Pelji me na tisti kraj

Prosti časjanuar '20

»Štirje otroci smo bili, dve sestri in dva brata, živeli smo v Rogaški Slatini. Oče je rad igral na harmoniko in zelo lepo je pel. Petje je bilo v družini naš vsakdanjik. Ko sem imela deset let, je oče žal umrl in ostali smo sami. Odraščali smo z mamo, ki je bila pred tem tudi hudo bolna. Bali smo se zanjo in tako je bilo otroštvo kar precej prežeto z bolečino,« pove Majda Petan o prvih letih svojega otroštva.

Najprej je seveda prepevala otroške pesmice, nato pela v osnovnošolskem pevskem zboru, v srednji šoli pa je dve leti obiskovala solopetje v glasbeni šoli. »Bili so to časi, ko si se solopetja učil z namenom, da poješ operno glasbo, česar pa si nisem želela. Priznam pa, da mi je študij pomagal pri tehnikah petja,« se spominja svojih glasbenih začetkov. A prišel je čas, ko se je bilo treba odločiti za poklic. V osnovnošolskih letih si je sramežljivo želela postati poklicna pevka, v času študija pa je vse bolj razmišljala o delu v zdravstvu ali vsaj z ljudmi.