Presajeni organi rešujejo življenja

Dobro počutje | feb. '20

Presaditev (transplantacija) organov je eden največjih dosežkov medicine 20. stoletja. Hkrati pa velja za strokovno in logistično najzahtevnejši medicinski poseg. Podatki o številu presaditev in preživetju obolelih kažejo, da smo v Sloveniji pri tem zelo uspešni. Presajeni organ marsikateremu bolniku vrne zdravje ali celo reši življenje.

Slovenski zdravniki na leto presadijo okoli 100 organov, večinoma jih pridobijo od umrlih darovalcev. Le občasno se zgodi, da bolniku presadijo organ živega darovalca (ledvico, del jeter, del pljuč, kostni mozeg …), nazadnje so presadili dve ledvici leta 2018. Letos mineva petdeset let od prve presaditve, ki so jo opravili v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (leta 1970 so namreč prvič presadili ledvico živega darovalca), hkrati pa 20 let od priključitve Eurotransplantu, mednarodni organizaciji za izmenjavo organov in tkiv. Na novinarski konferenci, ki so jo pripravili ob teh jubilejih, pa so se pohvalili še s tem, da v Sloveniji zadnjih sedem let opravimo na tisoč prebivalcev največ presaditev srca na svetu. Kot je povedal doc. dr. Ivan Kneževič, vodja Centra za transplantacijsko dejavnost UKC Ljubljana, presajajo vse organe, razen tankega črevesa (kar tako ali tako počnejo le redki centri na svetu). Lani so presadili 96 organov, in sicer 38 ledvic, 22 src, 24 jeter, 11 pljuč (od teh ena pljuča na Dunaju) in eno trebušno slinavko.

Bolnikov, ki čakajo na presaditev, je veliko več, kot je organov na voljo. Na novi organ pri nas čaka 227 bolnikov. Novo ledvico potrebuje 138 bolnikov (med temi jo potrebujeta dva v kombinaciji z jetri in štirje v kombinaciji s trebušno slinavko), 55 bolnikov čaka na presaditev srca, 35 pa na presaditev jeter (dva v kombinaciji z ledvico), novo trebušno slinavko pa potrebuje pet bolnikov (štirje v kombinaciji z ledvico). Povprečne čakalne dobe so za srce 247 dni (za urgentne presaditve 50 dni), za ledvico približno 300 dni, za jetra 155 dni.

V nasprotju s tujimi transplantacijskimi centri pri nas bolnike spremljajo tudi vsa leta po presaditvi, zanje skrbi visoko usposobljeno osebje, zato so rezultati tako dobri. Zdravniki se strinjajo, da se s staranjem prebivalstva lahko sčasoma pojavijo težave pri pridobivanju primernih organov za presaditev, čeprav starost ne za darovalca ne za prejemnika sama po sebi ni ovira. Pomembna je biološka ohranjenost, zato organe starejših darovalcev še podrobneje pregledajo.

 Kako pomagati še po smrti

V nacionalni transplantacijski mreži deluje deset donorskih centrov. Sodelovanje z Eurotransplantom, ki združuje osem držav (Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg, Nemčijo, Avstrijo, Hrvaško, Madžarsko in Slovenijo), pa omogoča, da čim hitreje najdejo primeren organ za posameznega bolnika. Približno 60 odstotkov organov pridobimo z izmenjavo. Če imajo v kateri od slovenskih bolnišnic na voljo organ, ki ustreza kateremu izmed naših bolnikov na čakalni listi za presaditev, ga tudi dobi – razen če ta organ potrebujejo za urgentno presaditev kje drugje v Eurotransplantu.

Kot je povedala prim. Danica Avsec, direktorica zavoda Slovenija-transplant, je na skupnem čakalnem seznamu skoraj 14 tisoč bolnikov, lani pa so v sklopu Eurotransplanta presadili 6973 organov, pridobili so jih od 2041 umrlih darovalcev. En darovalec lahko pomaga več bolnikom. Po smrti (možganska smrt oziroma dokončna odpoved delovanja celotnih možganov mora biti ugotovljena po vseh predpisih) mu lahko za presaditev odvzamejo: ledvici, srce, pljuča, trebušno slinavko, od tkiv pa roženici, kosti, sklepe, vezi, kožo, srčne zaklopke, žile. Medtem ko lahko tkiva odvzamejo še nekaj ur po smrti, ko v organizmu ni več pretoka krvi, morajo biti organi, kot so ledvice, jetra, srce, pljuča in trebušna slinavka, dobro prekrvljeni, zato je čas izjemnega pomena. Ključni so pogovori s svojci in pri nas jih je do zdaj privolilo v darovanje 78 odstotkov, kar je veliko več kot v tujini (v Veliki Britaniji je na primer privolitev 43-odstotna, v Nemčiji 50-odstotna …). Ob tem je Danica Avsec poudarila, da opredelitev za darovanje v času življenja olajša postopke darovanja organov, zato veliko pozornosti posvečajo ozaveščanju. Trenutno je v registru vpisanih 9872 oseb, ki so se že odločile darovati organe. Želijo pa si, da bi bilo opredeljenih darovalcev več, saj je podatek zapisan na kartici zdravstvenega zavarovanja, vendar je neviden oziroma zaklenjen, po smrti lahko do njega dostopa le koordinator, ki je v bolnišnici odgovoren za področje darovanja. Več informacij lahko najdete na spletni strani: http://www.slovenija-transplant.si ali pokličete na tel. številko: 01 300 68 60.

Za darovanje organov po svoji smrti se lahko odloči oseba, starejša od 15 let, in to izpove na dva načina. Osebno s podpisom izjave na Zavodu RS za presaditve organov in tkiv (1. nadstropje UKC Ljubljana na Zaloški 7), pri izbranem osebnem zdravniku, na centrih za transfuzijsko dejavnost in pri območnih združenjih Rdečega križa. S seboj mora imeti osebni dokument in kartico zdravstvenega zavarovanja.

Po elektronski poti pa tako, da se z digitalnim potrdilom prijavi na portalu eUprava (http://e-uprava.gov.si/). Na prvi strani v razdelku »Vsebine« izbere »Sociala, zdravje, smrt«, podpodročje »Zdravje«, aktivnost »Darovanje organov«.

Darovanje organov je anonimno, prejemnik ne more dobiti podatkov o svojem darovalcu, prav tako pa darovalčevi svojci ne morejo izvedeti, kdo je organe prejel.

»Diham. Spet lahko diham!«

To so bile prve besede, ki jih je po operaciji pljuč z navdušenjem izrekla Jasna Pečjak, alpinistka in naša prva tekmovalka v lednem plezanju. Pri 46 letih so zdravniki ugotovili, da ji zaradi genetske napake pljuča propadajo, sčasoma bi se sesedla. Skoraj petnajst let se je borila proti bolezni in se intenzivno ukvarjala s športom. A ni šlo več, saj pravi, da je potrebovala deset minut, da je po stopnicah prišla do prvega nadstropja ... Edina rešitev je bila presaditev pljuč. Operacijo, na katero je čakala 14 mesecev, so septembra 2018 opravili na Dunaju. Po njej je dobro okrevala, že po šestih mesecih je spet plezala, čeprav prizna, da z velikim naporom. A počasi je pridobivala kondicijo, z doslednim upoštevanjem navodil zdravnikov, zdravili, primerno prehrano, svežim zrakom in optimizmom je spet vsestransko aktivna. Ob tem pa pravi: »Včasih me vprašajo, kako se počutim s tujimi pljuči. To niso tuja pljuča, to so moja pljuča. Večkrat pa se spomnim na družino, ki mi je s soglasjem za darovanje organa omogočila novo življenje. Neskončno sem jim hvaležna, prav tako tudi zdravnikom.« 

Besedilo in fotografija: Anita Žmahar