Ali vidimo vso revščino?
Bil je vroč avgustovski dan in z vnukinjo sva odšli po nakupih za novo šolsko leto. Lepa tradicija. Šli sva še na mini kosilo. Sedli sva k oknu, ko je mimo po Nazorjevi poseben voz pripeljala zelo stara gospa. Vsa v črnih oblačilih, močno sključena. Na vozičku je imela veliko črno vrečo, tako za smeti. Le kaj je v njej, je ugibala moja Lara. Odgovor je sledil. Ustavila se je pri betežnem gospodu. Iz vreče je jemala beli kruh, narezan na kose. On ga je zlagal v belo plastično vrečo in se ob tem na vso moč boril z golobi. Nato je gospa počasi odšla, on pa je kar obsedel. Bila je edinstvena priložnost, da z vnukinjo odprem temo revščine. Hitela je razlagati, da v razredu ni revnih in lačnih otrok. A zgodba se je je dotaknila in bankovec za pet evrov, ki ga je stiskala v roki za sladoled, je poklonila gospodu na klopci. Lepo se je zahvalil. Imeli sva še poučen večer. Nikoli namreč ne smeš izpustiti priložnosti, da otroku ne bi razložil situacije, ki jo doživi.
Na kraj pameti mi ne pade, da bi pogledala, kaj na izdelku piše; je zdravo, ni zdravo, koliko konzervansov ima, je slovensko ali ni. Zame je pomembna samo cena. Kupujem tisto, kar je v akciji, in temu prilagajam jedilnik. Jelka Bobonja, čistilka
To je bil BOB leta 2012. Dovolj zgovoren, da ne potrebuje dodatne razlage. Za vedno mi bo ostal v spominu.
Reveži so namreč lahko celo zaposleni, kaj šele upokojenci, bog ne daj invalidski. Ali se je v teh osmih letih kaj spremenilo? Je revnih starejših manj? Prejšnja vlada je sicer poskrbela za minimalnih 500 evrov, če imajo ljudje 40 let pokojninske dobe. Pa se lahko s tem preživi? Odgovor je povsem jasen.
Skrbeti pa nas mora predvsem skrita revščina, taka, ki je ne vidiš, ker ljudje o njej niti nočejo govoriti. Tudi in predvsem zato, ker ne želijo izgubiti zadnje trohice samospoštovanja in spoštovanja drugih. Ne odhajajo v velike trgovske centre, kjer bi imeli pri blagajni v vozičku le dva izdelka, sram jih je v vrsti za mesnine prositi, da jim odmerijo točno 5 dag posebne salame, nerodno iskati rabljene obleke, saj imajo v omari še nekaj zelo starih, in hudo je, ko zapirajo radiatorje, da bi za ogrevanje plačali čim manj. Če spregovorijo, povedo, da bi radi vnukom kupili veliko čokolado Gorenjka z lešniki, kakšno oblačilo ali jim zgolj stisnili v roke bankovec za 10 evrov. Ne gre. Pokojnina je prenizka. Vedno najprej poplačajo vse položnice, bojijo se rubeža, potem pa ne ostane veliko. Taki običajno ne prihajajo na centre za socialno delo in tako ne vedo, da bi lahko dobili izredno socialno pomoč, morda varstveni dodatek in še kaj. Vdani v usodo čakajo, da jih kdo morda opazi. Če imajo otroke, ki jim lahko priskočijo na pomoč, so srečni, morda čez leta dobijo še sobico v domu starejših, do tedaj upajo na obljubljeno pomoč na svojem domu, predvsem pa na zdravje, da jih do smrti zelo usodno ne zapusti. V zasebne ambulante ne morejo, na zobe čakajo predolgo, veseli so vsakega dodatnega evra pokojnine.
Življenje, ki mu pravimo životarjenje. Zato si neizmerno želim, da bi imeli socialni delavci v prihodnje manj papirologije in več časa za obiske na domu, za preverjanje, kako nekateri zares živijo. Tudi za brezdomce, med katerimi so celo mlajši in ženske. Da bi jih odpeljali s ceste, ki ne more biti dom, s pločnika in podhodov, kjer ležijo, dokler se ne zdani. Potem stopijo na plan in molijo svojo dlan mimoidočim.
Če se bodo začeli uradniki ukvarjati z ljudmi na terenu, bodo videli novi obraz socialne države, mi pa bomo verjeli, da politika misli zelo resno. Od sestankovanj in analiz ti ljudje nimajo ničesar, še manj od velikih predvolilnih obljub. Marsikdo je vse to že počel, kasneje pa celo na zapisano pozabil.