Pesniki so bili vedno bratje šamanov

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | apr. '20

Milan Dekleva

Milan Dekleva, pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, prevajalec, novinar in urednik pri Ljubljanskem dnevniku, do upokojitve pa urednik otroških in mladinskih programov na Televiziji Slovenija, je tudi pianist, avtor glasbe in besedil, predvsem pa zanimiv sogovornik o literaturi, glasbi in slovenskem jeziku. V slovenski literaturi velja za predstavnika modernizma in postmodernizma, za svoje delo je prejel številna priznanja. Desetletja ga krasijo košati brki, rad kolesari in je med redkimi Slovenci, ki igrajo ragbi.

Tako kot večina pesnikov je začel pisati pesmi že v osnovni šoli. A malokateri pesnik doseže slavo že s prvo pesniško zbirko, kot se je to zgodilo Deklevi. Leta 1971 je izdal haiku poezijo z naslovom Mushi mushi. Takrat smo se marsikateri prvič srečali s to pesniško obliko, pesmi pa dobesedno »požirali«. Kako bi opisal svojo popularnost in tisti čas, smo ga vprašali. »Ne vem. Bilo je srečno naključje. Takrat se je dogajalo veliko zanimivega. To je bil čas hlastanja po spontanosti in svobodomiselnem, prava sreča za generacijo odraščajočih. Če se omejim na literaturo, pa morda v naši književnosti še nikoli ni bilo takšne pestrosti in raznolikosti, ki je segala od mistike do reizma, od konstrukcije do hepeninga, od lirizma do ludizma. Zgodile so se študentske demonstracije, revolt mladih, zasedba ljubljanske filozofske fakultete. Znano pa je, da ob vseh družbenih in kulturnih prelomnicah pride do razcveta poezije. Nenadoma poezija dobi moč, nagovori več ljudi kot običajno, ko čas teče normalno in v nekem navideznem redu. Tako je bilo v časih stare Grčije, Perzije, ob nastopu provansalskih trubadurjev in vse do danes. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila poezija tako popularna, da smo jo prodajali celo na zasedeni fakulteti in po ulicah.« Zanimanje je bilo tako veliko, da je bila prva naklada 1.500 izvodov hitro razprodana. To je za današnje čase, ko poezijo berejo redki, naklade pa so bistveno manjše, pravljično. »Najbrž bo tako tudi zdaj, v blodnem času, ko razpada človekov lastni algoritem: poezijo še vedno použivamo kot zdravilo. Mogoče bo podobno tudi v prihodnje, dokler bo človek zelo krhko in nebogljeno bitje. Pesniki so bili vedno bratje šamanov.«

Glasba disciplinira

Bil je tudi skladatelj, tekstopisec, pianist v skupini Salamander. »To je zanimiva zgodba. Krasna glasbeno-poetična izkušnja,« pravi. Ustvarjali so glasbo, ki ni bila komercialna, a je zanimala mnoge zaradi poetične liričnosti, sporočilnosti, vzdušja, tako da se je spomin na to skupino ohranil tako dolgo, da so jo po štiridesetih letih obudili. »Že eno leto se člani skupine Salamander spet dobivamo na vajah, delamo v isti zasedbi kot takrat, razen žal že pokojnega Tomaža Pengova. Bogdana Herman poje, Lado Jakša igra pihala, Jerko Novak je kitarist, Božo Ogorevc violinist, jaz pa igram klavir, komponiram in pišem besedila. Zdaj delamo nove stvari.« Lani oktobra so že nastopili na Ljubljanskem gradu s koncertom, ki je bil posvečen Tomažu Pengovu ob 70. obletnici njegovega rojstva. »Letos se bomo predstavili javnosti s samostojnim koncertom, ker menimo, da smo zreli za to.« Razliko med pisanjem poezije za pesniško zbirko in verzi, ki bodo uglasbeni, pojasni tako: »Glasba je tisto, kar človeka disciplinira, postavi pred kristalno formo, ki jo je treba spoštovati. Meni je zdaj v veliko veselje, da pišem najprej glasbo in nato besedilo. Glasbo razumem kot gibajočo se arhitekturo čustev, vedno nas uči, kako živeti v sožitju, harmoniji s časom, ne v borbi, uporu ali nasprotovanju času. Zato nastajajo avtorski šansoni z elementi džeza in improvizacije.« 

Nekateri slovenski pesniki in pisatelji niso bili nikoli v službi (Fran Levstik, Josip Murn, Dragotin Kette, Ivan Cankar ...) in so se težko prebijali skozi življenje. Milan Dekleva pa se je odločil drugače. Že kot študent je bil sourednik študentske Tribune, Radia Študent in Študentskega kulturnega centra. Do upokojitve je urejal otroške in mladinske programe na nacionalni televiziji. »Zdelo se mi je, da imam samo dve možnosti: ali se grem svobodnega umetnika in s tem prosjačim od založbe do založbe in še kje drugje, da mi kaj objavijo, ali grem v redno službo in ostanem tako svobodnejši v svojem umetniškem delu.«

Mnogi mlajši sodelavci ga imajo še zdaj v lepem spominu, ker je bil zavzet urednik, od katerega so se veliko naučili, oddaje, ki so nastajale v njegovem uredništvu, pa so ozaveščale mlade o etičnih, kulturnih in mnogih drugih pomembnih temah. »Veseli me, če moji nekdanji sodelavci mislijo tako. Moj privilegij pa je morda bil, da je bilo okrog mene veliko otrok in mladih, da sem lahko delal z njimi, kar je sijajno. Ohranjalo me je mladega.« Kljub službam je njegov opus velik. Včasih je lahko pisal le zvečer in ponoči, ker čez dan ni imel časa. »Zdaj, ko so otroci odrasli, mi je lažje delati zjutraj, ko sem še bolj v formi. Mislim, da je to bolj stvar neke lastne racionalizacije, kako se organiziraš, kot števila preživelih let.« Poleg tega je znan po tem, da veliko bere. »Res je, enakovredno berem poezijo, prozo, pa tudi eseje in filozofijo imam zelo rad. Ker sem diplomiral iz svetovne književnosti, znam najti knjige, ki so prave zame in me res pritegnejo. Trenutno berem Atlas rahločutnega moškega Christopha Ransmayrja, zanimiv je že naslov, pa kratke zgodbe z naslovom Šibkost angelov Christiana Bobina ter zbrane pesmi poljske nobelovke Wislawe Szymborske, ki jih je sijajno prevedla Lara Vnuk.«

Skrb za slovenski jezik

Milan Dekleva je prejel vsa najpomembnejša nacionalna priznanja: od Jenkove, Župančičeve, Rožančeve, Veronikine nagrade, desetnice pa vse do kresnika za roman Zmagoslavje podgan in Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki ju je dobil leta 2006. Pozoren je na slovenski jezik, kar ga spremlja od otroštva. »Moja starša, stric in drugi sorodniki so prišli iz Trsta, zato so slovenščino znali spoštovati. Starša sta mi brala poezijo, že v osnovni šoli sta me spodbujala k pisanju, predvsem pa k spoštovanju našega jezika. Danes morda nimamo najboljšega odnosa do slovenščine. Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer sem izredni član, se v zadnjem času veliko pogovarjamo o tem, kako je postala slovenščina ogrožena prav v času, ko bi morala biti na piedestalu, ko je končno postala državni in enakovreden jezik v evropski združbi, pa se dogaja čisto nasprotno. A to je napovedal že moj profesor dr. Dušan Pirjevec na oddelku komparativne književnosti FF, ko sem še študiral, in je rekel, da bodo naš jezik in vrednote ogrožene šele takrat, ko ne bomo imeli zunanjega sovražnika, ampak bomo odgovornost zanj(e) prevzeli sami. Prevzeli smo jo na tak način, da raje govorimo v polomljeni angleščini kot novi lingui franci, namesto da bi se zavedali, da so ne samo meje našega jezika meje našega sveta, ampak da se tudi konceptualno, pojmovno in znanstveno mišljenje oblikuje v materinščini in ga šele kasneje prevajamo v druge jezike.«

Poudari, da so ženske avtorice končno dobile veljavo. V sodobnem literarnem svetu avtorice ne pišejo le ljubezenskih romanov, ampak v svojih delih imenitno spajajo etične in estetske standarde. »Še tako zlonamerni bralci ne morejo prezreti, kako briljantno pišejo Ingeborg Bachmann, Herta Müller, Alice Munro in številne druge, pri nas pa Suzana Tratnik, Barbara Simoniti, Maruša Krese, Barbara Korun, Erika Vovk, Brina Svit, Maja Haderlap ... Po mojem mnenju je to zelo pomembno: strpnejši svet oblikujemo le s pomočjo žensk, ki vedo, kaj pomeni roditi, prinesti na svet novo življenje in zanj skrbeti.« Morda so ga podobne misli vodile tudi pri ustvarjanju romana o izjemni Slovenki Almi Karlin Telo iz črk.

Milan Dekleva še vedno veliko prevaja, tudi za otroke, lani je izšel njegov prevod slikanice, ki jo je napisal Paul McCartney, nekdanji član skupine The Beatles, pred leti slikanice Zverjasec, letos bo pri Cankarjevi založbi izšel njegov roman Zaplešiva, Dante.

Ko se čas odkotalka nazaj

Ko se čas odkotalka nazaj,

Nastane včasih.

Včasih je tako lahak,

da sam sebe dvigne s tal,

če se potegne za lase.

Včasih je tako oranžen,

da pomaranče ob njem bledijo od zavisti.

Včasih je tako tenak,

da si ga šivanke stalno vtikajo v uho.

Včasiha ljubijo pravljice:

če ga srečajo, se pripetijo.

Zato so tenke, lahke in oranžne,

rade grejo v uho in so privlečene za lase.

Kadar stopala vozijo bicikl

Kadar stopala vozijo bicikl

in kolesa rabutajo češplje,

kadar žepi lovijo vrabce

in rokavi prodajajo klavirje,

kadar vratovi skrivajo žemlje

in zvonci pritiskajo prste,

kadar glave z mislimi podpisujejo zvezde

in nanje obešajo kosmate ringloje

s svetlečimi repi namesto kresnic,

takrat je to za kolesa prevelik vic

in tam, kjer padejo, nam zasadijo buške.

Iz zbirke Pesmi za lačne sanjavce

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media