Oldtajmerji med Ljubljano in Stuttgartom
Mercedes-Benz 500K, lepotec iz leta 1936
Po svetu kar tekmujejo, kako bi sodobnosti dodali pridih starih časov. Tako so v trendu retro način oblačenja, retro opremljanje bivalnih prostorov, retro lokali ipd. Sem seveda spada velik del zbirateljstva in ne nazadnje tudi oldtajmerji, starodobna vozila, ki jih je v Sloveniji po nekaterih ocenah že skoraj 10.000. Velika večina jih je v zasebni lasti. Nekateri zbiratelji razpolagajo z omembe vrednimi zbirkami, pravega načina ustrezne muzejske predstavitve pa zanje – razen pogojno zbirke v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri – praktično nimamo.
Po evropski (FIVA) in nacionalni klasifikaciji gre za starodobna vozila, če so ta dobro ohranjena, originalna ali strokovno obnovljena ter funkcionalno brezhibna in so bila izdelana vsaj pred 30 leti. V Slovenijo jih je bila večina (predvsem tistih tehnično zahtevnejših) naknadno uvožena iz tujine – največkrat kot rabljena vozila. To pomeni, da so bili prvi lastniki iz tujine. Kot se nekateri še lahko spominjamo, so družbenoekonomska ureditev in omejitve v kupni moči botrovale paleti vozil, ki so se v času Jugoslavije vozila pa naših cestah. Poleg Zastave smo v Sloveniji poznali tudi IMV in Cimos, kjer so v omejenih količinah kmalu začeli sestavljati tudi nekatere modele tujih zahodnih blagovnih znamk (Renault, Citroën), sarajevski TAS pa je pridobil montažo nekaterih modelov znamke Volkswagen (golf). Šele z liberalizacijo ekonomije so se pojavili prvi uvozniki, a tudi ti so morali dolgo časa svoje uvozne kvote za tuja vozila pokrivati s protivrednostjo izvoženega blaga. Na primer prvi mercedesi so po 2. svetovni vojni prišli v Jugoslavijo v sklopu vojne odškodnine. Prilastila si jih je takratna elita – oblast, policija in vojska. Nakupi fizičnih oseb segajo šele v leta, ko so se pri nas pojavili »gastarbajterji« in prvi močnejši obrtniki.
Meka za ljubitelje starodobnih vozil
Tudi barva avtomobila naredi vtis.
Starodobna vozila so omembe vredna gospodarska veja predvsem v Nemčiji in drugih razvitejših evropskih državah. Posledično obstaja kar nekaj velikih specializiranih sejmov. Morda največji, vsekakor pa očem najbolj zanimiv, nosi ime »Retro Classic« in že dolga leta domuje v Stuttgartu (letos je bil konec februarja). V tem mestu, v predelu Zuffenhausen, je tudi zelo obiskan tovarniški muzej znamke Porsche. Na drugi strani reke Neckar v predelu Untertürkheim pa stoji prečudovit tovarniški muzej koncerna Daimler AG (Mercedes-Benz), ki ga vsako leto obišče skoraj milijon nostalgično naravnanih navdušencev z vsega sveta. Nenavadna stavba že sama po sebi predstavlja sodoben arhitekturni biser. Pod zemljo je zgradba povezana še s stavbo, kjer je na ogled (pa tudi naprodaj!) celotna aktualna paleta vozil znamke Mercedes-Benz. Res pa vozila iz zgornjega premijskega razreda te blagovne znamke ostajajo še naprej tako nedosegljiva, kot so bila v času socializma našim staršem … A zdaj si jih lahko vsaj ogledate, vanje sedete, se v njih fotografirate in jih celo preizkusite. Nič čudnega torej, da se je kar nekaj Slovencev že pred leti odločilo, da bodo v Slovenijo pripeljali katerega od starejših modelov, dokler so ti cenovno vzdržni, saj gre formalno za rabljena vozila, sicer pa za potencialne klasike in tako imenovane youngtimerje, ki jim cena še ni pretirano zrasla, obstaja pa velika verjetnost, da se bo to z leti gotovo zgodilo. Z leti namreč starodobna vozila praviloma pridobivajo ceno. Izbrani modeli lahko dosegajo tudi milijonske zneske in tako presegajo cene najdražjih novih avtomobilov iste znamke.
Pagoda sodi med legende starodobnikov.
Ali veste, od kod ime Mercedes? Mercédès je špansko žensko ime, znamka Mercedes pa je bila uradno vpeljana 23. septembra 1902, ko jo je kot blagovno znamko zaščitila takrat mlada družba Daimler-Motoren-Gesellschaft (DMG). Tako je bilo ime Dunajčanki Mercedes Jelinek, ki se je rodila leta 1889. Njen oče, podjetnik Emil Jelinek je bil fasciniran privrženec tehničnega napredka in je vse to znal tudi dobro obrniti v denar. Verjel je v prihodnost avtomobilizma: že leta 1897 je v tovarni v Cannstattu (severni predel Stuttgarta) naročil svoje prvo vozilo Daimler-Wagen s 6 KM in 24 km/h. Kmalu je naročil še dva avtomobila Dailmer Phoenix z dvakrat večjo močjo in končno hitrostjo 40 km/h. Svoje poslovne vezi, ki so segale v sam vrh evropske družbene smetane, je uporabil za distribucijo motornih vozil znamke Daimler. Od proizvajalca je stalno zahteval zmogljivejše modele in tako bistveno vplival tudi na razvoj avtomobilizma. S svojo ekipo je redno sodeloval na najprestižnejših evropskih dirkah. Že na dirki v Nici, ko je bila njegova hči stara komaj 10 let, je kot dirkač nastopil z imenom Mercedes. Tako je ime dirkača in njegove hčere prvič postalo tudi avtomobilska blagovna znamka, ki je danes verjetno najbolj znana po vsem svetu.
Tudi stari avtobusi so zelo mikavni.
V Sloveniji je starodobništvo vzcvetelo pred dobrimi desetimi leti: nekateri zagnani ljubitelji hranijo doma cele zbirke starodobnih vozil različnih modelov in proizvajalcev, jih vzorno negujejo, popravljajo in obnavljajo. Z njimi se udeležujejo številnih srečanj, jih menjavajo in prodajajo. Spet drugi se zadovoljijo s komaj vozno katrco, stoenko ali odsluženim starim Mercedesovim taksijem in se z enim od njih vsak dan vozijo v službo, kot so to včasih počeli njihovi očetje. Seveda je to v luči ohranjanja tehniške kulturne dediščine zloraba dodeljenega statusa starodobnega vozila, ki škodi ugledu pravih ljubiteljev. Še bolj sporni so morda tisti, ki v svoji mladosti niso dovolj izživeli svojih dirkaških ambicij in se želijo zdaj preizkusiti v hitrostnih zmogljivostih z oldtajmerji, katerih vozne lastnosti ne gre podcenjevati, a bi ti gotovo bolj spadali v katero od muzejskih zbirk ali na katero od številnih srečanj, ki jih ob lepem in toplem vremenu vsako leto organizirajo po vsej Sloveniji. Z malo zdravega cinizma lahko verjamemo, da dejansko stanje nekaterim celo odgovarja, saj se tako ohrani manjše število kakovostnih in brezhibnih starodobnih vozil, tem pa cena zato toliko hitreje raste …
Še nekaj o bencinu
Zmotno je mnenje, da beseda bencin izhaja iz imena Carla Benza. Izhaja namreč iz afriškega krajevnega imena Bizerta (Benzert). Iz tega pristanišča so izvažali posebno smolo (benzoe), ki so jo že v srednjem veku uporabljali za izdelavo hlapljivih tekočin, tako imenovanih bencinov. Benzovi motorji pa so uporabljali tekoče gorivo ligroin. Za to je zaslužen izum štiritaktnega Ottovega motorja, ki je omogočil uporabo tekočih goriv. Do tedaj so izumitelji na različnih koncih sveta kot pogonsko gorivo za motorje uporabljali predvsem plin.
