MOJ POGLED

Za svoje življenje ste odgovorni sami, zato tega ne prelagajte na druge. Ne verjemite kar vsakomur, ki trosi lepe besede. Anonimni avtor

Nedaleč stran od lokala, v katerem sem sedela, sem zagledala zelo mlado žensko z dojenčkom v mini nahrbtniku. Detece je bilo staro le nekaj mesecev. Mamica je bila čisto drobcena, le trebušček je izdajal poporodne spremembe. Pred seboj je rinila voziček, na njem pa kupe velikih vrečk in vseh vrst prtljage. Detece je dala v avtosedež zadaj in pustila odprta vrata, da je vseskozi kontrolirala, kako je z njim. Nato je začela vestno zlagati prtljago. Videla sem igračke pa stekleničke, pleničke... Mislila sem si, revica je sama prenočila v hotelu.

MOJ POGLED

Nismo prišli na svet, da bi vegetirali, živeli lagodno ali udobno spali na kavču. Prišli smo iz drugega razloga; da bi zapustili sled. Papež Frančišek

Konec aprila je svet z dolgo in opazno sledjo zapustil najboljši papež v mojem življenju. V spomin se mi je vtisnil kot tisti, ki je v ospredje svojega delovanja postavil človeka, in to ne glede na raso, vero, premoženjsko stanje, spolno usmerjenost in druge lastnosti, ki nas v sodobnem svetu vse bolj razdvajajo, namesto da bi nas združevale. Ostaja v večnem spominu tudi po vprašanju, ki si ga je zastavil: Kdo sem jaz, da bi komu sodil? Prav na to se večkrat spomnim, ko se z nekom o nečem ne strinjam. Vedno pa to povem – obzirno, a jasno. So namreč številne teme, o katerih imamo lahko različno mnenje.

Bila je zadnja nedelja v marcu – s premaknjeno uro in Prevčevim svetovnim rekordom. Končno se nam je vsaj malo nasmehnilo sonce, ki že samo po sebi v ljudi vnaša optimizem. Ob zgodnji nedeljski kavi sem sedela v nadvse prijazni družbi. Medtem so mnogi že praznovali bajramski dan in zaključek velikega posta. Sami moški, njihove žene, mame in hčerke pa so doma pripravljale gostije. Premišljevala sem o enakopravnosti spolov. Je dovolj cvet za 8. in morda še 25. marec? Marsikateri si s tem samo operejo vest, nekateri pa še tega ne. Nekaterim je lepše, če dobijo cvet tudi med letom; kar tako, brez obveze.

Pravi prijatelj je tisti, ki prisluhne tudi tvojim zgodbam o nesreči, bolezni, žalosti in neuspehu, kajti ko si zdrav in srečen, si lahko celo povsem sam. Neznani avtor

Pristopila je, ob njej je bil deklič z veliko prevezo čez levo lice. Lasje precej asimetrično postriženi. Zastal mi je dih. Gre za posledico krute bolezni. Mama in hči. Vprašala me je, kje lahko kupi mojo zadnjo knjigo, ki je posvečena gluhoslepim.

Vprašala sem za naslov in sklenila, da ji jo pošljem, pa ne le ene. Videti je bila pomirjena, a je zatem prišepnila: »Umrla bo, ni ji pomoči. Rak je vstopil tudi v možgane.« Zdrznila sem se in ji svetovala, da tega pred hčerko nikoli ne govori. Pojasnila je, da je že gluha. 

MOJ POGLED

Biti pravičen do sebe in drugih, to je najtežja stvar na tem svetu.
Franz Grillparzer

Ali se kdaj vprašate, kaj je pravično in kaj pošteno, ali se da oboje združiti ali se pojma in vrednoti pogosto celo razhajata? Zakaj se o tem sploh pričkamo, ko pa bi morali biti vsi po duši in značajskih lastnostih pošteni, do dogodkov in ljudi v njih pa pravični?

Ponujam vam poučno zgodbo. Nekega dne se je revež sprl z bogatašem. Vse glasneje sta se prerekala in bogataš je meni nič, tebi nič nenadoma revežu prisolil zaušnico. A ta ni nameraval popustiti in se je po razsodbo o zadevi napotil kar na sodišče. Sodnik je prisluhnil obema stranema in razsodil, da mora bogati revnemu izplačati odškodnino – skodelico riža. Revež je takoj zatem pristopil k sodniku in mu prisolil krepko in zvonko zaušnico. »Saj si nor!« je zavpil sodnik. »Kaj ti pa je?« »Ah, nič takega,« je rekel revež.

Moj pogled

Dete je nekega dne vprašalo očeta: »Očka, kaj je srebro?« Mož je za hip pomislil, potem pa poiskal kos navadnega stekla in ga položil pred otroka. »Poglej skozenj!« Otrok je skozi steklo opazoval očeta, ljudi, ki so se sprehajali po cesti, in avtomobile, ki so vozili mimo. Nato je oče vzel srebrno barvo in z njo prekril eno stran stekla, da se je svetilo kot zrcalo. »Zdaj se pa znova poglej vanj,« je rekel. Otrok je v zrcalu lahko videl le še svoj obraz. »To je nevarnost srebra,« je pristavil oče, »pripravi te do tega, da vidiš le še sebe.«

Moj pogled

Brez deževnih kapljic bi se Zemlja posušila, življenje pa zamrlo. Prav takšno je naše življenje brez dogodkov. Košček nerodovitne zemlje, ki nikoli ne ozeleni. Ustvarjajmo dogodke, osmislimo življenje.
Rudi Kerševan

Za nami so božično-novoletni prazniki. Ali smo spet preveč kupovali, jedli, si želeli, celo dobili? Ne ravno vsi, a slabe občutke ima veliko ljudi. Edini pa smo si, da je bilo najlepše prav radostno pričakovanje. Ko prazniki zares pridejo, namreč prav hitro tudi odidejo. 

Moj pogled

Najlepše melodije se igrajo na najstarejše gosli. Ralph Waldo Emerson

Nikoli, prosim, ne uporabljajte izrazov, kot so starostniki, ostareli, onemogli, starčki ipd. Ali se vam zdijo primerni? Nikakor, saj kažejo manjvrednostno oceno starejše populacije. Imamo mlajšo, srednjo in starejšo generacijo, a prav vsaki pripadajo določene lastnosti in sposobnosti, ki jih velja izkoristiti. Kje so prepotrebne izkušnje in zgodovinski spomin zelo mladih doktorandov? Ob nekoč naši (le) diplomi se danes hvalijo z magisterijem – in hop še na doktorski študij.

Moj pogled

Živeti pomeni živeti z drugimi. Kaj pa sem brez drugih? Osamljen otok sredi morja ljudi. Brez drugih je življenje utopija, ljubezen le neizpolnjene sanje, sreča samo bledi privid. Vsi smo med seboj povezani s tisočerimi nitmi. Moje življenje je odvisno od tvojega. Zaradi mene drugim ne sme biti težko. Moram jih sprejeti in priznavati. Potrebujem jih tudi, ker lahko zanje veliko storim.

Phil Bosmans

Ali se morda prepoznate v teh besedah? Če se ne vidite v ničemer, ste žal egoist, ki misli samo nase in morda le še na koga od najbližjih. A še to na zelo redke in precej površno.

MOJ POGLED

Čez trideset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. Pomembno pa bo, kako ste vzgojili svoje otroke, kajti ti bodo vzgajali svoje. Neznan avtor

Ali se morda spominjate Kraljične na zrnu graha, pravljice Hansa Christiana Andersena? Govori o iskanju prave kraljične, ki je čez 20 pernic začutila zrno graha in zato slabo spala. Seveda govori tudi o pretirano občutljivih deklicah, ki jih najdemo celo danes, le da si jih kraljeviči niti ne želijo, kaj šele, da bi jih posebej iskali. Sodobni čas jim ne omejuje let niti spola. Zato so to lahko tudi zelo občutljivi kraljeviči.