Vsako jutro je nov dan

Prosti čas | mar. '20

To leto se je začelo na čuden način: kar naprej se srečujemo stari znanci, sosedje, sošolci, sodelavci in na pol pozabljeni prijatelji. Vzamemo si čas, kadar koli že nas kdo pokliče, in pridemo kamor koli. Če le moremo, pridemo, si stisnemo roke in večinoma molčimo. Ker je kaj smiselnega težko povedati ob teh naših zdaj pogostih nepričakovanih srečanjih. Zdaj smo si pa vzeli čas! In ko se razhajamo, se že skoraj bojim reči: Na svidenje! Na svidenje naslednjič? V tem se skoraj glasno skriva vprašanje, kdo bo naslednji. In tega vprašanja seveda ne maramo in se ga izogibamo.

Ja, govorim o pogrebih. »Nepričakovano in mnogo prezgodaj ...« kaj znancev je zasula že lopata – letos! Toda ko berem osmrtnice, se zdrznem, saj starost umrlega v časopisu niti ni videti tako tragična, nabral si je let, primernih za to, da se pojavi v osmrtnici.

»Stari smo.«

»Saj, samo ne vemo, da je to res.«

»Vemo, vemo ...«

Pogledam jo in vidim vedrino v njenih očeh, in mi je všeč. Kot vedno ona ne bo tarnala, ima skrivni recept za vesel pogled na svet. »Da smo stari, pomeni, da smo imeli srečo doživeti tako lepo število dni. Življenje nam dneve dodaja – vsak dan je en dan več, ne en dan manj! Zadnjič mi je vnuk izračunal, da sem na svetu že neverjetnih 25.655 dni!«

Ja, to je ona, vedno vedra, včasih prav obešenjaško: »Ali me kaj boli? Seveda me boli. Hočeš, da naštejem? Ne bom. Dovolj boli, da vem, da sem živa … Ja, hvaležna tudi za bolečino, eni nimajo več te sreče, da bi jih bolelo.«

Na pogrebih pojejo take ganljive pesmi – kako jih sliši umrli, ne vem, pogrebci jih slišimo in meni vedno prinesejo kakšno novo misel, zame. »Pomlad bo na tvoj vrt prišla ...« Tukaj sem, živa in vidim zvončke in trobentice, ki so odcveteli, in vso mlado rast, ki z neverjetno silo življenja veselo rine iz zemlje – kako neskončno lepo in skrivnostno! Življenje. Se začne, raste, cveti, obrodi sad, uveni in umre. Sonce vzhaja in zahaja. Vsak dan. Mnogo let že gledam to menjavo časov in ur, ta veliki nauk matere narave – kakor bi mi hotela vedno znova pripovedovati o minljivosti tega življenja. Da ne bi sproti pozabljala te osnovne resnice.

Slovo od prijateljev vzbuja otožnost in žalost, predvsem pa v meni močno prebuja zavedanje o času in minljivosti in krhkosti življenja. In prebuja močno željo, da ne bi nikoli več pozabila: danes sem, jutri pa me morda več ne bo! Tako – zares! Nočem, da bi bila zame to šokantna misel, dovolj sem stara, da jo res sprejmem kot preprosto dejstvo, in res je zadnji čas, da se po njem začnem ravnati. Kajti vsekakor se dan nagiba, treba je z odprtimi očmi pogledati ter končno res izmeriti daljo in nebesno stran.

Že zdavnaj sem na nekih delavnicah spoznala eno zelo preprosto vajo: Napišite, kaj bi storili, če bi vedeli, da je pred vami še eno leto življenja. Pol leta? En mesec? En teden? To vajo sem od takrat naredila že nekajkrat, vsakič mi je prinesla nova spoznanja o tem, kje sem in kaj želim, kaj je zame najbistvenejše, kaj čutim, da res moram še storiti za druge, in kaj si zares želim še spremeniti, izpolniti, urediti … Vsakič, ko sem delala to vajo, sem malo spremenila pogled nase in na vse okoli sebe, vsakič mi je prinesla nov zagon in vsakič je odpadlo od mene kup reči, ki sem jih kar naenkrat spoznala za res nepomembne. In vsakič sem si rekla, da bom to vajo delala najmanj enkrat na leto.

Da obdržim smer in se spet zavem, kako je čas dragocen, kako dragocen je vsak dan.

Da poskušam živeti modrost: samo ta dan imam, samo ta trenutek, neponovljiv je in spolzel mi bo iz rok ...

Napolniti ta dan s tistim, kar mi je najvrednejše, hvaležno biti del življenja, uporabiti vsak trenutek smiselno in dobro, odgnati vsako grdo, slabo misel in jo nadomestiti z lepo in ljubeznivo, prekriti vsak slab občutek z dobrim, pregnati strah z zaupanjem, odriniti nejevoljo z ljubeznijo, sebičnost s podelitvijo – in kar je še takih dobrih, vrednih stvari, ki zvečer dajejo sladko spanje.

Tako se lahko vsak trenutek veselim življenja in vsega, kar prinese – dan na dan …

Več mi ni treba.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media