PISMA BRALCEV

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

jan. '20

Čudeži se še dogajajo

Za pretekli oktober lahko rečem, da je bil zlati oktober. Sprehajam se po bežigrajskih ulicah in z zelenice poberem nekaj piškavih jabolk, ki jih takoj pojem. Zavijem v Mercatorjevo trgovino pod Smeltom in pri blagajni ugotovim, da nimam denarnice. Pogledam po policah in obidem vse kraje, kjer sem malo prej hodila, posebno pozorno sem pogledala po zelenici. A vse zaman. Moje denarnice ni bilo nikjer. V njej sem imela osebno izkaznico, bančno in zdravstveno kartico ter nekaj gotovine. Na policijski postaji mi svetujejo, naj takoj prekličem bančno kartico. Po poti domov premišljujem, kakšna pota me čakajo za ureditev dokumentov. Doma takoj pokličem v banko, vendar nikakor nisem mogla vzpostaviti zveze. Odložim telefon in se malo uležem in se skušam umiriti. Zazvoni telefon: »Policijska postaja tukaj, gospa Turšič, pridite po denarnico, ki jo je pravkar prinesla prijazna gospa.« Pa saj je nemogoče! Tako, vidite, se je moja zgodba srečno končala. Iz vsega srca sem hvaležna gospe Veri Bernetič za njeno poštenost in prijaznost. Bog daj še veliko tako poštenih ljudi!

Hvaležna Angelca (podatke hranimo v uredništvu)

Moja usoda

Odločila sem se, da vam pošljem svojo izpoved v verzih.

 Bilo je v maju kot v raju,

ko sva se zaljubila in kmalu tudi poročila.

A minila le meseca sta dva,

pa se že začela je kalvarija.

Ko prva deklica se nama je rodila,

že dvomil je, če sploh sem z njim zanosila.

Ko pa sta se rodila še druga dva,

spet dvomil je, čigava sta.

Ljubosumje vsak dan vse bolj ga je razjedalo,

s pijačo pa trpljenje vse bolj se je pogrezalo.

Kar dvakrat v obupu sem ga zapustila,

a vedno nazaj sem se vrnila.

Mnogo nasilja je bilo, a govorila sem si, saj bo šlo.

Otroci vsi so se odselili, a stike vseeno smo si ohranili.

Zdaj sama sva doma, pa še vedno ni usmiljenja.

Le to si še želim, da vsaj zdaj v miru zaživim.

Na koncu nauk bi dala vsem ženam,

ne trpite in takoj pojdite stran,

saj nobena ženska in mati vredna ni,

da pri možu takem vse življenje preživi.

 

Neolikanost, nevljudnost ali »nova doba«?

Z znanci smo se večkrat pogovarjali o za nas čudnem odnosu zaposlenih v prodajalnah in tudi lekarnah, ambulantah itd. Ko prideš na vrsto, ti namesto vljudnega »prosim, želite«, kot smo nekoč nagovarjali stranke, rečejo »povejte«. Včasih takih izrazov nismo uporabljali, v bistvu so nas že doma od malega učili drugačne olike, nato pa tudi še v šolah, ki smo jih obiskovali.

Izraz »povejte« prav gotovo ni niti lep niti vljuden, ker nam zveni preveč ukazovalno. Ali res skoraj nihče več ne zna reči »želite, prosim«, kot da jim je to odveč. Ne vem, kaj jih danes učijo v šolah, a jim vsaj osnove bontona res ne bi škodovale.

Večkrat tudi v trgovini potrebujemo kakšno pojasnilo, ker med drugim kar naprej spreminjajo razporeditev izdelkov na policah (verjetno si tega niti sami ne želijo, ampak so to ukazi »od zgoraj«), a največkrat odgovorijo: »V tisti vrsti tam in tam.« Skoraj nihče se ne potrudi, da bi nam to pokazal, temveč iščemo sami. No, nekateri pa to vseeno naredijo.

Seveda kot toliko mlajši ne razmišljajo, kako bi se na našem mestu to zdelo njim, ampak vidimo oziroma čutimo, da nas imajo za sitne, ne pomislijo, da bodo tudi oni nekoč starejši.

Nato je na vrsti čakanje pri blagajni. Ko prideš na vrsto in gre vse položeno na pult »skozi«, te spet zelo vljudno vprašajo: »Je to vse?« Včasih smo rekli »želite še kaj« ali kaj podobnega, in je to njihovo vprašanje – že prav robotsko – še posebej za vsakdanje stranke res neprimerno. Včasih smo stalne stranke spoštovali, ne glede na to, koliko in kaj so kupile, pa tudi druge ravno tako. Nato smo predvsem starejšim kupcem pomagali pospraviti kupljene stvari v njihove vrečke. Danes z redkimi izjemami na to niti ne pomislijo – ali morda ne smejo, ne vem. Včasih imamo tudi kupci slab dan in morda ne reagiramo ravno prav, a to je popolnoma nenamerno.

Moti nas tudi, da pri blagajni v vrsti čakamo in se za blagajno pojavi nekdo, ki takoj nekaj hoče, npr. cigarete. Blagajničarka ga največkrat, ne da bi vprašala čakajoče, ali se strinjajo, takoj postreže. Na srečo je tega čedalje manj. Da pa ne bo vse izpadlo samo kot kritiziranje, so med njimi tudi taki, ki so vredni pohvale in znajo biti tudi prijazni in vljudni.

Res pa bi bilo lepo, če bi vsaj ta nevljudni »povejte« opustili in se naučili česa primernejšega.

S. R. (podatke hranimo v uredništvu)


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media