mnogo zanimivih točk, ki jih bosta uresničevala v veselje obeh.
Odkrila sta, koga od ljudi pogrešata in si želita v svojem domu, koga pa sploh ne – in sklenila sta, da je njun čas predragocen za ljudi, ki jih ne želita. Ugotovila sta, da si seveda želita oditi še marsikam, da pa je tudi doma lepo, in da si znata narediti polne dneve in večere brez obiskov, brez televizije in brez nesoglasij. Imata mnogo skupnih zanimanj, pa tudi mnogo različnih, ki jih lahko uresničujeta vzporedno ...
Palec na nogi se je celil, v dolgih pogovorih se je celil tudi njun odnos: spoznavala sta se bolj in z večjim razumevanjem kot prej v mladostni naglici in hlepenju.
»Tale zlomljeni palec – tole je pa res nekaj dobrega,« sta se smejala. Vedela in čutila sta, da sta se ob tem okrevanju naučila vsega, kar potrebujeta za čas, ki je pred njima.
