Pozor, medvedje v mestu!

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | mar. '20

Nekoč so imeli medvede zaprte tu.

Švicarska prestolnica je – z eno besedo – ljubka. Je namreč ravno prav velika, da se niti podeželanka iz Slovenije v njej ne more izgubiti. Je dovolj mirna, da tu ne boste iskali pobega od ponorelega sveta, in nadvse očarljiva, za kar skrbijo srednjeveške silhuete mesta. Za nameček so v Bernu, ki je zraslo na rečnem polotoku slikovite reke Aare, vse znamenitosti tako blizu druga druge, da vam še na tramvaj ni treba skočiti.

Tu očitno vladajo posebne energije, zaradi katerih je genialni Albert Einstein prišel do svojih največjih znanstvenih teorij in zaradi česar boste v verjetno edini evropski prestolnici naleteli na medvede v središču mesta. Prav medved je osrednji simbol Berna, ki obiskovalcem mesta s slabimi 134.000 prebivalci prekriža pot tako rekoč na vsakem koraku: nanj boste naleteli na mestnem grbu, zastavah in tukajšnjih vodnih fontanah, prav tako kot tudi v medvedjem parku, ki je od strogega mestnega jedra oddaljen le nekaj minut hoje.

Od kod izhaja ljubezen švicarskega glavnega mesta do te velike zveri, pojasnjuje zanimiva legenda: menda se je Berchtold V., vojvoda Zähringenski in ustanovitelj Berna, že v 12. stoletju odločil, da bo mesto poimenoval po prvi živali, ki mu bo padla na noge. To naj bi bila prav medvedka. Spet druge teorije zatrjujejo, da ime Bern izhaja iz starega keltskega imena za naselje, ki se je sčasoma spremenilo: Brenodor. Kakorkoli že, naveza med Bernom in medvedi se je ohranila vse do danes. Leta 1513 je pisec Valerius Anshelm poročal, kako so bernski vojaki po bitki pri Novari ujeli živega medveda in ga pripeljali v mesto. Ostal je v mestnem jarku, ki je bil hkrati prva mestna jama, v kateri je bilo leta 1857 že dvanajst medvedov. Jamo lahko vidite še danes, a medvede so preselili v občutno večji življenjski prostor. Medved Finn ter medvedki Björk in Ursina se lahko prosto gibljejo po velikem parku ob obrežju reke Aare, zato je njihovo življenje občutno lepše kot v skopo odmerjenem prostoru v živalskih vrtovih.

Kjer se je rodila teorija relativnosti

Popolnoma drugačen koncept muzeja v Muzeju komunikacij.

Tik ob vhodu v medvedji park sem naletela na nadvse šarmantnega in uglajenega gospoda, ki je v Bernu doživel svoja znanstveno najplodnejša leta: Alberta Einsteina. Njegova rahlo zamišljena bronasta podoba na klopci visoko nad reko Aare, od koder se odpira pogled na staro mestno jedro, je kar klicala k ogledu naslednje mestne znamenitosti: Einsteinove hiše na Kramgasse 49, le streljaj oddaljeni od znamenitega urnega stolpa Zytglogge, ki je s svojimi 23 metri, osmimi stoletji in pregovorno švicarsko natančnostjo – pod njim si je tri minute do polne ure mogoče ogledati predstavo premikajočih se figur – še ena od stvari, ki jih je nujno treba videti. Resnično dober vtis so name naredile manj znane podrobnosti iz življenja enega največjih genijev 20. stoletja, ki si je skromno stanovanje v drugem nadstropju v času od leta 1903 do 1905 delil skupaj s svojo prvo ženo, srbsko matematičarko Milevo Marić. To so bili časi, ko je njun zakon plul v mirnih vodah, polnih družinske idile in medsebojnega razumevanja. Tu se je paru maja 1904 rodil prvi sin Hans Albert, leta 1905 pa še posebna teorija relativnosti in znamenita enačba E = mc². Einstein je namreč v enem od svojih zgodnjih intervjujev po objavi omenjene teorije izjavil, da je matematične izračune zanj opravljala njegova žena. Razvoj teorije je bil namreč bolj kot od znanja fizike odvisen od matematičnih izračunov in njihovih izpeljav. Tudi rokopisi, ki jih je Einstein v letu 1905 oddajal za objavo, so bili podpisani s skupnim imenom Einstein-Marić, a objavljeni le pod njegovim imenom. Einstein je v Bernu, kjer je živel med leti 1902 in 1909, napisal okoli 30 znanstvenih del.

Muzej pri muzeju

Einstein v bronasti podobi bdi nad starim delom mesta in reko Aare.

Še več je o življenju in delu slavnega fizika mogoče izvedeti v Einsteinovem muzeju, ki domuje v bernskem zgodovinskem muzeju, drugem največjem tovrstnem muzeju v Švici. Mimogrede, vsi muzeji so skoncentrirani na enem mestu, zato je treba določiti le prioritete. Ljubitelji umetnosti bodo na svoj račun prišli v muzeju švicarsko-nemškega umetnika Paula Kleeja in v svetovno znanem muzeju likovne umetnosti, ki hrani kar 51.000 izjemnih likovnih del, v naravoslovnem muzeju lahko med drugim vidite nagačenega bernardinca Berryja s prelaza Sv. Bernarda, ki je rešil več kot 40 ljudi, nadvse zanimiva sta tudi alpski muzej in muzej komunikacij. Prav zadnji mi bo zagotovo ostal v spominu, saj me je njegov koncept, ki od obiskovalca pričakuje aktivno sodelovanje, navdušil. Na kakšne načine lahko z okolico komuniciramo, v njem (z navdušenjem) spoznavajo že otroci, tistim nekoliko starejšim pa je poleg zanimive predstavitve načinov komuniciranja prek različnih medijev v zadnjem stoletju na voljo tudi »komuniciranje« v tišini. In treba je priznati, da je takšna izkušnja nadvse sproščujoča.

Sproščeno – in kar precej drugačno od pričakovanj – se zdi tudi življenje v glavnem mestu Švice. Čisto blizu veličastne stavbe parlamenta moški igrajo šah na prostem sredi navadnega delovnega dne. V parkih – in teh v Bernu ni malo – boste naleteli na navdušene rekreativce, ob čudovitih srednjeveških arkadah v strogem mestnem jedru, pod katerimi domujejo trgovine, kavarne in prodajalne z vsem mogočim, pa je mogoče občutiti vrvež in zaznati živahen utrip mesta. Čeprav je uradna denarna valuta v Švici švicarski frank (CHF), lahko praktično povsod plačujete z evri. Res pa so cene v povprečju najmanj trikrat višje kot pri nas. Nočitev v nizkocenovnem hotelu v dvoposteljni sobi vas bo stala najmanj 100 evrov po osebi. Tukajšnje trgovine so s svojim butičnim značajem poglavje zase: tu ne boste našli le odlične švicarske čokolade in sira, svetovno znanih in pregovorno natančnih ur ter nožev, temveč tudi vse tisto, kar boste drugje zaman iskali. Na primer popravljalnico lutk. Ali prodajalno gumbov. Vse tisto, kar je sodobni čas z množično (uniformirano) potrošnjo marsikje že davno odplaknil. A mestu prav te posebnosti dajejo poseben čar, v katerem je sedanjost na vsakem koraku spoštljivo in organsko povezana s preteklostjo. Krog je tako sklenjen, podobno kot rožni popek v parku Rosengarten, kjer domuje več kot 200 različnih vrst vrtnic, 200 vrst perunik in 28 vrst rododendronov.

Tudi noži so eden od zaščitnih znakov Švice.

Še nasvet: Če se iz Ljubljane v Bern odpravljate z avtomobilom, računajte na približno 850 kilometrov dolgo pot (v eno smer), za kar boste brez postankov potrebovali približno osem ur in pol. Priporočam pot skozi Italijo, in sicer mimo Benetk, Verone, Bergama, Milana in jezera Como, nato pa skozi predor pod prelazom Sv. Gottharda v Švici (z nekaj manj kot 17 kilometri je bil do leta 2000 najdaljši na svetu) in mimo Luzerna v Bern.

Besedilo in fotografije: Katja Željan 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media