Velikonočni zajček

apr. '20

pismo bralcev

V moje otroško življenje je posijalo sonce ob krščanskih praznikih, ko je bila na mizi potica in še kak priboljšek, ki ga druge dneve nismo imeli, saj smo prva leta po drugi svetovni vojni živeli zelo zelo skromno in smo bili večkrat lačni …

Že nekaj tednov pred veliko nočjo sem se s hrepenečim pričakovanjem v srcu veselila vsega, kar je prihajalo s prazniki. S kakšnim žarom in veseljem sem skupaj z mamo barvala jajca, simbol Kristusovega trpljenja. Sledila je priprava jedi za velikonočni žegen in potem blagoslavljanje v grajski kapeli, kamor je navadno prišel kaplan Zdolšek. In na velikonočno nedeljo po maši težko pričakovani velikonočni zajtrk. Tu je imel glavno besedo oče, ki je pripravljal hren in šunko, midve z mamo pa jajčka in potico. Najprej je veljalo dati košček žegnanih jedi domačim živalim, torej naši muci Almi. Šele potem smo umiti, pražnje oblečeni in nasmejani ter z dobrimi mislimi v srcih sedli oče, mama, mlajši brat in jaz za pogrnjeno in dišeče obloženo mizo ter se prekrižali. Zdrdrali smo molitev in drug drugemu pogledali v obraz ter se nato zazrli v nevsakdanje darove narave na sredini mize.