Usnjena darila za državnike

Zgodbe | feb. '20

Nekoč smo imeli podjetja: Toko Domžale

Marsikatera bralka v svoji omari še hrani torbico Toko. Mnoge so bile oblikovane tako sodobno in izdelane tako kakovostno, da so še danes modne. Tudi drugi izdelki Toka Domžale (aktovke, kovčki, denarnice, pasovi, torbe) so bili nekoč sinonim za kakovostne usnjene izdelke, podjetje pa je bilo eno najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih podjetij.

O ugledu tovarne govori tudi podatek, da jo je večkrat obiskal nekdanji predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito, v podjetju pa so imeli poseben oddelek, kjer so izdelovali izdelke za maršalat, kot so rekli – poleg torbic in kovčkov za poslovna darila še usnjene šatulje za medalje pa etuije za puške … Znano je, da je njegova žena Jovanka nosila Tokove torbice, podarjala jih je tudi kot darila ženam tujih diplomatov. 

Tovarne Toko v Domžalah ni že skoraj dvajset let, na prostoru, kjer so nekoč brneli šivalni stroji, je zrasla stanovanjsko-poslovna soseska Krizant. Del podjetja so po zakonu o denacionalizaciji vrnili nekdanjim lastnikom, del pa se je izgubil v neskončnih zgodbah o lastninskem preoblikovanju. Obstaja še podjetje Toko line, d. o. o., a od izdelave torbic in usnjenih izdelkov ni ostalo nič.

Maja lani so v Slamnikarskem muzeju v Domžalah pripravili razstavo o Toku, na kateri so za svojevrsten sprehod po zgodovini poskrbele članice nekdanjega pevskega zbora Toko, vse tudi nekdanje delavke v tej tovarni.

Namesto slamnikov – usnje

Začetki usnjene galanterije v Domžalah so povezani z zatonom slamnikarske industrije. Kot zametke Toka navajajo družbo Frana Zorna, ustanovljeno leta 1923 v Ljubljani, v kateri so izdelovali nahrbtnike, usnjene športne in sedlarske izdelke ter druge izdelke iz galanterijskega blaga. Leta 1937 je Zorn odkupil nekdanjo največjo Ladstätterjevo slamnikarsko tovarno v Domžalah ter jo spremenil v obrat usnjene galanterije. Naslednje leto se je ljubljanski obrat preselil v domžalskega, proizvodnjo drobnega galanterijskega blaga so razširili tudi na izdelovanje kovčkov.

Iz Zornove tovarne so leta 1939 odstopili trije bratje Okršlar in v Domžalah odprli samostojne obrtne delavnice drobne usnjene galanterije, Anton in Vinko Okršlar sta leta 1940 ustanovila skupno podjetje Brata Okršlar, tovarna usnjenih izdelkov Domžale in v pritličju nekdanje slamnikarske tovarne Mellitzer, Kleinlercher & Co. uredila proizvodnjo drobne galanterije s približno 50 zaposlenimi, starejši brat Matevž pa je svoj obrat odprl v Ljubljani. Leta 1942 sta brata Anton in Vinko zgradila nov tovarniški objekt v Študi. Tovarna je bila opremljena z več kot 50 sodobnimi šivalnimi stroji z elektromotorji. Leta 1946 je bilo podjetje likvidirano z izročilno pogodbo ter združeno z Zornovim obratom v novoustanovljeno državno tovarno, ki je dobila ime Toko, Tovarna (TO) kovčkov (KO) in usnjenih izdelkov Domžale.

Zaradi velikih potreb po usnjeni galanteriji se je Toko hitro razvijal. Sprva je bil del proizvodnje usmerjen za potrebe jugoslovanske vojske, kmalu pa je podjetje začelo svoje izdelke pošiljati na ves jugoslovanski trg, kot eno prvih se je s svojimi izdelki uveljavilo tudi v zahodnem svetu. Že leta 1952 so kar 40 odstotkov vseh izdelkov izvozili v Italijo, Francijo, Nemčijo in Ameriko, kasneje tudi v Rusijo. Vse to je zahtevalo nove širitve, kupovali so novejše stroje, dodajali vedno nove izdelke in zaposlovali vse več delavcev. Razvijala se je tudi tehnologija, kot lahko preberemo v pisnih virih, je bila proizvodnja na najvišjem tehnološkem nivoju v obratu potovalnih izdelkov – pri izdelavi kovčkov, kjer je bilo 70 odstotkov mehanizirane proizvodnje, v drugih obratih je bila proizvodnja pretežno ročna.

Hiter razvoj in dobri delavci

Vrhunec uspešnega delovanja je podjetje doživelo v času od leta 1965 do leta 1985 prejšnjega stoletja. Leta 1970 je bilo zaposlenih že 1200 delavcev. Podjetje je imelo dve lokaciji v Domžalah in še dve dislocirani enoti (dva tozda), ena je bila v Žižkih pri Lendavi, druga pa Torbarstvo Maribor.

Za kakovost Tokovih izdelkov je bil zelo pomemben obstoj šole, tako imenovanega Usnjarskega tehnikuma, ki sta ga leta 1948 ustanovili Generalna direkcija za kožo i gumu v Beogradu in Glavna direkcija za usnje in čevljarsko industrijo v Ljubljani. V prvi letnik se je vpisalo nekaj deset dijakov iz vseh delov tedanje države Jugoslavije. Hkrati so gradili novo usnjarno, ki je bila dokončana leta 1949, takrat se je začel tudi praktični pouk. Potekala je še večerna šola z usnjarskimi in galanterijskimi oddelki ter dvoletno intenzivno šolanje za tujce. V Domžalah se je izobrazilo okoli 20 indonezijskih, alžirskih in egiptovskih usnjarjev in inženirjev. Zadnji vpis v program usnjarskih predelovalnih tehnik se je zgodil v šolskem letu 1998/99, ko so se že nakazovali začetki propadanja usnjarske industrije.

Spomini nekdanjega direktorja

Franc Sladič je bil direktor Toka dvakrat: prvič v letih od 1977 do 1984, drugič pa od 1989 do 1992. Sam pravi, da sta bili to dve povsem različni obdobji. »Prvo obdobje je bil čas največjega razcveta Toka, ko smo se prebili na tržišče Sovjetske zveze, prisotni smo bili tudi v Združenih državah Amerike, podpisali smo kooperacijsko pogodbo s podjetjem Samsonite, zanje smo izdelovali butične izdelke, ki so jih prodajali po prestižnih trgovinah na letališčih in drugje. Imeli smo več kot 900 zaposlenih, med njimi je bilo kar 70 odstotkov žensk, 42 prodajaln po vsej Jugoslaviji, poseben oddelek za protokolarne izdelke, ki so jih naročali v maršalatu predsednika Tita. Širili smo proizvodnjo, sodelovali smo na vseh pomembnejših modnih sejmih v Jugoslaviji in Evropi, tri- do štirikrat na leto smo na trg dali novo kolekcijo, imeli smo kar 1100 različnih izdelkov.« Tokovi izdelki (predvsem torbice) so prejeli kar 7 priznanj zlata košuta, najvišje priznanje beograjskega sejma mode, cenjenega tudi v tujini. Direktor Sladič pravi, da je bilo to najboljše obdobje Toka, pa tudi njegovo osebno najproduktivnejše in karierno najplodnejše obdobje.

»Zakaj smo bili tako dobri? Ker smo imeli izjemne kadre. To so bili pretežno delavci s poklicno šolo, ki so se izobraževali na usnjarski šoli v Domžalah in so bili že od začetka šolanja vpeti v delo tovarne. Spodbujali smo dodatna izobraževanja na vseh ravneh, podeljevali smo štipendije, naši oblikovalci so hodili po sejmih v tujini in domov prinašali nova znanja in nove modne trende. Nismo bili znani po posebno visokih plačah, zaposleni pa so bili zadovoljni, med njimi so vladali tovarištvo, kolegialnost, pripadnost tovarni,« poudarja Franc Sladič, ki je bil po poklicu predelovalec usnja, ob delu pa je končal fakulteto in se izobraževal na številnih seminarjih in tečajih.

Tako kot v večini tedanjih podjetij so tudi v Toku zelo veliko pozornost namenjali tako imenovanemu družbenemu standardu. Organizirani so bili delavski avtobusi, prehrana, letovanja, letna srečanja zaposlenih, srečanja z upokojenimi delavci. »Pogosto sem zavil v tovarniško menzo, da sem pokusil, kaj kuhajo za delavce, pa tudi zato, ker so delavci radi videli, da sem med njimi,« pripoveduje Franc Sladič. Imeli so mesečni interni časopis Indikator, kjer so zaposlene obveščali o dogajanjih v podjetju, ter lastno gasilsko brigado. »Najpomembnejše je bilo to, da so bili v fabriki dobri odnosi, nobenih konfliktov ni bilo,« nekajkrat poudari Sladič.

Drugo obdobje pa je bilo zelo težko. »Leta 1989 so se politične razmere v Jugoslaviji zaostrovale, z osamosvojitvijo smo izgubili trg in vso lastnino v Srbiji in na Hrvaškem. Čeprav smo že bili prisotni na zahodnih trgih, pa tako hitre preusmeritve ni bilo mogoče izpeljati.« Nekdanji direktor pravi, da so pripravili sanacijski program, ki je vseboval tudi vrnitev dela podjetja prvotnim lastnikom, z bankami je bilo dogovorjeno, kako bo potekalo reševanje podjetja (Sladič je bil v vmesnem času predstavnik Ljubljanske banke v Nairobiju, op. av.), z ministrstvom za delo so uskladili problem reševanja zaposlenih, a vmešala se je lokalna politika, ki je v Francu Sladiču videla »rdečega direktorja« ... in potem je vse skupaj šlo svojo pot …

Besedilo in fotografije: Jožica Hribar