LITERARNE STRANI FEBRUAR 2020
EN DAN
Sivo jutro.
Megla do tal.
Luže in blatne poti.
Ljudje tihi, brez volje.
Brez besed se izgubljajo
v sivo jutro na vse strani.
Mračen dan.
Megla še vedno do tal.
Grem skozi križišče brez luči.
Avtomobili glasno drvijo
na vse štiri
meglene strani.
Svetlo popoldne.
Sonce na obzorju se smeji.
Modro nebo se v soncu blešči.
Ljudje imajo dvignjeno glavo,
smejijo se, prijazni so,
pozdravljajo lepo.
Večer.
Le kakšen bo?
EsTeR
USODA
Življenja našega je knjiga
iz dneva v dan težja, siva.
Še prah na njej se ne nabira,
ker vse prevečkrat se odpira.
Takrat ko matere telo smo zapustili,
v dar to knjigo smo dobili.
A kaj, ko vanjo vse so že napisali,
kaj sreča je, jo bomo kdaj spoznali?
Že včeraj je bilo zaman verjeti,
da nemogoče je mogoče,
a jutri in kasneje bo vere še mnogo manj …
Nada Strgar
POMLADNO HREPENENJE
Beli kosmi z neba frlijo,
v telo in misli vdira hlad.
Kdaj zimi bova rekla: »Papa, adijo!«
Kdaj šla bova ob Sori zvončke brat?
Kdaj ob Ločnici bo čemaž odgnal,
tam, kjer v zelenju sva sedela,
kjer drug ob drugem sva slonela,
ko sem pomladi dih zaznal?
Sivina in žalobnost me preveva,
ko zasnežena klopca gor sameva,
pod Jakobom v Katarinskem raju
na soncu toplem sva sedela v maju.
Ravan zelena pod nama je ležala,
midva sedela sva, za roke se držala.
Jože Praprotnik
PRIHODNOST, SO JI REKLI
Stojim in strmim, le kam sem prišla? Daleč se cesta vije, blešči se, kot da bi bila z diamanti posuta, a tudi trava bledo zelena se blešči. Je to rosa? Sonce medlo sije.
Tam daleč na obzorju se mi bliža človek s škripajočimi, podrsavajočimi koraki. Tudi on se ves blešči. Ko je že čisto blizu, se zagledam v njegovo kožo. Je to mogoče? Riba – človek. Brez obleke. Njegova koža je vsa v plastičnih luskinah. Njegove plastične oči strmijo vame, a lasje so se spremenili v plastične paličice. Ali si sam, ga vprašam, kje so ljudje? Sem poslednji, pravi, vsi so že utonili v plastičnem morju. Saj to je konec naše Zemlje. Ne! Zakričim. Plastični mož se počasi oddaljuje, ves majhen postaja in pogoltnilo ga je plastično morje. Duši me.
Zbudim se. Mama, prosim čaja, žejna sem. Mati mi prinese čaj v plastičnem vrču, ki ga nalije v plastično skodelico. Pokima in me pogledala z žalostjo v očeh. Po njenem licu počasi polzi solza, blešči se in spreminja se v plastiko.
Zofija Rakinić
ROMANINA (AVAN)TURA
Rodilo se je eno tistih svetlih poletnih juter, ko duša zadrhti v radosti in preplavi s sladkim hrepenenjem. Bleščavo sonce izza oddaljenega obzorja je navsezgodaj nagajivo posvetilo skozi odprto okno spalnice in zmedlo zadnje Romanine jutranje sanje.
»Kaj se dogaja?« jo je preblisnila napol prebujena misel. Pomela si je oči, sklenila roke za tilnikom in se ozrla skozi okno, nato na številčnico budilke na omarici. »Ura ni pomembna!« jo je prešinil blažen smehljaj zadovoljstva. »To je jutro, na katero sem dolgo čakala!« Opirajoč se na komolec, je povlekla najprej desno, nato še levo nogo izpod lahke odeje. Nekoč je slišala, da je treba iz postelje najprej stopiti z desno nogo, da je potem dan lep, zadovoljen. To je odtlej upoštevala. Vendar ne more biti prav vsak dan lep, zadovoljen in uspešen, tudi tega se je zavedala. »Ampak, danes bo! Zagotovo!« Naslonjena na okensko polico je globoko vdihnila svež jutranji zrak. Zamižala je in potopila misli vase. Danes bo njen dan!
Mož Jaka se je upokojil nekaj let pred tem in s prihranki sta si kupila to bajtico na robu mesta. Dosti dela in stroškov za obnovo je bilo. Ker je Jaka skoraj vse postoril sam, je zdaj z življenjem ter svojimi čebelami in zajčki prijetno zadovoljen. Tudi otroci so ostali v mestu. Tako so želeli. Prepustila sta jim vse, le stik so obdržali. Njen in Jakov značaj sta hrepenela nazaj – bližje podeželju!
Pretekli teden je zaključila službo. »Hvala bogu! Kako sem si oddahnila. Ne bo mi dolgčas po službi. Morda po nekaj sodelavkah, zdaj tega še ne vem. Pred menoj je poletje, ko bom sama svoj 'šef'!« Sodelavci so jo prijetno presenetili s poslovilnim darilom. Tega res ni pričakovala. Podarili so ji kolesarski dres in prelepo rdečo kolesarsko čelado. Bojda je na kolesu obvezna. Zdaj ve, zakaj so jo spraševali, kaj bo počela v 'penziji'! Kar izstrelila je: »Kolesarila bom!« »Zdaj imam primerno opremo, tudi dobro športno kolo, ni sicer novo, od sina je, ki ga trenutno ne potrebuje. Končno bom imela čas, imam voljo, zdravo se počutim, drugega ne potrebujem.«
Z Jakom se pri zajtrku, ki zdaj postaja njun prijetni obred, pogovorita, kako bosta zanimivo in koristno preživela dan. Pove mu, da gre na kolo 'preizkusit' novi kolesarski dres – in čelado.
»Kam se torej nameravaš peljati?«
»Do Sopota. Mislim, da bo za prvo pot ravno prav.«
»Glede na lepo vreme, seveda, kar privoščim ti. Vroče bo čez dan. Ne hodi predolgo, da me ne bo skrbelo zate. In pazi na cesti, bodi previdna!«
Kolesarsko opremljena Romana še enkrat pogleda svojo novo podobo v ogledalu. Nekoliko si vseeno s črtalom poudari oči. Zadovoljna je sama s seboj. Veselo na kolo, na pedala!
Veter ji valovi lase in se obzirno zaganja v novi dres; na zadihanih ustnicah se ji riše zadovoljen nasmeh. Teh trenutkov si je zares že dolgo želela. Ovinkasta cesta vodi rahlo navkreber, s sklopko prestavlja v prestave in se drži roba ceste. Res bo previdna, da se ji kaj ne zgodi! Kolo zlagoma odšteva kilometre asfalta. Dopoldansko sonce že greje z jasnega neba. »Poletje, kolo in prostost. Si lahko želim še kaj?« si v mislih zadovoljno ponavlja.
Tedaj – škrt! Pedala se v hipu zavrtijo v prazno, brez nadzora. »Uh, veriga!« takoj prepozna težavo. Umakne se v senco drevesa ob robu in hoče napeti verigo na zobnike. Resda pred tem ni bila še nikoli pozorna, kako je na tem športnem kolesu to treba narediti. Dolgo se muči, si briše in ogleduje zamazane roke. »Zlomka, moje znanje je neznanje, ki ne zadostuje! Kaj zdaj?« Prvi avtomobil, ki pripelje mimo, namerava ustaviti. Uspe ji, še sreča, da pozna šoferja.
»Beno, oprosti, da te nadlegujem, veriga mi je 'dol padla', bi mi ti …«
»Romana, kaj pa ti tukaj? Oh, smola! Službeno sem, res se mi zelo mudi, oprosti! Glej, pojdi tja do križišča in do naše tovarne in reci na sprejemu, da sem naročil, naj prevzame vodja mehanične. On ima orodje, če bo treba. Res oprosti, pozen sem,« in je že polagoma pritiskal na plin.
»Vseeno hvala in srečno!« kliče za njim. Malo manj srečna Romana odide peš na dvorišče stare fabrike. V vratarnici je starejša delavka, malo začudeno jo pogleda.
»Ste naročeni? Želite, prosim?«
»Oprostite, majhno smolo imam na kolesu. Vašega šoferja Benota sem srečala, je rekel, naj vas prosim, da pokličete vodjo mehanične, da mi tole pogleda,« nič kaj ponosno pokaže na sneto verigo na kolesu. Vratarica jo premeri od vrha do tal, nekakšen privoščljiv nasmeh ji trzne na ustnicah.
»Novaka?« Romana prikima. Nasloni kolo v senco pod napuščem delavske hale in čaka.
»Halo,« vratarica odpre čez čas okence in ji zakliče, »bo prišel potem, zdaj je ravno na malici.«
»Hvala.« Torej bo treba počakati, ne gre drugače. Minilo je pol ure … tri četrt ure … še več … Zdolgočasena se ozira po praznem, neprijetnem dvorišču. Sonce že nabija čez vrh strehe in ni več sence. Romani je vroče – ne le od sonca, ampak od nelagodja, ki ga vse bolj občuti. Ni pomislila, da se ji lahko kaj takega zgodi. Saj ni prvič na tem kolesu, res je sicer, da je tokrat prevozila malo več kilometrov, pa vendar. Najbrž je še kaj drugega narobe, ne samo z verigo, morda je izgubila kak vijak. Verigo bi bila znala napeti … Izpije še zadnje požirke mlačne vode iz plastenke. S kolesom se pomakne na drugo stran dolge nizke hale z motnimi okni pod stropom, pod napušč v skromno senco ter oziraje se okrog sebe – čaka. Nato izza priprtih stranskih pločevinastih vrat zasliši moške glasove.
»Kakšna torej praviš, da je tista vztrajna kolesarka?«
»Tega sicer ne vem, kakšna je. Ravno mlada ni videti. Vem pa, da je – zaščitena, ha, ha, ha!« Posmehljiv smeh sogovornika in potem se glasno smejita oba.
»Praviš, zaščitena, ha, ha, ha! Bom le šel pogledat, kaj bi pravzaprav želela od mene.« Romani v glavo šine vročina in v možganih jasen preblisk: »O meni govorita in se norčujeta! Rekel je – zaščitena! Ne razumem …« Z roko potegne prek čela, zadene ob svojo kolesarsko čelado in v hipu ji postane jasno. Aha, zaščitena! Ja, zaščitena! Neumnica! Globoko zajame izparevajoč soparno-kiselkast zrak pregrete pločevine vase in se v trenutku odloči. Močno potrka na priprta vrata, toliko počaka, in ko na vratih zagleda vodjo mehanične in za njim še en, sprva začuden, obraz, trdno prime bicikel in reče:
»Gospod Novak, najlepša hvala!« Z nekoliko pozibavajočimi drobnimi koraki vleče s seboj pokvarjeno kolo ter oddrobi čez tovarniško dvorišče na cesto.
»Ej, gospodična, gospa! Počakajte! Počakajte vendar, ravno sem vas že iskal! Bomo takoj usposobili vaše kolo! Halo!« Romana, v dno duše užaljena, ponižana, s solzo razočaranja v očesu niti za hip ne pomisli, da bi se ustavila ali vrnila.
Bleščavo sonce na vso moč žge dol z vrha. Pa kaj ji kdo more, saj je – zaščitena! Ne potrebuje jih! Saj je zaščitena, zaščitena! In ozaveščena!
A čaka jo še dolga pešpot do doma.
Minka M. Likar
TO JE RADOST ŽIVLJENJA
Ko zjutraj navsezgodaj bos stopaš po travi,
ki vsa diši
in je prežeta z roso, ki se vsa lesketa,
se zaveš, da je to življenje.
Ko se spokojno uležeš v travo,
ko se po nebu podijo in prepletajo oblaki,
taki mehki, beli, božajoči,
oblaki vseh oblik in taki,
ki so temni in ogromni in segajo skoraj do tal,
se zaveš, da je to življenje.
Ko se proti večeru odpravi sonce za obzorje,
ko zvečer leže na zemljo mrak, tema,
ki pokrije zemljo …
Ko sedeš in se zazreš v nebo,
ki se blešči v vsej svoji lepoti,
zvezde žarijo tam daleč zgoraj,
luna se počasi prikrade na nebo,
se zaveš, da je to življenje.
Da je to življenje v vsej svoji lepoti.
Špela Remah
SANJE
Imela sem sanje,
vsa potopljena vanje,
verjela sem,
da vse na tem svetu,
podobnem planetu,
ujela sem.
So želje se v sanje ujele,
kot že tisoč let bi živele,
vzela oboje sem.
In želje že tisočkrat vsako,
kot sanje, prav nič z napako,
za svoje imela sem.
Ko jutro prikradlo se,
je zarja zbudila me,
spregledala sem.
Da kar dan vsak prinaša,
več po sanjah ne vpraša,
sprevidela sem.
Večerna spet zarja,
ki noč ponazarja,
pa nič ne obljublja,
želela sem,
me v noč povrnila bo,
spet sanje prikradla bo,
verjela sem.
Marina Drolc
