Govoriti brez glasilk

Zgodbe | feb. '20

Branko Bubnič v Piranu

Marsikomu se zdi nemogoče, da bi nenadoma izgubil sposobnost govora. A se dogaja, med vzroki so najpogosteje možganska kap ter rak grla in ustne votline. Nekateri se kasneje naučijo tako imenovanega nadomestnega govora, drugi uporabljajo govorni aparat ali protezo … Nekateri pa na žalost onemijo. Med njimi bi bil lahko tudi Branko Bubnič, upokojeni trgovec, ki je pred 18 leti preživel hudo operacijo raka na grlu.

»Ko so mi pri 48 letih diagnosticirali raka grla, sem mislil le na smrt. A sem se odločil za boj in zmagal.« Prizna, da brez pomoči strokovnega osebja ter žene in dveh sinov, s katerimi živijo v Hrvatinih, ne bi šlo. »Najhuje je, da po taki operaciji ostaneš brez glasu, ker ti odstranijo glasilke. S tem se je najtežje sprijazniti. Ostaneta ti le sporazumevanje z rokami in pisanje. Med domačimi še nekako gre, je pa lahko zelo nerodno, ko moraš po opravkih ali pa na ulici srečaš znanca. Težko jim je razložiti situacijo, zato se jih veliko zapre med štiri stene.«

Toda z Brankom ni bilo tako. Takoj se je včlanil v Društvo laringektomiranih Slovenije, kjer so ga naučili nadomestnega govora s požiralnikom. Po letu in pol truda mu je uspelo spregovoriti na popolnoma nov način. Usvojil je tako imenovani ezofagealni govor, kjer s pomočjo posebnega dihanja glasovi nastajajo v požiralniku. Ker je bil tako uspešen pri učenju, ga je društvo predlagalo za pomočnika logopedov. Z veseljem je sprejel povabilo in začel svoje izkušnje deliti z drugimi. »Uspehi pri učenju so vidni in vesel sem, da lahko nekomu pomagam izgovoriti prvo črko, nato prvi zlog. Kajti iz zlogov nastane beseda, iz besed stavek in tako naprej do govora.«

Ko pa to ne gre, obstajajo še drugi pripomočki, kot je govorni aparat ali govorna proteza. »Razlika pa je velika, ker ti pripomočki proizvajajo mehanski glas, in kot pove, na žalost nekateri ostanejo pri svinčniku in papirju, šepetanju ali pa v tišini.«

Branko Bubnič je vodja področnega kluba Obala. Na domu obiskuje člane in svojce, jim svetuje pri njihovih težavah in jih seznanja z delovanjem društva. Organizira srečanja, pohode, oglede kulturnih in naravnih znamenitosti in skrbi za sodelovanje z drugimi področnimi klubi. V društvu veliko pozornosti posvečajo ohranjanju in krepitvi zdravja svojih članov. To je nujno potrebno zaradi spremenjenih dihalnih poti, ki ne omogočajo zaščite dihal pred vdorom hladnega in onesnaženega zraka, kar povzroča številne okužbe. Člane spodbujajo k spremembi življenjskega sloga, priporočajo primerno prehrano z veliko sadja in zelenjave, veliko tekočine. Različni strokovnjaki jim pomagajo s strokovnimi nasveti. Za gibanje poskrbijo s telovadbo, izleti in pohodi. Predvsem pa je pomembno druženje, saj se je mnogim preživelim krog prijateljev in znancev precej zožil. »Včlanitev v društvo toplo priporočam vsakemu bolniku po tako hudi operaciji, saj dobi pomoč in spodbudo. Programi, ki jih izvaja društvo, omogočajo vrnitev v normalno socialno okolje,« je prepričan Branko.

Zaupa nam še, da veliko hodi v hribe. »Najraje pa kolesarim, če je le mogoče, v družbi. Toda zaradi novega načina dihanja težko uporabljam kolo v hladnih in vlažnih zimskih dneh.« Ker živi blizu morja, rad tudi plava. Domači ga razumejo, mu pomagajo in se veselijo njegovih uspehov. »Srečen sem, da me sprejemajo takšnega, kot sem.« Trije vnuki so njegovo posebno veselje in hvaležen je za vse srečne urice, ki jih lahko preživi v njihovi družbi.

Besedilo: Tatjana Dobnikar, fotografija: osebni arhiv Branka Bubniča


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media