-
MOJ POGLED
Človek, ki se v mislih stalno vrača v težko preteklost, izgublja sedanjost in celo lepšo prihodnost. Nussdorfer
Spomin seže nekaj desetletij nazaj, ko nas je tedanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar povabila na izobraževanje na Bledu, v njegovem sklopu pa smo nekaj ur poslušali tudi predavanje o poslovnem bontonu in učenju samozavestnega javnega nastopanja. Predavateljica Ana Nuša Knežević, zdaj žal že pokojna, je na začetku izrazila željo, da izbrani posamezniki (določila jih je kar sama) naštejejo tri lepe misli, s katerimi so ali bi začeli svoj dan. Nanašale naj bi se na srečne stvari, ki so se jim zgodile. Izbirala je osebe, ki se jim je že na daleč videlo, da jih je strah nastopanja. Nekaterim je šlo precej težko, z vsako naslednjo vajo je šlo laže.
-
MOJ POGLED
Preprosto, naredi prvi korak. Martin Luther King ml.
Ali se vam kdaj zazdi, da v svojo bližino vedno znova privabljate ljudi s prav posebno usodo in vas življenje vas nenehno »tepe«, podobni dogodki pa se kopičijo in kopičijo, nekaterim pa se dogaja prav nasprotno? Vse, česar se lotijo, jim uspe, nesrečna naključja se jih ognejo, so zdravi in morda tudi bogati ... Kako je to mogoče? Smo želeli preveč ali premalo, smo se dovolj trudili ali le jadikovali in obupavali?
-
Pravo vrednost človek nosi v sebi.
Tisto, ki je požar ne zogleni,
vrednost ne odpihne,
potres ne načne
in družba ne odvzame.
Tisto, ki je vedno z njim, kamor koli gre. Iz knjige CAMINO avtorice Petre ŠkarjaVsepovsod smo izzvani, marsikje izpostavljeni, vabljeni, pričakovani. Tudi če nismo nagovorjeni neposredno in osebno, se nas vse okoli nas na neki način dotakne. Poslušamo, gledamo, beremo ... in že smo del tega, kar se dogaja. Komentiramo, premišljujemo, ugibamo ... Ali je vse res, morda je le delno res, kaj celo izmišljeno?
-
Darilo je lahko gumb ali kamela, a oboje je precej težko darovati. Anonimni vir
Iz otroštva se spominjam enega samega res izjemnega darila. To je bila italijanska bambola, ki sem jo dobila za osmi rojstni dan in me je čakala na stolu tik pred vrati moje sobice. Bila je prelepa, in če si jo nagnil, je spregovorila: »Mama, mama.« Občudovala jo je cela ulica prijateljic. Sicer so bila darila predvsem knjige pravljic in sladkarije, ki jih sicer ni bilo toliko, kolikor jih je danes, in smo jih bili zato izjemno veseli.
-
Pravo vrednost človek nosi v sebi.
Tisto, ki je požar ne zogleni,
vrednost ne odpihne,
potres ne načne
in družba ne odvzame.
Tisto, ki je vedno z njim, kamor koli gre. Iz knjige CAMINO avtorice Petre ŠkarjaVsepovsod smo izzvani, marsikje izpostavljeni, vabljeni, pričakovani. Tudi če nismo nagovorjeni neposredno in osebno, se nas vse okoli nas na neki način dotakne. Poslušamo, gledamo, beremo – in že smo del tega, kar se dogaja. Komentiramo, premišljujemo, ugibamo ... Ali je vse res, morda je le delno res, kaj pa celo izmišljeno?
-
Vsak od nas ima svojo prav posebno pomanjkljivost. Vsak od nas je na neki način poškodovana posoda. Toda prav te napake naredijo naša življenja zanimiva in vredna. Sprejmimo se take, kot smo, in z veseljem ugotavljajmo pozitivne lastnosti soljudi, prijateljev in sodelavcev. Ugotovili bomo, da ima čisto vsak kaj dobrega v sebi. Kitajska modrost
Da, prav vsak, tudi mi sami. Zato se je treba znati ceniti, od drugih pa zahtevati tudi spoštovanje.
Ali je torej zdaj pravi čas, da naredimo korak naprej? Da se končno otresemo krvosesov, hudih pijavk in negativnih likov okoli sebe? Motenih, zaznamovanih, narcisov, dvojnih osebnosti, »border line« ljudi obeh spolov?
-
Vsi smo drugačni, kar je super, ker smo vsi edinstveni. Brez raznolikosti bi bilo življenje zelo dolgočasno. Catherine Pulsifer
Ko se je tajnica Urška letos vrnila z morskega dopusta, je z žarom v očeh pripovedovala zgodbo o prav posebni družini, ki jo je spoznala na enem od hrvaških otokov. Petčlanska družina z dečkom, ki ima downov sindrom, ji je močno prirasla k srcu. Vse se je vrtelo okoli njega, njihova velika ljubezen mu daje izjemen polet. Počne marsikaj, o čemer mnogi njegovi vrstniki samo sanjajo. Marsikaterim sicer ne bo nikoli enak, a ima nekaj, kar spremlja le redke: zelo skrbna mamo in očeta, ki sta ostala skupaj, čudoviti sestri pa varno družinsko »gnezdece« in veliko prave ljubezni. Zato jim 13. kromosom prinaša stalno »sonce«, njihov tako ranljivi »metulj« pa leti, leti ...
-
MOJ POGLED
Kako lahko nasedate sladkobnim besedam, da ste najlepši na planetu in zaradi vas ne more ne jesti in ne piti, če vas takoj zatem prosi za denar? Anonimus
Zagotovo ste že slišali za marsikatero goljufijo in hudo opeharjene žrtve. Kljub številnim opozorilom se najdejo novi in novi osmoljenci, ki čez čas zaman iščejo prevarante, saj se običajno za njimi takoj po prejemu denarja za »posel«, ki ga sploh niso nameravali opraviti, izgubi vsaka sled. Naslov, ki so ga dali, seveda ni pravi, tam je morda le »nabiralnik«, pošta pa se v njem le zbira. Prav tako vabila na številna zaslišanja in obravnave, kamor seveda ne pristopijo. Potem ko ogoljufajo množico naivnežev, namreč tako radi popolnoma izginejo. Če in ko jih najdejo, pa seveda sto in en izgovor.
Zakon »smetarskega tovornjaka«
Seme, ki ga poseješ danes, oblikuje tvoj jutri. Anonimus
So ljudje, ki se že zjutraj zbudijo jezni na ves svet in vidijo oblake tudi, ko jih (še) ni, nezadovoljni so z vsem, kar se jim dogaja, hlepijo po nečem, a tega ne znajo niti obrazložiti. Če sije sonce, je zanje prevroče, če dežuje, godrnjajo, da jih to hudo moti. Če sneži, vidijo zamete, ko ni snega, ga seveda pogrešajo. Ali ste jih srečali, so morda del vaše družine (sožalje), del kolektiva, morda prijatelji (te si izbirate sami) ali le bežni znanci (kakšna sreča)? Vse polno jih je in grenijo moj, tvoj, naš ali vaš vsakdan.
-
MOJ POGLED
Piše: Vlasta Nussdorfer
Ko zboli duša, začne počasi usihati tudi vse bolj šibko telo. Anonimus
Pred leti sem kot varuhinja človekovih pravic z ekipo sodelavk in sodelavcev gostovala v eni izmed občin, to se je sicer dogajalo vsak mesec, a prav te se še posebej spominjam. Na pogovor je prišla gospa, ki je v žalosti, celo joku, pripovedovala o težki situaciji. V skupni večstanovanjski hiši je namreč živel daljni sorodnik, duševni bolnik, ki ni jemal zdravil in celo odklanjal vsako zdravniško pomoč. Bali so se ga od blizu in daleč. Ko je hodil po cesti, so se ljudje dobesedno skrivali v svojih hišah in ga opazovali le skozi zastrta okna. Pogovarjali smo se z delavcem centra za socialno delo in celo županom ter iskali primerno rešitev. Gospoda so po hudem konfliktu z uradnimi osebami odpeljali na zdravljenje. Prisilno. Gospa me je klicala in se zahvalila. Končno so s sosedi vred zaživeli v miru.
