Velikonočni zajček

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

apr. '20

pismo bralcev

V moje otroško življenje je posijalo sonce ob krščanskih praznikih, ko je bila na mizi potica in še kak priboljšek, ki ga druge dneve nismo imeli, saj smo prva leta po drugi svetovni vojni živeli zelo zelo skromno in smo bili večkrat lačni …

Že nekaj tednov pred veliko nočjo sem se s hrepenečim pričakovanjem v srcu veselila vsega, kar je prihajalo s prazniki. S kakšnim žarom in veseljem sem skupaj z mamo barvala jajca, simbol Kristusovega trpljenja. Sledila je priprava jedi za velikonočni žegen in potem blagoslavljanje v grajski kapeli, kamor je navadno prišel kaplan Zdolšek. In na velikonočno nedeljo po maši težko pričakovani velikonočni zajtrk. Tu je imel glavno besedo oče, ki je pripravljal hren in šunko, midve z mamo pa jajčka in potico. Najprej je veljalo dati košček žegnanih jedi domačim živalim, torej naši muci Almi. Šele potem smo umiti, pražnje oblečeni in nasmejani ter z dobrimi mislimi v srcih sedli oče, mama, mlajši brat in jaz za pogrnjeno in dišeče obloženo mizo ter se prekrižali. Zdrdrali smo molitev in drug drugemu pogledali v obraz ter se nato zazrli v nevsakdanje darove narave na sredini mize.

»Bog žegnaj,« se je oglasila mama. »Bog lonaj,« smo odmrmrali.

Po maminem spominu smo ohranjali staro navado in jedli žegen z rokami. S kakšnim mirom, srečo, veseljem, a tudi s slastjo smo pospravljali jedi z velikega ovalnega krožnika, ki ga je mama podedovala po svoji mami in ga je namenjala samo za velikonočni žegen.

Popoldne smo se z otroki zbrali na grajskem dvorišču, stanovali smo namreč v starem gradu, s pisankami v žepih in si jih razkazovali. Največ je bilo seveda rdečih.

»Mi smo pobarvali jajca tudi z rumeno barvo,« se je pohvalil Tomšičev Marjan.

»Poglejte, mi imamo pa poleg rdečih in modrih tudi pisane in vijoličaste!« je Bezjakov Zvonko hitel kazati svoje pisanke.

»Zelenih pa nimate,« se je hotela bahati Kunejeva Berta.

»Seveda jih imamo, a nisem prinesla nobene ven,« ji je segla v besedo Živčeva Dragica.

Midve z mamo sva jajčke obarvali le rdeče in modro, drugo leto jih bova tudi midve obarvali z več barvami, sem si obljubila.

Pisanke so večinoma, ko smo jim odstranili trdo obarvano lupino, končale v otroških želodčkih. Otroci so se potem začeli hvaliti, kaj vse jim je prinesel velikonočni zajček. Začudeno sem pogledala.

»Kateri zajček?« sem se začudila.

»Velikonočni,« je pojasnila Bezjakova Ladica.

Za tega do tedaj še nisem slišala, saj mene in mojega brata ni nikoli obiskal in nama seveda ni ničesar prinesel.

»Kdaj, kam, kaj ti je prinesel?« sem vprašala Dragico.

»Zajčka nisem videla, le na vrtu med rožami je pustil darilo, ki sem ga morala sama poiskati. Ko sem že mislila, da ne bom našla ničesar, da je zajček name pozabil, sem med narcisami zagledala nekaj svetlečega. Ko sem vrečko pobrala, sem na njej zagledala napis ZA DRAGICO. Zelo sem se je razveselila,« je veselo povedala.

V moje srce pa se je naselila žalost, ker sem se počutila zapostavljeno, manjvredno, in bolela me je krivica, kajti meni zajček ni ničesar prinesel, niti vedela nisem, da kaj nosi.

»Mama, Dragici pa je zajček prinesel bombone, veš, take v obliki jajčk, in čokolado. Zakaj pa meni in Pubiju ni?«

Mamo je spreletela žalost. Komaj je zmogla pripraviti vse drugo, kar je bilo treba za veliko noč, saj ni imela denarja. Izposoditi pa si ga tudi ni hotela. Zdaj pa otrok sprašuje še za darilo.

»Veš, Beba, mi nimamo vrta, tebi in Pubiju zajček ni mogel prinesti darila, ker jih nosi samo po vrtovih družin, kjer imajo otroke. Ko bomo imeli vrt, se bo zajček ustavil pri nas in bosta darili dobila tudi vidva,« me je prepričevala mama.

Potem sem komaj čakala, da bomo tudi mi imeli vrt. Končno smo ga dobili in ga uredili. Imel pa je eno napako, da je bil toliko oddaljen od našega stanovanja, da zajček tudi tja ni hodil. Tako je v mojem srcu ostala nepotešena želja po zajčkovem darilu.

Ko sem že vedela, kdo je velikonočni zajček, sem si obljubila, da bo mojim otrokom vsako leto prinašal darila. In res. Zajček se ni spomnil samo na moja sinova, ampak tudi na sosedove otroke. Z užitkom sem jih opazovala, kako so po našem vrtu iskali darila s svojimi imeni in se jih veselili.

Ljudmila Lampret Conradi, Celje


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media