Prepletanje nitk in življenjskih zgodb

Zgodbe | jan. '20

Na obisku pri Emi Andoljšek čas neizmerno hitro mine. Z možem Ludvikom imata toliko zanimivega povedati – od spominov, neobičajnih zgodb do prepletanj življenjskih usod in dolgoletnih prijateljstev. Da o nevsakdanjih konjičkih niti ne govorimo. Še zdaleč nista človeka, ki bi se v pokoju dolgočasila.

Oba sta velika ljubitelja knjig, približno tisoč jih imata v Ljubljani in še toliko v Suhadolu. Tam sta si pred več kot 30 leti zgradila počitniško hišo in obdelujeta velik vrt. Imata tudi štiri vnukinje, pred leti sta jih čuvala, zdaj pa bolj ali manj spremljata njihovo odraščanje. Ob tem pa se ukvarjata še z marsičim. »Veliko skupnega imava, podpirava drug drugega pri delu in konjičkih. V delovni sobi imava vsak svojo pisalno mizo in delava vsak svoje, v Suhadolu pa se dogovoriva, kaj bova počela. Drugače pa Ludvik veliko časa posveti astronomiji, jaz pa vezenju s križci,« pove Ema Andoljšek.

Gospa Ema je Ljubljančanka in za Bežigradom živi že vse svoje življenje. Tako kot skoraj vse življenje že poučuje, saj je profesorica angleščine in nemščine. Še kot študentka je učila osnovnošolce v Mengšu, Črnučah, na Vodmatu pa na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. Nato je bila 25 let vodja jezikovnega izobraževanja na Delavski univerzi Boris Kidrič. Ko se je upokojila, je samo zamenjala učilnico, in tako že 22 let slušatelje na ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje poučuje nemščino. Njihova srečanja so vsem v veselje. Da bi jim lažje približala nemški jezik, je napisala priročnik Nemščina – s sistemom do boljšega znanja besedišča.

Dolžnost ohraniti spomine

Pa se ni končalo samo pri priročniku. V knjižici Spomini, ki povezujejo generacije je nanizala spomine na svoje odraščanje. Posvetila jo je vnukinji, da bi vedela, kako so živeli v prejšnjem stoletju. Z mamo in mlajšo sestro (očeta je izgubila pri šestih letih, še preden je šla v šolo; po pričevanju njegovih dveh bratov je življenje končal v Kočevskem rogu) je živela na Tolstojevi ulici v hiši z velikim vrtom, po katerem je že kot otrok rada brkljala.

Potem je napisala obširno kroniko Andoljšek-Košir, v kateri je zbrala fotografije ter zapise o materini in očetovi rodbini. Priimek Andoljšek je – sicer v več različicah – raziskala vse do leta 1520. In kot da to ni dovolj, je naredila še rodovnik, v katerem je kar 325 imen …

Največ pa ji pomeni knjiga Le tülku vam povejm, v kateri je zbrala zgodbe, igre in pesmi svojega očeta Janeza Andoljška, Jejžovega, iz Hrovače.

Rojen je bil leta 1901 kot četrti od šestih sinov. Kot veleva tradicija, je eden od sinov podedoval kmetijo, štirje so se izučili obrti, Janeza pa so poslali študirat v Ljubljano. Tu sta se spoznala z Emino mamo in zasnovala družino. Zaposlen je bil kot bančni uslužbenec pri Vzajemni zavarovalnici, v prostem času pa je pisal prozna besedila in igre v slikovitem ribniškem narečju, ki ga je ohranil tudi v Ljubljani. Svoja dela je bral na Radiu Ljubljana, ki je začel v slovenščini oddajati leta 1928 in kjer je sodeloval vse do leta 1945. Ema se še spomni, kako pozorno je poslušala njegov glas po radiu, čeprav ji ni bilo čisto jasno, kje je pravzaprav oče.

Po očetovi smrti njeno otroštvo ni bilo več tako brezskrbno. Hišo so jim zaplenili, kasneje so jim dovolili, da so živele v eni sobi, čez leta pa jo je mami uspelo odkupiti nazaj. Ohranile so stike s sorodniki iz Hrovače, tam je preživljala počitnice (zato tudi dobro govori ribniško narečje) in pogosto je slišala, kako podobna je očetu. Ves čas pa je globoko v sebi čutila, da mora njegovo delo iztrgati pozabi. Pri tem ji je bila v pomoč mama, saj je shranila vse očetove tipkopise. »Nama s sestro jih je zaupala kot dragoceno dediščino. Zato sem jih uredila, poskrbela še za prevode v knjižni slovenščini in knjigo izdala v samozaložbi. Ko sem jo predstavljala v Rokodelskem centru Ribnica, je prišlo več kot 150 ljudi. To me je neizmerno razveselilo. Med njimi so bili bratranci, ki jih sploh nisem poznala.«

Mama je morala trdo garati, da je hčerama omogočila študij. Ema še danes občuduje njeno pokončno držo. In kot pravi, se od nekdaj ravna po treh maminih naukih. »Dejala mi je: nikoli nikogar ne sovraži. Drugi nauk je bil: predlagam, da se vse življenje držiš stroke. Držim se tudi tretjega: uporabljaj »ponucovno«, torej nikoli ne vrzi ničesar stran.« Zato ima v nekaj škatlah shranjene celo vse razglednice in pisma, ki jih je dobila.

 Prijatelji »za vedno«

Večino teh je prejela od Brigitte iz okolice Frankfurta, s katero si dopisujeta že več kot 60 let. Tako začne novo zgodbo: »Da bi izpopolnila znanje nemščine, sem že v gimnaziji pisala v mednarodni Korrespondenzbüro, od koder so mi posredovali naslov moje vrstnice. Še zdaj se spomnim prvega pisma, v katerem mi je napisala: 'Ime mi je Brigitte, stara sem toliko kot ti in tipična Nemka: imam rdečkaste lase in malo sončnih peg.'« To je bil začetek trdnega prijateljstva, ki se je še utrdilo z rednimi srečanji. Obiskovali sta se že v časih, ko v tujino ni bilo enostavno potovati, a sta se nekako znašli. Od takrat ni minilo leto, da se ne bi videli, včasih sami, včasih z družinami. Po naključju so se spoznali še z zakoncema z drugega konca Nemčije in tako se že 13 let trije pari srečujejo vsako leto, enkrat pri enem, drugič pri drugem paru …

Povod, zaradi katerega sem pravzaprav obiskala Emo Andoljšek, pa je njen konjiček: vezenje s križci. S križci namreč ne izdeluje prtičkov, pač pa slike. Pred leti sta jih z možem odkrila v nekem nemškem muzeju na prostem in takoj so jo pritegnile. Ker so drugačne in precej zahtevne za izdelavo.

»Mnogi ljudje mislijo, da izdelujem gobeline, vendar pri vezenju s križci motiv ni naslikan na blago, pač pa ga izdelujem po predlogi, s preštevanjem znakov po tabeli s simboli, ki je priložena. Ko si izberem motiv, mož fotografijo 'obdela' s posebnim računalniškim programom, tako da dobim povečano in natančno predlogo. In medtem ko pri gobelinu šivamo le v eno smer, moram tu vsak vbod ponoviti dvakrat, ker so pač prekrižani. Je pa res, da ta tehnika zahteva veliko natančnosti, potrpljenja in dobre oči. Ker so vbodi zelo drobni, si pomagam z lupo, ampak v vseh teh letih se mi vid ni prav nič poslabšal,« se pohvali. In to čeprav vsaka slika zahteva najmanj 25 tisoč križcev, v povprečju pa 45 tisoč, in jih je naredila že veliko, saj so tako rekoč vse stene stanovanja prekrite z njimi. Sin, ki se ukvarja z grafičnim oblikovanjem in ji je pomagal že pri očetovi knjigi, ji je za rojstni dan naredil eleganten album s fotografijami njenih slik.

Med prvimi je izvezla slike štirih generacij: babico, mamo, sebe, vnukinjo in očeta, nato pa še številne motive iz narave, serijo slik z naslovom Ljubljanske vedute ter najbolj znana dela slovenskih impresionistov. Trenutno ima na mizi motiv Ribjega trga v Stari Ljubljani, ki pa zagotovo ni zadnji.

 Zagotovo slik, ki so nastale z vezenjem s križci, ne vidite vsak dan, zato vas vabimo, da si v prostorih uredništva Vzajemnosti na Dunajski 109 v Ljubljani ogledate izvezene slike Eme Andoljšek. Razstava bo na ogled do 15. februarja 2020. 

 Anita Žmahar