Samostojnost in srčnost sta dobrodošli

Zgodbe | maj '20

Cilki Škof je družina opora in ponos

Samostojnost je za vsakega izmed nas izjemna vrednota, pa naj gre za samostojnost v poklicu, odločitvah, osebnem življenju ali samo pri opravljanju vsakodnevnih stvari, na primer obleči in umiti se, jesti. Dokler smo samostojni, pač ne razmišljamo o tem. Ko samostojnost izgubimo, vsi potrebujemo pomoč in podporo. Posamezniki pomoč strokovnjakov, strokovnjaki pomoč sodelavcev, sosedje pomoč sosedov.

Tega se močno zaveda tudi diplomirana medicinska sestra Cilka Škof, samostojna izvajalka patronažne zdravstvene nege, ki že skoraj dvajset let obiskuje družine na območju občine Polhov Gradec. »Ko stojim pred vrati hiše ali stanovanja prvič, me prevevajo mešani občutki. Koga bom spoznala? Kakšne probleme bom srečala? Ali bom znala pomagati? Na mojem terenu je 3500 prebivalcev ali okrog tisoč gospodinjstev. Strokovni normativ pa je 2500 prebivalcev na eno diplomirano medicinsko sestro.« Podeželski teren je zahtevnejši, ljudje pa zelo prijazni in hvaležni. Tu je živa medsosedska pomoč, zdravstvo in šolstvo sta spoštovani panogi. Zelo so aktivna gasilska društva, društvo upokojencev, tudi Karitas in Rdeči križ.

Kot nam pove sogovornica, vsak oskrbovanec, vsaka družina nosita svojo zgodbo. »Ležalne dobe v bolnišnicah so vse krajše, vedno težje bolnike odpuščajo v domačo oskrbo. Svojci in strokovnjaki smo pred zahtevnimi problemi. Hudo je, kadar ni svojcev ali pa so ti ostareli in bolni. Na srečo lahko vključimo za pomoč tudi službo socialne oskrbe, ki jo delno sofinancira občina.«

Območje, kjer živijo njeni oskrbovanci, je oddaljeno od nujne medicinske pomoči. »Zelo bi potrebovali še enega zdravnika, laboratorij, lekarno, dom starejših in še kaj. Vsi želimo biti samostojni in živeti v svojem okolju, dokler se le da.« Zato bi morala biti zakonsko urejena dolgotrajna oskrba ljudi. 

Čut za pomoči potrebne ljudi

»Odraščala sem v veliki delavski družini, bilo nas je šest otrok, jaz sem peta po vrsti. Našo družino je precej označevalo odraščanje ob najmlajšem bratu s posebnimi potrebami. Vsi smo pridobili socialni čut za pomoč soljudem. Za patronažo pa sem se odločila že kot deklica, ko sem videla patronažno medicinsko sestro, ki se je z mopedom in babiško torbo na prtljažniku vozila mimo naše hiše.« Želela si je, da bi tudi ona hodila po hišah in kopala dojenčke. Po zaključku srednje šole za medicinske sestre-babice v Ljubljani je takoj dobila službo v ljubljanski porodnišnici, saj je bila štipendistka.

Zgodaj si je ustvarila družino in rodila tri otroke. Delo v porodnišnici je bilo naporno, potekalo je v izmenah, tudi ponoči, ob sobotah in nedeljah in med prazniki. Življenje z majhnimi otroki je bilo zelo težko usklajevati, zato se je zaposlila v Zdravstvenem domu Ljubljana Vič v patronažni službi. Pet let je opravljala tako imenovane babiške obiske na strnjenem mestnem terenu. Pravi, da je bilo delo zahtevno, čustveno naporno. Spremembo je poiskala v delu v ginekološki ambulanti. Nato pa je izkoristila možnost in se vpisala na izredni študij na Visoki šoli za zdravstvo, smer zdravstvena nega. Kljub službi in trem osnovnošolskim otrokom je diplomirala v dobrih treh letih.

»Rada delam z ljudmi. Posebno se veselim, ko se bolezen pozdravi, ko se rana zaceli, ko je bolečina spet obvladljiva, ko novorojenček napreduje. Zelo se me dotaknejo socialni problemi družin in posameznikov. V veliko pomoč in podporo so mi druge patronažne sestre našega območja, s katerimi se usklajujemo in nadomeščamo med odsotnostjo.« Pred leti je doma skrbela za starše in taščo vse do njihove smrti pa tudi za brata s posebnimi potrebami, ki se po poškodbi slabše giblje. Zdaj ga redno obiskuje v domu starejših v Horjulu, kjer je našel drugi dom. Zadnjih šest let pa je temeljito obnovila tudi znanje nege dojenčkov in malčkov, saj sta v tem času z možem dobila kar sedem vnukov, celo dvakrat dvojčka.

Ob napornem delu si vzame tudi čas za sprostitev. »Grem na sprehod v naravo, kjer poskusim urediti svoje misli ob zvokih ptičjega petja ali žuborečega potoka. Srečujemo se s pevkami v ženskem pevskem zboru Danica. S prostovoljkami krajevnega odbora Rdečega križa iščemo rešitve za pomoč ljudem v stiski. V Območnem združenju Rdečega križa Ljubljana pa enkrat mesečno vodim delavnico za laično pomoč in nego bolnika na domu, kjer udeležence ob bolniški postelji učim osnovne nege bolnika na domu,« še pove sogovornica, ki je prepričana, da je pomembno »biti odprt za življenjske spremembe in poskušati najti rešitve, nekatere stvari pa preprosto sprejeti in živeti vsak dan sproti«.

V okvir: Patronažni preventivni program zajema obiske kroničnih bolnikov, starih nad 65 let, in mater z novorojenčki. Obiske bolnikov naroča osebni zdravnik in zanje izda delovni nalog. Število obiskov določa pogodba z zdravstveno zavarovalnico (ZZZS). Prednost ima paliativna zdravstvena nega hudo bolnih, ki jo izvajajo glede na potrebe, tudi ob nedeljah in praznikih. Skupaj s svojci in zdravnikom se trudijo, da je bolnik kar najbolje oskrbovan do svojega mirnega konca.

Besedilo: Neda Luznar, fotografija: osebni arhiv C. Š.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media