Igralka vlog pomembnih žensk
Bernarda Oman
Ne le zaradi mednarodnega dneva žensk, ampak tudi zato, ker imamo pri nas igralke, ki so zaznamovale slovensko gledališko, filmsko in televizijsko sceno s tako imenovanimi močnimi ženskami vlogami, ki zahtevajo veliko iskanja, študija, posluha, smo se odločili, da predstavimo Bernardo Oman, njena razmišljanja o takih vlogah in gibanju #Me Too, ustvarjalnosti in povezovanju žensk v gledališkem in filmskem svetu, ki pri nas še ni zaživelo.
Čeprav se je rodila v Novem mestu, je otroštvo in mladost preživela na Gorenjskem. »Bilo je lepo, razigrano in svobodno. Zelo veliko sem bila zunaj, imeli smo veliko hišo z vrtom. V bližini je bil park, jer smo se otroci pogosto igrali.« Idiličnost pa so »motili« izjemno strogi starši. Menila sta, da jo bosta s strogostjo obvarovala pred grdim in slabim, tudi njunega nasveta, naj se odloči za varen poklic ekonomistke, ni zmogla zavrniti. »Toda v srednji šoli sem obiskovala dramski krožek in povabili so me v amatersko skupino v Prešernovem gledališču Kranj, kjer sem spoznala kolege, ki so se odločili za opravljanje sprejemnih izpitov na igralski akademiji (AGRFT), posnemala sem jih in izpit opravila v prvem preizkusu. Starša sta nasprotovala moji odločitvi, ker jim poklic igralke ni bil všeč, skrbela ju je finančna plat igralskega poklica, ker nismo bili bogati. Toda pridobila sem Titovo štipendijo, s katero sem se lahko preživljala med študijem.«
Študentka postane Trubarjeva žena
»Za to vlogo nisem bila zrela, a tudi Barbara je bila mlada, ko se je poročila, in ni vedela, v kaj se spušča, ko se je poročila s tako pomembnim človekom, in kaj jo čaka kot sopotnico pomembnega moža. Tako zanjo kot ženo kot tudi zame kot igralko je bilo to presenečenje, a v veliko čast mi je bilo, da sem lahko igrala s Poldetom Bibičem in vrsto imenitnih igralcev.« Kritiki in gledalci so presodili, da je pokazala velik talent. Bila je tankočutna, simpatična, krhka in popustljiva ter predvsem prepričljiva. Marsikateri se je še danes spominjamo kot krhko bitje, obdano s pajčolanom, ki jo je izjemno lepo posnel Rado Likon v bolj filmskem kot televizijskem slogu. Videl jo je tudi priznani hrvaški režiser Antun Vrdoljak in ji ponudil vlogo nune Angelike iz kultnih Krleževih Glembajevih. Iz Jadran filma so jo povabili na avdicijo v Zagrebu. »Bila sem čisto zmešana. Ves dan sem razmišljala, kaj bi oblekla. Izbrala sem najbolj trapasto kombinacijo, kar je mogoče, škornje, vanje zataknjene hlače ... groza. Povedali so mi, da je producent rekel, kako bi tako, kot sem jaz, našel vsaj sto na poti od Jadran filma do železniške postaje, kajti pripotovala sem z vlakom. Tonči pa se je odločil zame.« In ni mu bilo žal. Film je uspel, kritike so bile odlične, tudi za njeno vlogo.
Vendar obetavni filmski začetki niso trajali dolgo. Čeprav so jo povabili tudi na snemanje v Beograd, kjer je igrala v italijanskem koprodukcijskem filmu, so se stiki s prihajajočo vojno prekinili. »Pri nas pa je tako, da mlada igralka dobi nekaj vlog, nekaj let igra v filmih, potem pa si režiserji zaželijo nov, mlad, svež obraz. Dobrih vlog za zrele in starejše ženske pa je zelo malo.«
Pritiski na igralke
Zlasti v Hollywoodu in drugje se igralke izpovedujejo o pritiskih, ki jih nad njimi izvajajo moški režiserji in producenti, o tem, kaj vse so morale preživeti, da so prišle do vloge. Ali je bilo pri nas kaj drugače? Zakaj tak večdesetletni zamik obtoževanja, smo jo vprašali. »To niso enostavne stvari. Marsikateri stvari se je mogoče upreti takoj, nekaterim pa ne. Potreben je čas. Vedelo se je, kdo ima moč, škarje in platno v svojih rokah. To so bili praviloma moški režiserji in producenti, ki so lahko takrat začrtali kariere in odločali tako rekoč o vsem. V filmskem in gledališkem svetu je bilo malo žensk. Ko sem bila mlada, je bil čas moškega absolutizma, ravnanje z igralkami je bilo milo rečeno šovinistično, vprašljivo. Nekatere so to bolj občutile, druge manj. Zase lahko rečem, da sem to občutila, a ne bi želela govoriti o tem.« Rešitev vidi v povezovanju žensk v filmske ekipe producentk, režiserk, igralk in drugih, »ki bi znale veliko povedati gledalcem, znamo delati«. Želela bi si še kakšno dobro filmsko vlogo z veliko vajami, pripravami, študijskim procesom, dovolj časa za kreacijo. Ko omenim vloge, ki jih igra Meryl Streep, zasije: »Kdo bi se jih branil, čeprav verjetno nimam takega dometa kot ona, ona je zame nekje drugje, na drugem planetu.«
Ta čas jo lahko gledamo na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega v vlogi Katarine, žene deželnega poslanca in občinskega svetnika dr. Grozda, v Cankarjevi komediji Za narodov blagor. Ali imajo igralci spoštovanje do Cankarja? »Res je, igrala sem v vseh njegovih delih, razen v Hlapcih. Vloga Katarine je najmanjša, ima le nekaj stavkov. Ampak bistvena je moja odrska 'prezenca'. Od režiserja je odvisno, koliko prostora odmeri vlogi na odru. Zelo sem si želela, da bi se čutila moja prisotnost, da bi prinesla na oder tudi tisto, česar ne morem izraziti v stavkih, ker jih je premalo, da bi se začutilo, kdo je ta ženska, kakšen je njen odnos do moža, kako vpliva nanj, kako shaja z njegovo politično močjo. Želela sem, da bi bila Cankarjeva Katarina tudi podoba današnjih sodobnih žensk, ki so na prvi pogled videti pasivne, spremljajo moške, a vendarle dajejo podporo moževi aktivnosti, saj vemo, da za uspešnim moškim velikokrat stoji ženska.«
Aprila pa jo bomo lahko videli v novi predstavi na Mali sceni MGL: »Pripravljamo novo besedilo mladega avtorja Jerneja Potočana Žalostinke. Navdušena in očarana sem, ker se je zadnje čase začelo dogajati, da mlade ljudi zanimajo tudi starejši. Nekaj časa sem imela občutek, da je pri nas prevelik generacijski prepad, da mladi sodelujejo le z mladimi, da jih zanimajo le njihovi problemi. Zdaj pa prihajajo mladi ljudje, ki jih zanima ves svet, zanimajo jih vsi. Svojevrsten občutek, užitek in veselje je videti, s kakšno spoštljivostjo in zvedavostjo se lotevajo problematike starejših. Igram starko s svojimi zgodbami, kot jih imamo pravzaprav vsi. Te bolijo, ker jih tiščimo v sebi, počutimo se osamljene, želimo si več stikov, topline. Prav poetično besedilo je to. Pridite nas pogledat.«
Zanimivo je, da s hčerko Ano Dolinar igrata na istih odrih Mestnega gledališča ljubljanskega. So to prednosti ali slabosti, smo jo vprašali. »Prednosti so, da se vsak dan vidiva, objameva, se na hitro pogovoriva. Slabosti pa, da se vidiva tudi takrat, ko je katera slabe volje, sitna. Bolj kritično ocenjujeva delo druga druge. Zagotovo drugače gledam hčer in njene vloge kot katero drugo mlajšo kolegico. Ker sva si blizu, se tudi spodbujava, da bi bili še boljši. Želiva si pomagati. Včasih imava zaradi tega tudi malo več skrbi, a hkrati tudi več možnosti za razpravljanje o najinem delu in vlogah.«
Zvezdništvo v televizijski seriji
Bernarda Oman je v popularni seriji Reka ljubezni igrala vlogo Vide, ki se nepričakovano vrne v življenje svojih sinov. Kako se je vživela v vlogo mame, ki je zapustila otroka? »Ustvarjalci serije so mi povedali, da bom igrala mamo dveh fantov, ki ju je zapustila. A njen lik sem želela ustvariti s pozitivnega vidika. Zame je bila Vida, ki se je vrnila k sinovoma, in ne Vida, ki ju je zapustila. Nikakor je nisem obsojala, le kdo ima to pravico? Toda stvari niso nikdar črno-bele, zagotovo ji je moralo biti zelo težko. Najbrž je živela v hudem peklu po nerazsodnem obdobju, da je ravnala tako, kot je. In to sem hotela v vlogi poudariti. Sicer pa ni bilo v leto in pol trajajočem snemanju nič zvezdniškega, le trdo delo. Vstajanje malo čez četrto uro zjutraj, ob petih maska, ob šestih začetek snemanja, ki je trajalo vse dopoldne, potem vaje v gledališču in popoldne nadaljevanje snemanja do šeste ure zvečer. Res je bilo naporno, v telesu mi je pustilo spomin.« Priznava pa, da je bila to lepa izkušnja. »Dobro smo se imeli, zelo dobro smo delali. Upam, da bom še kdaj povabljena v tak projekt, trenutno pa sem vesela, da sem končala in se lahko spočijem, ker je bilo kljub vsemu zelo naporno.«
Kaj najraje počne v prostem času? »Če sem res utrujena, najraje lenarim. Naučila sem se prisluhniti svojemu telesu, in če potrebuje počitek, počivam. Sicer pa se rada družim s svojimi tremi vnuki, prijateljicami, imamo se lepo, rada sem v naravi, pa kar koli že tam počnem.«
Za Bernardo Oman je 35 let igralske kariere, v kateri je nanizala čudovite vloge. Študij na igralski akademiji je zaključila z diplomsko vlogo Jacinte v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski in zanjo dobila Severjevo nagrado. Zaposlila se je v Prešernovem gledališču Kranj in tam interpretirala številne velike vloge: med drugim je bila Julija (v Gospodični Juliji), Ismena (v Antigoni), Honey (Kdo se boji Virginie Woolf?), Ema (Prevara) in Mira (Izgubljeni sin). Za zadnji dve vlogi je leta 1996 prejela Severjevo nagrado.
Od leta 1998 je članica Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je ustvarila veliko vlog iz klasičnega in sodobnega repertoarja. Nastopila je v okrog tridesetih televizijskih nadaljevankah in filmih, med drugim v filmih Dediščina Matjaža Klopčiča, Glembajevi Antuna Vrdoljaka, Ljubezen nam je vsem v pogubo Jožeta Galeta, Skriti spomin Angele Vode Maje Weiss. Ukvarja se tudi s sinhronizacijo risank.
