Z elektriko podprto kolo

Prosti čas | mar. '20

Kolo in električni motor dajeta vabljivo kombinacijo. Z zakonom imajo motorji moč omejeno na 250 W, delovanje pa do hitrosti 25 km/h. Električni motor je skorajda prikrito vgrajen na mehanizem gonilke (pedalov). Baterija pa je pripeta ali skrita v cevi okvirja, ki je zato opazno debelejša.

Kolo z električnim motorjem kot pomožno silo pogosteje videvamo na panoramskih cestah že vsaj štiri leta. Spomin takoj potegne na tiste čase v petdesetih letih, ko so premožnejši ali pa tisti iznajdljivejši v okvir delavskega »bicikla« vtaknili bencinski motorček, da ni bilo treba do nezavesti pritiskati na pedale. Zgodovina se torej ponavlja. Le da so današnji »bicikli« veliko bolj vznemirljivi.

Naj takoj povem, da nisem kolesar. Ker pa me je zanimalo, kako naporna ali lažja je vožnja z e-kolesom, sem se opremil z merilnikom srčnega utripa, se oblekel v slojih, na glavo poveznil čelado in zapeljal na cesto.

Pri tem sem upošteval, da se telo po 45 letih sedenja upira nenadnim športnim spremembam v življenjskem slogu, čeprav je splošna mantra, da je »gibanje zelo zdravo«. Vprašajte osebno zdravnico, kako visoka srčna frekvenca (beri utrip) med naporom je za upokojence še dovoljena, da ni posledic. Načeloma gre tako, da od številke 220 odštejemo svojo starost. Tako dobimo najvišji še dovoljeni utrip v minuti. Med športno aktivnostjo naj bi utrip dosegel 70 odstotkov najvišjega dovoljenega. Torej »prek palca« sem izračunal tako: možak, ki je dobesedno včeraj skočil v »penzijo«, bi naj med kolesarjenjem ne imel višjega utripa od 120 udarcev na minuto. Kdor ni športnik, ima toliko utripa, ko teče na avtobus.

Motor je le pomočnik

Kolo z dodanim električnim motorjem na strminah neverjetno olajša vožnjo s kolesom. A motor je le pomočnik pri vrtenju pedalov. Z občutkom je treba uporabljati menjalnik, ki ima vse verižnike le na zadnjem kolesu. Tako narekuje tudi veljavna zakonodaja, ki predpisuje, da se mora motor pri hitrosti 25 km/h odklopiti – do večje hitrosti gre samo s silo nog.

V kolo vgrajena elektronska pamet zaznava silo pritiska na pedale, zato uravnava, kdaj in s koliko moči naj sodeluje električni motor. Ta je praviloma povezan še z ročico za izbiro programa delovanja. Z njo vklopimo manjšo, srednjo ali največjo pomoč motorja. Manjšo za vožnjo po ravnem, srednjo za večino primerov in najvišjo za klance. Kombinacija najvišje stopnje pomoči iz motorja in ustrezne prestave menjalnika pomeni, da precej z lahkoto odpeljemo tudi hude klance. In to s hitrostjo okoli 10 do 12 km/h.

Ker vožnja s takšnim kolesom ni izčrpavajoča, se mimogrede pojavi izziv odpeljati se še dlje. A je treba ostati na realnih tleh. S pozornim preklapljanjem med programi odzivanja motorja glede na strmine, ravnine, spuste »menežiramo« z energijo. S sočasno uporabo menjalnika je mogoče doseči optimalno izrabo električne energije. To pomeni, da lahko polna baterija razreda 600 Wh (vatnih ur) gladko zdrži krog, dolg 80 kilometrov. Kolo z baterijo kapacitete 400 Wh naj bi pri hitrosti vožnje 18 km/h, na nezahtevnem terenu in v srednjem programu delovanja motorja zmoglo 60 km poti. Litij-ionske baterije so zanesljive, trajajo tisoč polnjenj in zmorejo 300, 400, 500, redkeje pa 600 Wh.

Seveda na doseg deluje več dejavnikov. Kako grobe so gume? Tiste za vožnjo po travnatih poteh dajejo na asfaltu dosti več upora, kar žre moč v nogah ali energijo baterije. Teža kolesarja je tudi pomemben dejavnik, prav tako število klancev in letni čas. Recimo, da polna baterija omogoči pol toliko dosega, kot obljublja proizvajalec, pa ne boste razočarani.

Ker električni motor, baterija in dodatki za nadzor motorja pomembno tehtajo, se teža boljšega kolesa dvigne na raven vsaj 22 kg. Zato je z ugasnjenim motorjem težje peljati že po ravnem.

 E-kolesa so relativno nova reč in tudi pomembno dražja od klasičnih. Za dva evrska tisočaka se težko najde vzmeteno in solidno opremljeno električno kolo. Pri štirih tisočakih je ponudba že precej bogata. Kakovost se začne pri šestih tisočakih. Načeloma imajo vsi motorje moči 250 W. Doseg električno podprtega kolesa je odvisen od načina uporabe (vožnja po ravninah ali klancih), od upora pnevmatik, zunanje temperature, izbire vedno najbolj primernega programa vklapljanja motorja in teže kolesarja. Skrite razlike so v navoru motorja. Slabša kolesa ga imajo 40 Nm, odlična pa 80 Nm. Vsa druga so tu vmes. V uličnem žargonu povedano, navor pomeni, koliko dela je motor zmožen opraviti.

Kdor se bo le malo vozil po lepih asfaltih in ne živi med hribi, bo srečen tudi s počasnejšim in manj točnim menjalnikom, brez zadnjega vzmetenja in z manj zmogljivo baterijo. Kdor pa ima rad razglede in od prometa odmaknjene poti, bo precej časa preživel na klancih in makadamih ter uhojenih stezah. Tak kolesar potrebuje le najboljše.

Največ užitka daje kolo v naravi, saj so naše ceste nevarne za kolesarjenje. Na makadamih in travniških poteh so pomembne gume z odličnim oprijemom.

Vzmetenje, odlične terenske gume, teleskopski sedežni sistem, ki ga po višini uravnavamo s stiskom gumba – to so prednosti, ki pridejo do izraza v težjih razmerah vožnje: na mokri travi, blatnih stezah, pri spustih. Takrat se pokaže, ali smo dobro ali slabo kupili. Morda bi bilo dobro poudariti, da naj ima kolo zanesljiv servis. Brez tehnične podpore se lahko ugoden nakup v trgovini ali na spletu pokaže za stran vržen denar.

Besedilo: Mitja Gustinčič


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media