Odprt arhiv za vse obiskovalce

Kraj s častitljivo vinogradniško tradicijo

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | feb. '20

ODSTRTE PODOBE – HMELJČIČ

Jože Rozman

Razloženo naselje z gručastim jedrom leži na južnem vinorodnem pobočju Hmeljčanske gore, ki se v Raduljskem hribovju položno dviga proti severu. Pod vasjo na okrog 320 metrih nadmorske višine, v kateri živi nekaj več kot sedemdeset prebivalcev, teče glavna cesta Ljubljana–Novo mesto. Kraj je po besedah upokojenega časnikarja in vinskega publicista Jožeta Rozmana ime zelo verjetno dobil po nekaj kilometrov oddaljenem mogočnem gradu Hmeljnik iz 12. stoletja. Ta se dviga na 507 metrov visokem pomolu razglednega hriba nad Dolenjim Karteljevim, severozahodno od Novega mesta, in je nekoč obvladoval pokrajino med potokoma Temenico in Raduljo ter varoval starodavno tovorniško pot v dolini. Na severnem koncu vasi stoji podružnična cerkev device Marije Vnebovzete, ki je bila v 18. stoletju pozidana na temeljih srednjeveške prednice, od katere so ostali le deli gotskih fresk.

»Kraj Hmeljčič je leta 1290 prvič omenjen v listinah stiškega cistercijanskega samostana, ki je tod kupil štiri kmetije. Upravičeno lahko domnevamo, da ne zaradi reje živine ali česa podobnega, pač pa zaradi vinogradov, ki so jih imeli beli bratje tudi drugje po Dolenjskem na dobrih legah. Da bi menihi kupili te štiri kmetije prav zaradi vinogradov, sicer ni izrecno zapisano, toda stiški vinogradi, kakor so jim domačini od nekdaj rekli, so bili v Hmeljčiču vse do leta 1975, ko so jih prodali. Stiški sadovnjak pa je še vedno tu. Vinogradi sicer vmes nekaj časa niso bili samostanski, ker je sicer prosvetljeni avstrijski cesar Jožef II. leta 1784 razpustil tudi stiški samostan, tako da so bratje svoje tukajšnje imetje ponovno pridobili leta 1910,« pripoveduje 69-letni vinogradnik, somelje tretje stopnje in pokuševalec Jože Rozman, ki sodeluje na domačih in tujih ocenjevanjih vin, predava, vodi delavnice in interne pokušnje. Ustanovil je revijo Vino, napisal knjižice o penini, rdečem in belem vinu, bil urednik in glavni pisec zajetne monografije Vipavska – barve, vonji, okusi ter predlani izdal že ponatisnjeno knjigo Čar vina. S svojimi vini, zlasti modro frankinjo, se udeležuje različnih ocenjevanj in ima lepo število vidnih priznanj.     

Prvi omembi naselja sta povezani z vinom

Grad Hmeljnik v tridesetih letih prejšnjega stoletja

»Cistercijanska vinogradniška tradicija v Hmeljčiču,« nadaljuje naš sobesednik, »bi bila lahko še kako pomembna, če bi se kaj pisnega v tej zvezi ohranilo. Skoraj ne gre verjeti, da bratje niso zapisovali boljših in slabših letin, da niso izbirali odličnejših leg, in to tudi zapisali. Od kod ta domneva? Cistercijanski red je nastal ob koncu 11. stoletja v kraju Citeaux v Burgundiji in prav ti menihi imajo nemalo zaslug za vzpon burgundskega vinogradništva do svetovne slave. Prvi so študirali lege, izbirali sorte, ugotavljali, zakaj nekaj gre in drugo ne. Takšni in podobni zapiski se, kot navaja najboljši poznavalec zgodovine stiškega samostana dr. Jože Mlinarič, v zvezi z njihovimi vinogradi v Hmeljčiču žal niso ohranili. Lahko da so se sčasoma kje izgubili, morda pa so bili tako obrobni, da jim raziskovalci niso posvečali dovolj pozornosti.«

O častitljivi hmeljčanski vinogradniški tradiciji priča tudi dokument z dne 6. decembra 1336, ki ga hranijo v centralni kartoteki srednjeveških listin na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. V njem je zapisano, da Friderik von Gerlochstain in žena Katra s Kolovca (z leta 1560 opuščenega gradu nad dolino Rovščice blizu Rove pri Radomljah) podarita špitalu v Kamniku in tamkajšnjim hirancem 26 veder vina kamniške mere iz njunih vinogradov v Slovenski marki pri Hmeljniku (v vasi z Marijino cerkvijo, to je Hmeljčiču). Hiranci naj vsi skupaj dobijo vsak petek po pol vedra vina. Če bi bilo kakšno leto zaradi neurja, vojne ali česa drugega malo vina, ga špital mora dobiti. Enako velja tudi v primeru, če bi nasledniki vinograde v Hmeljčiču prodali.

S hmeljčansko tradicijo je povezan tudi vsakoletni blagoslov vina na šentjanževo, tj. 27. decembra, na god sv. Janeza Evangelista, v cerkvi device Marije Vnebovzete, ki je bila po navedbah duhovnika in kronista Antona Pusta nekoč božjepotna, o čemer priča odprta lopa z oltarjem in prižnico ob vhodu. V prezbiteriju je prizidana dvojna zakristija, prva nižja ter druga nekoliko višja in podkletena. Zadaj je na lesenih tramovih pevski kor. Na desni strani je majhna kapela s spovednico in oltarjem sv. Janeza Evangelista, pod katero je prav tako vinska klet. Prezbiterij, ladja in kapela so kupolasto obokani. Nad glavnim vhodom v cerkev, ki je bila leta 2009 lepo obnovljena, se dviga do polovice štirioglat in naprej osmerooglat zvonik.

»Blagoslov vina v Hmeljčiču sega po ustnem izročilu v 18. stoletje in korenini v starih zimskih obredjih, katerih namen je bil napoj bogovom. Na to mesto je pozneje stopil Janez Evangelist, ki se je s svojim legendarnim kelihom, iz katerega se izvija kača, naravnost ponujal, da izrine poganske pivske šege. Ta obred je eden redkih, ki se je v naših krajih ohranil skozi stoletja. Tudi med vojno in po njej, ko take stvari niso bile ravno zaželene. Dandanes pa je mala cerkvica med mašo na šentjanževo nabito polna, pred stranskim oltarjem sv. Janeza Evangelista pa čaka na blagoslov množica pletenk iz okoliških vinogradov, ki mu sledi strokovno vodena pokušnja mladih vin v bližnjem gasilskem domu,« odstira hmeljčanske zanimivosti Jože Rozman, ki živi malo v Ljubljani, malo na Dolenjskem, kjer je podedoval star rodbinski vinograd s 300 trtami in v soseščini leta 1999 dokupil zapuščen vinograd, ga obnovil in posadil še 1100 trt, k manjši zidanici pa prizidal večjo klet. Večinoma prideluje modro frankinjo ter nekaj modrega pinota, žametovke, laškega rizlinga, kraljevine in zelenega silvanca.

Hudetov vinograd

Kot pravi, je rodbinski vinograd, velik 55 arov, leta 1817 od hmeljniškega graščaka kupil njegov daljni prednik, posestnik v Mirni Peči Matija Bartelj. Vinograd je pozneje prek dedinje Jedert Bartelj, ki se je poročila s sogovornikovim pradedom, trgovcem in posestnikom Josipom Hudetom, prešel v rodbino Hude. Josip Hude je kot mladenič iz Brezij pri Trebelnem prišel v Mirno Peč ter tu odprl manufakturo in trgovinico. Posli so mu očitno tako dobro šli, da je v sedemdesetih letih 19. stoletja nameraval kupiti grad Hmeljnik, a ker so njegovi lastniki Wamboldti zahtevali preveč, do kupčije ni prišlo. S privarčevanim denarjem je nato podrl pritlično Bartljevo hišo v Mirni Peči in postavil novo veliko enonadstropno zgradbo z visokim podstrešjem (zdaj Trg 30). Trgovino in posest je podedoval sin Alojzij Hude, po njegovi zgodnji smrti pa je vodenje prevzela njegova žena Alojzija, ki jo je po drugi svetovni vojni doletela nacionalizacija, v kateri so ji vzeli trgovino in precej zemljišč, pustili pa so ji hišo v Mirni Peči.

Na pobočju nad cerkvenim zvonikom je tudi Hudetov vinograd.

»Približno polovico Hudetovega vinograda, kot smo mu zmeraj rekli, je podedovala moja mama Jelka, od nje pa je prišel v mojo last. Vanj je hodil v »tabrh« (na dnevno delo) tudi mladenič iz sosednjega Šentjurija, pesnik Tone Pavček. Na spodnjih štirih terasah je uspevala šmarnica, na zgornjih dveh pa cepljena trta, predvsem bele sorte. Šmarnica je bila predvsem za kosce, žanjice in delavce v gozdu, boljše vino pa se je pilo doma ob praznikih, posebnih priložnostih in pomembnejših obiskih. Ker ni bilo moškega naslednika, trgovina in najboljša zemljišča pa so bila podržavljena, je stara mama Alojzija začela postopoma opuščati kmetovanje. V vinogradu so na spodnjih etažah opustili šmarnico in posadili sadno drevje ter obdelovali le še zgornji dve etaži. A ker je tudi ta trta postopoma hirala, se je oče Ivan Rozman, dipl. inž. agronomije, leta 1978 odločil, da vinograd obnovimo pod pogojem, da njegovo delo nadaljujem jaz, ko on ne bo več zmogel. Zavezo sem sprejel, čeprav takrat niti nisem dobro vedel, kaj vse me čaka, vendar mi ni bilo nikoli žal za to odločitev,« se zadovoljno nasmehne Jože Rozman.

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media