Odprt arhiv za vse obiskovalce

Na Jakobovi poti kot prostovoljka

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | feb. '20

Delo v sprejemnem centru za romarje

Vse odkar sem prehodila francoski del Jakobove poti, me je zanimalo, kako je videti camino z druge plati. Lani spomladi sem dobila priložnost za prostovoljno delo na Jakobovi poti v Španiji, najprej v albergu, tj. prenočišču za romarje, potem pa v sprejemni pisarni za romarje v Santiagu de Compostela.

Po opravljenem vikend tečaju za prostovoljce sem odšla v Bercianos del Real Camino, vasico, oddaljeno približno 40 kilometrov od Leona. V albergu, kjer so na voljo prenočišča in hrana za prostovoljne prispevke, sta bila poleg mene še Španec Luis in Avstralka Jenny. Naše delo je bilo, da do sedmih pripravimo zajtrk, ko so vsi odšli, pa smo počistili spalnice in sanitarije. Nato smo nabavili živila v bližnjem Sahagunu. Ob 13.30 smo začeli sprejemati popotnike. Vpisali smo jih na seznam, jih seznanili s hišnim redom in jim dodelili postelje. Pripravili smo jim večerjo, ob 22. uri pa zaprli prenočišče. Na začetku je bilo videti vse dokaj enostavno, v drugem tednu pa se je vreme poslabšalo, celo snežilo je, in prostori so bili brez ogrevanja izredno mrzli. Da smo se vsaj malo ogreli, smo kuhali čaj.

Zanimivo je bilo opazovati goste. Veliko jih je prišlo samih, nekateri z družino, drugi pa s prijatelji, ki so jih našli na poti. Prišli so izčrpani in so komaj čakali, da se oprhajo in spočijejo. Po večerji so oživeli. Pripovedovali so svoje dogodivščine s camina. Izmenjevali izkušnje. Nekateri, zlasti Poljaki, so se umaknili v kapelo. Skoraj vsak večer smo imeli vmes tudi glasbenike in pevce. Še posebej sem bila vesela Irca, ki je prepeval pesmi ob kitari v raznih jezikih, tudi v slovenščini. Pesem Siva pot je znal bolje kot jaz!

Med romarji so kar cele družine.

Ob lepem vremenu smo po večerji nadaljevali druženje na velikem dvorišču. Eni so prali, drugi pobirali posušeno perilo. Pa namakali ožuljene noge v slani vodi, lepili obliže itd. Okrog devete ure smo si družno ogledali sončni zahod, ki je vsak večer drugačen.

Med romarji je bila tudi slepa Japonka. Čudili smo se, le kako se lahko tako dobro znajde vsak dan v drugem prenočišču. Pa ameriška družina s petimi mladoletnimi otroki. Ali pa mladenka s psi, ki je zahtevala posteljo zase in za pse. Ko smo ji povedali, da morajo psi ostati zunaj v pasji hiši, se je jezila, češ da so to njeni otroci, in je nejevoljna šla iskat drugo prenočišče. 

 Konec aprila je v prenočišče nenapovedano prišla sanitarna inšpekcija in opravila redno kontrolo. Natančno so pregledali vodo in higieno v sanitarijah in spalnicah. Vse je bilo, kot je treba. Tudi naši gostje so se zavedali tega, saj so v knjigo vtisov v vseh jezikih vpisovali pohvale na račun čistoče in prijaznosti gostiteljev. Čeprav se je izmenjalo veliko ljudi, je samo enkrat prišlo do zamenjave pohodnih palic. Sem pa nekega jutra doživela neprijetno izkušnjo. Skupina Francozov je vdrla v shrambo poleg kuhinje in pobirala zapakirano hrano v svoje nahrbtnike. Ko so me videli, so zbežali, le napol zavita steklenica olja je ostala na mizi. Meni pa je ostal grenak spomin.

Mi trije prostovoljci smo se lepo razumeli. Tudi pri delu smo si pomagali. Jenny, ki je po naravi zelo natančna, je vodila blagajno in skrbela za razkužila in higieno. Luis je rad zjutraj spal malo dlje, zato sem zajtrk pripravila jaz, on je skuhal večerjo, me pa smo pomagale pri pripravi solate, sladic in čiščenju zelenjave. Bolj ko smo se bližali maju, večje so bile količine hrane, saj je bilo vsak dan več romarjev. Včasih so se ponudili za lupljenje krompirja ali pripravo mize za večerjo. Nekateri bi tudi kuhali, a jim tega nismo smeli dovoliti.

Običajen večer v albergu Bercianos

Slovencev v tem času ni bilo, sem pa naletela na nekaj študentov iz Litve, Portugalske in Španije, ki so v okviru programa Erasmus+ nekaj časa živeli v Sloveniji in znajo nekaj slovenskih besed. Nekateri tujci Slovenijo poznajo zaradi Melanije ali naših športnikov, precej pa jih je že obiskalo Bled, Ljubljano ali vsaj prečkalo Slovenijo.

V začetku maja nas je zamenjala nova ekipa prostovoljcev. Ker sem imela dva tedna časa, sem obiskala nekaj mest v Kastilji, potem pa se iz mesta Tui na portugalski meji peš odpravila v Santiago de Compostela. Vreme je bilo čudovito, pokrajina tudi. Po šestih dneh hoje sem prišla na cilj, kjer me je čakalo novo prostovoljno delo v sprejemni pisarni za romarje.

V pisarni za romarje

Sredi maja nas je začelo s prostovoljnim delom šest: dva Američana, Norvežan, Korejka, Španec in jaz. Stanovali smo v samostanu Santa Klara v sobah z golimi stenami in visokimi stropi, hrano smo si pripravljali sami ali pa jedli v bližnjih barčkih. Delali smo v izmenah, običajno smo podaljšali za dve uri, saj je bilo romarjev vsak dan več, mi pa smo v računalnike vnašali podatke o njih. Vsak romar mora najprej izpolniti obrazec, kamor vpiše ime in narodnost, poklic, kako je opravil pot (peš, s kolesom ali na konju), kje je začel in kdaj. Jaz sem medtem morala v kredencialu, tj. romarskem potnem listu, preveriti žige in kraje žigosanja. Romarji, ki pot prehodijo zaradi verskih ali duhovnih razlogov, dobijo potrdilo o prehojeni poti – kompostelo z imenom v latinščini. Za tiste, ki jim pot predstavlja predvsem športno dejavnost, pa je potrdilo drugačno. Za tri evre lahko vsak dobi še potrdilo o opravljeni razdalji. 

Moje najljubše opravilo je bil pogovor z romarji. Čeprav so bili utrujeni, so radi pripovedovali o doživetjih na poti. Utrujeni obrazi so žareli od zadovoljstva, da so prišli na cilj. Prevladovali so upokojenci, stari med 60 in 70 let, kolesarji so bili mlajši. Pozdravila sem jih v španščini. Če sem videla, da niso dobro razumeli, sem nadaljevala v angleščini. Za Italijane in Francoze je bilo treba dodati kaj po njihovo. Največ jezikovnih ovir je bilo s Poljaki, zato sem s pomočjo spletnega prevajalnika zanje pripravila navodila v poljskem jeziku. Za Korejce pa jih je prostovoljka, po rodu Korejka, prevedla v njihove pismenke. V dveh tednih sem napisala kompostelo tudi šestim Slovencem.

Nekateri hodijo po Jakobovi poti v etapah več let. Neki Italijan je prehodil že nekaj tisoč kilometrov; vmes si je tudi poiskal delo, da je zaslužil za nadaljevanje poti. Na ulicah Santiaga lahko srečaš romarje, ki prepevajo ali igrajo na glasbilo in tako zaslužijo za prenočišče. Nekateri imajo s sabo pasje prijatelje, ki vzbudijo v ljudeh sočutje, da raje vržejo kakšen evro. Na francoski poti sem nekaj časa hodila z romarjem, ki je opravljal frizerske storitve za prostovoljne prispevke in tako kril stroške hrane in prenočišča.

V začetku junija smo se prostovoljci poslovili, a so nas povabili, da se vrnemo leta 2021, ko bo sveto leto, saj pride dan sv. Jakoba, tj. 25. julija, na nedeljo in pričakujejo veliko romarjev z vsega sveta.

 Besedilo in fotografije: Nuša Javornik


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media