Odprt arhiv za vse obiskovalce

Čebelar po srcu in duši

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | feb. '20

Franc z ženo Marijo, ki mu je vedno stala ob strani.

Franc Žvikart iz Slovenskih Konjic še pri 85 letih ne more brez čebel. Za njim je več kot 60 let čebelarjenja, vzgoje mnogih čebelarjev in navduševanja za čebelarstvo mladih že v osnovnih šolah. S sinom Sandijem, ki ima naziv mojster čebelarstva, »poveljujeta« okoli 21 milijonom čebel in 350 tisoč trotom, saj imata 350 panjev.

Franc se je rodil kot sedmi otrok v dvanajstčlanski družini na Dravčah pri Vuzenici na Koroškem, ki je živela v skromnih razmerah. Po končani takratni nižji gimnaziji se je na pobudo ravnatelja vpisal v novoustanovljeno čebelarsko šolo v Ljubljani. O času šolanja mi je povedal: »To je bilo trdo obdobje. Tri mesece sem enkrat prebil ob kruhu in vodi ...« K temu je dodal še anekdoto: »Med spoznavanjem različnih sort medu smo obiskali Medexovo skladišče. Pridite z žlicami, nam je rekel učitelj. Jaz sem zaradi izkušenj z velikokrat praznim želodcem verjetno prevečkrat segel v sode z medom. Dobro me je zadelo. Od takrat naprej vem, da ni dobro imeti preveč sladkorja v krvi.« Leta 1956 je opravil strokovni izpit in si kot eden redkih pridobil naziv kvalificirani delavec v čebelarstvu – poklic čebelar.

Poklicno pot je po opravljeni praksi začel v Črmošnjicah v Beli krajini. Dober glas o njem je segel tudi do Slovenskih Konjic, kamor ga je leta 1958 povabil takratni župan. Od takrat naprej se je po zaslugi Franca začel velik razmah čebelarstva v Dravinjski dolini od Rogle do Boča. Neutrudno je navduševal in tudi usposobil čebelarje, ki so se sčasoma združevali v društva, kasneje pa v občinske in medobčinske zveze. Navduševal je tudi mlade. Pod njegovim mentorstvom so krožkarji na državnih tekmovanjih o poznavanju čebel in njihovih koristi vedno dosegali najvišja priznanja. Za vsa ta prizadevanja je prejel najvišja priznanja, ki jih podeljuje Čebelarska zveza Slovenije: odličja Antona Janše III., II. in I. stopnje. Veliko najvišjih priznanj je dobil tudi za kakovost medu.

Bojevite prijateljice

Gospoda Franca sem spoznal pred leti, ko je v naš nasad pripeljal dva oprašilčka čebel (manjša panja), da bi pomagale do boljše oprašitve in več sadja. Pa se je zgodilo: en roj je ušel iz panja nekam na drevo. Poklical sem k Žvikartovim. Mojster je prišel, z golo roko segel v roj čebel, izvlekel matico in jo položil v satnik. Čebele so nato same šle za njo. Nisem mogel verjeti. Med tokratnim srečanjem mi je povedal, da je v enem panju okoli 60 tisoč čebel, ena matica in okoli tisoč trotov. Matica živi okoli štiri leta, čebele delavke pa le kake tri tedne. Lahko se zgodi, da v panju zrase mlada matica, ki pa ni po volji stari. In tako stara matica odžene mlado. Ta pa ima prijateljice, ki ji sledijo. Povedal je, da so na ajdovi paši in ko cveti kostanj bolj napadalne, ob zdravljenju oziroma zaščiti pred zajedavcem varojo pa je njihov pik bolj pekoč.

Kakšen čebelar je, pove zgodba izpred šestdesetih let, ko se je ženil. Poroka se je s sobote prevesila v nedeljo. Nekdo mu je tisto zgodnje nedeljsko jutro prišel povedat, da so v sosednji vasi zrojile čebele. Nič ni rekel. Le sedel je na moped in se odpeljal rešit roj. Mladoporočenka Marija ni bila nič huda. Takrat je že vedel, koliko so vredne čebele, ki oplodijo do 80 odstotkov rastlinstva. Zato Franc rad spomni na Einsteinovo izjavo: »Če bi čebela izginila z obličja Zemlje, bi človeku ostala ne več kot štiri leta življenja ...«

»Delo s čebelami je zahtevna stvar,« pravi Franc in doda, da je treba za dobro delo z njimi veliko vedeti. Tudi o medu, vosku, cvetnem prahu, propolisu, matičnem mlečku, zdaj tudi že o zdravljenju nekaterih bolezni s čebeljimi piki. Seveda se ni bilo mogoče izogniti vprašanju, ali so ga kdaj popikale. Nasmehne se in pove zgodbo ali dve. »Prvič se je to zgodilo na Arehu na Pohorju. Razkladal sem panje. Seveda sem se najprej lotil tistih, za katere sem sodil, da so se čebele v njih po vožnji že pomirile. Pa se niso. Hlačnice so bile hitro vse polne čebel. Postalo je neznosno in sem jo ucvrl v gozd, vmes pa še vpil, kje je kakšen lovec, ki bi me s šibrami rešil čebel. Pognal sem se v gost grm in se vsaj za trenutek znebil prijateljic. A kaj, ko sem na drugi strani grma lezel ven, so me že čakale ...« Kakih sto pikov je takrat »nabral« in v bolnišnici odležal dva dni.

Druga podobna zgodba se je zgodila ob morju blizu Senja v Dalmaciji: »Včasih,« se spominja Franc, »smo v hladnejšem obdobju čebele vozili na morje, v toplejše kraje, da ne bi zbolele za grižo. To bi seveda pomenilo katastrofo za čebelarja. Največkrat smo jih peljali v Liko in nato v Senj, najprej na beli žepek in nato na rdeči žepek (tudi kraški šetraj, ki je zdravilna in začimbna rastlina). Na eni takih voženj je voznik ponoči malce zadremal in zgrmela sva skupaj s panji po pobočju proti morju. Vse se je nazadnje srečno končalo, policisti pa so potem na veliko govorili, da »imajo Slovenci tako hude čebele, da jih še do avtomobila niso spustile«. Nista povedala, da je voznik zadremal, pač pa da se je kdo ve kako nenadoma v kabini znašla čebela. Pa so verjeli, glede na to, kako hude so jih sprejele …

 Peter Štefanič , fotografija Sabina Žvikart                                          


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media