Odprt arhiv za vse obiskovalce

PISMA BRALCEV

mar. '20

Gregorjevo nekoč in danes

Ko se prve znanilke pomladi izvijejo iz mrzlega objema zemlje in zaslišim še prijetno žvrgolenje ptic, ki se »ženijo«, se zavem, da je blizu pomladni praznik gregorjevo. Obudi se mi spomin na hišice, v katerih so gorele svečke in smo jih otroci zvečer pred praznikom sv. Gregorja spuščali po reki Tržiški Bistrici. V Tržiču, mojem rojstnem kraju, živi ta običaj že stoletje.

 V preteklosti se je po starem koledarju pomlad začela 12. marca, ko goduje sv. Gregor. Takrat se dan začne daljšati. Tega so bili veseli vsi rokodelci, posebno še čevljarski pomočniki in vajenci. Ni bilo več treba šivati čevljev ob leščerbi ali petrolejki, kot se je dogajalo vso zimo.

Oče, ki je bil izučeni čevljar, nam je otrokom rad pripovedoval doživljaje iz svoje mladosti. Tako sem izvedela iz prve roke, kakšni so bili začetki starega običaja na gregorjevo. 

V času očetovega vajeništva okoli leta 1920 je bilo v Tržiču kar nekaj čevljarskih delavnic. Bile so v ozkih ulicah starega dela mesta v pritličju stavbe ali kletnih prostorih. Prostor je bil majhen in temačen, saj je imel po navadi le eno okno na steni, drugo pa na vratih, ki so direktno vodila na ulico. V taki delavnici je oče opravljal vajeništvo še z dvema sodelavcema. Mojster čevljar je stanoval nad delavnico, bil je lastnik hiše in delavnice. Delali so cele dneve, le na nedeljo, »gospodov dan«, so bili prosti. Plačilo je bilo skromno, saj so bili le nevedni vajenci, kot jim je pravil mojster. Oče mi je povedal, da je bil mojster po srcu sicer dober človek, le revščine se je bal, tako kot vsi v tistem povojnem času.

Delavnik je trajal od jutra do večera in pozimi vse dni ob svetilkah. To so bile posebne čevljarske luči na »gavge«, kot so jih imenovali po domače. Na posebnem visokem lesenem podstavku z ogrodjem je stala petrolejka, okoli nje pa so bile privezane po tri ali štiri steklene bučke z vodo. Te so povečale svetlobo in jo po želji usmerjale. Pri delu so uporabljali lepilo, rekli so mu »lim« in čevljarski »pop«, pa tudi smolo, s katero so namazali dreto, da so dobili močno nit za šivanje usnja.

Nekoč so izvedeli, da bodo pomočniki in starejši vajenci iz drugih čevljarskih delavnic na predvečer praznika metali z zgornjega mostu v vodo goreče butarice in košare, narejene iz oblancev in dračja. Tam dela reka Bistrica ovinek in ima brzice. Govorili so, da bodo »metal' vuč u vodo«, da jim potem ne bo več treba delati ob petrolejkah, saj se dan že daljša. Da gre za zelo star običaj, ki ga vsi mojstri verno spoštujejo, je očetu zvečer pojasnila mama. Zato so poprosili svojega mojstra, da jim je dovolil kar med delom narediti nekaj, kar bi lahko tudi oni vrgli z mostu v vodo. Mojstru se je imenitno zdelo, da bodo tudi njegovi sodelovali pri tem običaju. Vsak je prinesel nekaj oblancev, žaganje, suho travo in vse skupaj so zlepili, oče je rekel »zapopali«, in položili v košaro, »cambuh«. Naskrivaj, da ne bi opazil mojster, so na dno košare položili koščke odpadnega usnja, da se ne bi prehitro potopila, na vrh položili nekaj smole, da bi dalj časa gorelo. To je bila že skrivnost, ki je niso nikomur zaupali. 

Bližal se je večer pred gregorjevim, a tistega leta je pomlad zamujala in zelo se je ohladilo. Sneg, ki je še ležal naokrog, je znova pomrznil, tudi ob reki. Proti večeru so se čevljarski vajenci in pomočniki zbrali na mostu in začeli metati goreče bakle, ki so glasno zacvrčale, ko so priletele v vodo ali na led. Očetu ter kolegoma je bilo škoda, da bi se ves njihov trud tako neslavno končal. Svoj čolniček so želeli položiti v vodo, da bi goreč zaplaval po njej. Zato so se dogovorili, da se bodo spustili dol k reki po stopnicah, ki so bile vklesane v kamnito ograjo, malo nižje od mostu. Bile pa so poledenele in niso si upali hoditi po njih. Oče, ki je stanoval najbližje, je odšel domov po plezalno vrv. Spustili so se do struge kar čez visoko kamnito ograjo. Pomagali so nekateri domačini. Zmočili so si noge, a jim je uspelo prižgati in splaviti svojo umetnijo. Goreči čolniček je zaplaval po reki navzdol proti spodnjemu mostu, ki leži na začetku mestnega trga. Na veselje vseh gledalcev in jezo preostalih sodelujočih vajencev se ni takoj potopil in tudi pogorel ni tako hitro. Mojster je bil ponosen na vse tri svoje, a kakšnega priboljška, razen pohvale, niso dobili. Celo malo se je hudoval, ker so bili nekaj dni vsi trije prehlajeni in za nobeno rabo. Iz nosu jim je žalostno kapljalo na usnje, ki so ga šivali. Oče je rekel, da so tako kupcu krstili novo obuvalo.

Starodavni običaj na gregorjevo se je v Tržiču ohranil in se dogaja pod istim mostom kot nekoč. Že do druge svetovne vojne so bili čolnički s prižganimi svečami, rekli so jim »ladice«, zelo izvirne oblike in imeli so razne dodatke. Mogoče pa so za vse hišice z lučkami, ki plavajo po Tržiški Bistrici na gregorjevo, krivi prav tisti trije čevljarski vajenci …

Ivana Jana Cvirn, Sevnica


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media