Podjetja, ki so bila naš ponos

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jan. '20

»Od nekdaj je veljalo, da vsaka vas potrebuje šolo in cerkev. Da pa kraj v resnici zaživi, potrebuje tovarno, da imajo ljudje delovna mesta, ter gostilno, da se imajo kje pogovarjati in zabavati, in nogometni klub, da se imajo o čem pogovarjati.«

S temi besedami je leta 2015 televizijski novinar Zvezdan Martič začel svoj dokumentarni film Kam so vse tovarne šle. V njem je prikazal usodo nekaterih nekdaj zelo uspešnih slovenskih tovarn, poznanih po vsej tedanji skupni državi Jugoslaviji, med katerimi so se mnoge uveljavile tudi na tujih trgih. Doma so pomenile ponos kraja, saj so dajale kruh tisočim delavcem in njihovim družinam. Vse po vrsti so bile tesno vpete v širše družbeno okolje, skrbele so ne le za svoje zaposlene in njihove družinske člane, temveč so aktivno sodelovale pri gradnji celotnega kraja, skrbele so za kulturna in športna društva, šole, vrtce, zdravstvene domove, stanovanja, podjetja so bila pomembni donatorji.

V zadnjem desetletju preteklega stoletja pa se je začelo vse hitro spreminjati. S padcem berlinskega zidu so se začele demokratične spremembe, ki pa so s seboj prinesle uresničevanje človekovih pravic, hkrati pa tudi veliko bolečih stvari, na katere očitno ni nihče računal. Rahljanje gospodarskih vezi je imelo za posledico propadanje podjetij po vsej vzhodni Evropi, delavci, tako željni demokratičnih sprememb, so se znašli na cesti.

Razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije sta imela za posledico izgubo dvajsetmilijonskega trga. Dodatni udarec za slovensko gospodarstvo sta pomenila denacionalizacija in nenadzorovana privatizacija, ki sta usodno zarezali v družbene in gospodarske odnose. Podjetja so drugo za drugim zapirala vrata, delavci so se selili na zavod za zaposlovanje, nekateri so se bolj ali manj prisilno upokojevali, mlajše je čakala prekvalifikacija, mnogi so se podali v negotove podjetniške vode. Agonija nekaterih podjetij je trajala dolga leta, vmes so se pojavljali najrazličnejši »rešitelji«, blagovne znamke so ugašale ali so jih za drobiž kupili tujci. Iskra Kranj, Toko Domžale, Stol Kamnik, Tovarna sladkorja Ormož, Tovarna nogavic Polzela, SCT, Jeklotehna, Avtomontaža, Avtotehna, Tomos, Velana, IUV Vrhnika, Rašica, Meblo, Cimos, Elkroj, Toper … To je le nekaj uglednih imen podjetij, ki so dajala kruh tisočim delavcem – danes jih ni nikjer več, za nekaterimi so se izgubile vse sledi, saj so zadnji delavci, ki so v podjetju »ugasnili luč«, pogosto na odpad odpeljali tudi arhive in druge dokumente. Mnoga podjetja danes živijo le še v spominih nekdanjih delavcev.

Pripadnost in ponos

Ljudje pa se spominjajo, da so bili to časi, ko je tovarna marsikomu pomenila drugi dom, v službo so hodili z veseljem, sodelavci so bili med seboj prijatelji, pogosto so se družili tudi po koncu delovnega časa. V večini podjetij so za delavce zgledno skrbeli, organizirana sta bila avtobusni prevoz in prehrana, večja podjetja so imela lastnega zdravnika, zobozdravnika, za svoje zaposlene so gradili stanovanja, štipendirali njihove otroke, v podjetju sta pogosto delala oba zakonca, ki so se jima, ko so se izšolali, pridružili tudi otroci. Sodelavci so se med seboj spoštovali, tudi nadrejeni so spoštovali delavce, ti so do dobrega direktorja in vodilnih gojili iskreno spoštovanje. Ljudje so bili ponosni, da so delali v dobro stoječih in uglednih podjetjih, do svojih tovarn so čutili močno pripadnost in v mnogih krajih še vedo, delavci katerih podjetij so bili najbolj spoštovani. Pa ne le zaradi višjih plač.

V naslednjih številkah Vzajemnosti bomo obudili spomin na nekaj uspešnih podjetij, ki so ugasnila. Sledi nekaterih so se vsaj delno ohranile pod drugačnimi imeni in z novimi lastniki, a od nekdanjega ugleda ni ostalo več ničesar. Naš namen ni iskanje krivcev za propad podjetij, z zapisi želimo obuditi spomin na čase, ko so bili ljudje cenjeni in delavci spoštovani. Ko smo o delavskem razredu govorili s ponosom in zanosom, preden so delavci postali nepomembni posamezniki v globalnem stroju z vse manj pravicami in negotovo prihodnostjo. Spomniti želimo, kaj vse smo v Sloveniji nekoč znali narediti in ustvariti, koliko znanja in izkušenj je bilo nakopičenega v tako majhnem narodu in kako velik ugled so nekateri naši izdelki uživali ne le v jugoslovanskem, temveč tudi v širšem svetovnem prostoru. Preden se je v imenu globalizacije, napredka in profita tudi iz razvitega sveta začela selitev proizvodnje v jugovzhodni del sveta, kjer je delovna sila ... cenejša.   

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media