Pelji me na tisti kraj

Prosti čas | jan. '20

»Štirje otroci smo bili, dve sestri in dva brata, živeli smo v Rogaški Slatini. Oče je rad igral na harmoniko in zelo lepo je pel. Petje je bilo v družini naš vsakdanjik. Ko sem imela deset let, je oče žal umrl in ostali smo sami. Odraščali smo z mamo, ki je bila pred tem tudi hudo bolna. Bali smo se zanjo in tako je bilo otroštvo kar precej prežeto z bolečino,« pove Majda Petan o prvih letih svojega otroštva.

Najprej je seveda prepevala otroške pesmice, nato pela v osnovnošolskem pevskem zboru, v srednji šoli pa je dve leti obiskovala solopetje v glasbeni šoli. »Bili so to časi, ko si se solopetja učil z namenom, da poješ operno glasbo, česar pa si nisem želela. Priznam pa, da mi je študij pomagal pri tehnikah petja,« se spominja svojih glasbenih začetkov. A prišel je čas, ko se je bilo treba odločiti za poklic. V osnovnošolskih letih si je sramežljivo želela postati poklicna pevka, v času študija pa je vse bolj razmišljala o delu v zdravstvu ali vsaj z ljudmi.

Prikazan je samo večji odlomek članka. Ogled celotnih člankov je na voljo naročnikom, ki se za ogled članka v celoti lahko prijavijo tu.

Za prijavo potrebujete naročniško številko in PIN. Če ste naročnik, lahko za pridobitev številke PIN pošljete svoje podatke (ime, naslov, naročniška številka) na e-naslov evzajemnost@vzajemnost.si.

Če niste naročnik, se lahko naročite tu.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media