Ponos na dveh kolesih

Zgodbe | apr. '20

Nekoč smo imeli

Imeti Tomosov moped je v drugi polovici preteklega stoletja za mladino po vsej Jugoslaviji pomenilo nekaj nujnega, pomenilo je biti v koraku s časom, biti približek zaželene zahodne potrošniške družbe, pa naj je bil to znameniti colibri ali kasnejši avtomatiki vseh mogočih oznak. Mopedi so bili sinonim za gibanje, veselje, brezskrbnost in glasbo …

Zato ni čudno, da je Tomosova menza v Kopru postala prostor, v katerem so potekali prvi rokovski koncerti na obali, prvega je imela tam leta 1971 skupina Bumerang. V Kopru, na stičišču vsaj treh različnih narodov in kultur, so nastajale najboljše slovenske glasbene skupine z najboljšimi glasbeniki in pisci besedil, pomembne in popularne po vsej tedanji skupni domovini.

Začetek podjetja sega v leto 1945, ko je bila v Sežani ustanovljena Tovarna motornih vozil (TOMOS), ko pa je leto kasneje cona B svobodnega tržaškega ozemlja dokončno pripadla Jugoslaviji, je bila sprejeta odločitev o selitvi tovarne v Koper, kjer je začelo nastajati močno industrijsko središče. Do leta 1959, ko je jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito slovesno odprl tovarno, so na 17 hektarjih površin zgradili kar 20 velikih tovarniških objektov, proizvodnih hal, tovarniško menzo, upravno poslopje, lastno tiskarno, skladišča, ambulanto, kasneje, tj. leta 1969, je nastal tudi sodoben razvojni inštitut, ki je zaposloval 150 visokoizobraženih strokovnjakov in je veljal za največjo zakladnico strokovnosti in znanja v Jugoslaviji. Tito je bil v podjetju reden gost, v enem samem letu ga je obiskal kar trikrat, tja pa je obvezno vodil svoje goste, svetovne voditelje iz kroga neuvrščenih.

Od licenc so lastnega znanja

Ob pomanjkanju lastnega znanja so v Tomosu najprej podpisali pogodbo z graško tovarno Steyr-Daimler-Puch za izdelavo licenčnih motociklov. Prvi izdelek je bil moped Puch SG 250, v prvem letu so izdelali 124 skuterjev RL in 100 mopedov. A vodstvo in zaposleni so bili ambiciozni in inovativni in kmalu so motorje začeli predelovati in dodelovati in tako je nastal znameniti colibri, njihov najuspešnejši model je bil colibri tip 12, v začetku šestdesetih let so izdelovali izključno dvotaktne motorje, v začetku sedemdesetih let pa so se že začele priprave na izdelavo lastnega avtomatika, pri avtomatiku A1 so v celoti izpopolnili motor z eno prestavo in ga vgradili v prirejeni okvir starega avtomatika in tako je leta 1973 nastal avtomatik A3, ki je postal najbolj priljubljen Tomosov motor.

V osemdesetih letih so z lastnim znanjem posodobili celoten program dvokoles, pri čemer so že pazili na zmanjševanje hrupa in škodljivih izpustov, in tako so nastali novi tipi: APN6, leta 1985 pa BT50 in mnogi drugi, ves čas pa so njihovi motorji doživljali tako tehnične kot zunanje izboljšave. Za Tomos so delali tedanji vrhunski oblikovalci, konstruktorji in številni drugi strokovnjaki, ki so jih pošiljali na šolanja v tujino in so domov prinašali dragoceno znanje, ki so ga uspešno uporabili pri tehničnih in oblikovalskih izboljšavah, in prilagajali videz in delovanje motorjev svetovnim trendom.

Za najplodnejše obdobje Tomosa velja čas med letoma 1979 in 1989. Njihove colibrije so vozili alžirski brigadirji, sirski policisti in tanzanijska kurirska služba. Podjetje je povprečno zaposlovalo okoli 3000 ljudi, višek so s 4200 zaposlenimi dosegli leta 1971. Povprečno so letno izdelali 90 tisoč motornih koles in 120 tisoč zunajkrmnih motorjev, poleg tega pa še črpalke, multikultivatorje, celo vlečnice za smučarje. Kdor je imel na morju ali jezeru čoln, dobro ve, da brez Tomosovega motorja ni šlo.

Tomos pa je tudi sinonim za razvoj motociklističnega športa v nekdanji Jugoslaviji. Tomosov dirkalnik colibri je bil namreč pionir cestnohitrostnih dirk v svojem razredu. Leta 1960 se je Tomosova ekipa udeležila prvih dirk v tujini in zmagala, kar je skokovito povečalo zanimanje za njihove motorje. Dve leti kasneje so v podjetju izdelali prvo serijo dirkalnih koles tipa D-5. Neverjeten razcvet pa se je zgodil, ko so s Tomosovimi motorji začeli tekmovati italijanski dirkači, med drugimi Gilberto Parlotti, ki je bil dolgo časa uradni tovarniški dirkač, kasneje so se mu pridružili številni drugi. Tomos je pripomogel k razvoju klubskih dirk, kjer so vozniki preizkušali meje svojih zmogljivosti. Med mnogimi domačimi imeni omenimo tekmovalce, kot so Janko Štefe, Adrijan Bernetič, Anton Kralj, pa Hrvata Zdravka Matulja … Izjemno zbirko Tomosovih dirkalnikov v svojem zasebnem Muzeju motociklov na Vranskem hrani Petja Grom.

Podjetje v Gani

Zaradi težav z devizami in pridobivanjem izvoznih licenc je Tomos svoje prvo mešano podjetje ustanovil na Nizozemskem, kasneje pa tudi v Gani. Prvi direktor podjetja v Gani je bil Aurelio Flego, ki se je tja leta 1972 podal z družino. »Razlogi za postavitev podjetja v tej afriški državi so bili na eni strani politični, saj smo kot dokaj razvita neuvrščena država z gradnjami tovarn izdatno pomagali revnejšim. Hkrati pa so nas vodili tudi ekonomski razlogi, potrebovali smo nove trge, v Gani je podnebje primerno, čeprav je visoka vlaga, a moped lahko uporabljaš vse leto, država je bila sicer bogata z rudami, ljudje pa so revni, naši motorji pa so bili poceni. Tja smo izvažali motorje po delih, v Gani smo jih sestavljali, kasneje smo naredili tudi lastno lakirnico. Ko sem po petih letih zapustil državo, je v podjetju delalo okoli 95 domačinov, naše poslovanje je bilo uspešno,« se danes spominja Aurelio Flego. Seveda brez težav ni šlo. Za tamkajšnje prebivalce je bila sinonim za kakovost honda, in kot pravi sogovornik, je bilo precej težko spremeniti miselnost. Pa taktično se je bilo treba pogovarjati tako z vladnimi predstavniki kot tudi z lokalnimi kralji. Posebna zgodba je bil tudi njihov odnos do dela in lastnine, saj jim je bilo samoumevno, da so vzeli iz tovarne, če so kaj potrebovali. Med drugim so si iz matic izdelovali celo ogrlice. Tomos je ogromno vlagal v promocijo in oglaševanje, delavcem so omogočili cenejši nakup motorjev, na kar so bili posebej ponosni, in podjetje je postopno postalo zelo cenjeno. »Mojo ženo so na primer klicali kar 'madame Tomos', so pa bila za mojo družino to lepa leta, ker so bili ljudje prijazni, šolski sistem je bil prilagojen otrokom, mojemu sinu je bilo v šoli zelo všeč, samo delo pa je bilo zame precej naporno,« se spominja Aurelio Flego. Letno so naredili med 2500 in 3000 motorji, ki so jih prodajali v druge države podsaharske Afrike.

Tomos je bil del popularne kulture

Tomos je bil sinonim razvoja kraja in širšega območja. Nekdanji zaposleni se spomnijo, da so jih v podjetju spodbujali k učenju tujih jezikov in drugim oblikam izobraževanja, cvetela sta šport in kultura, njihov interni časopis je bil bolj bran kot karkoli drugega. Znamenita Tomosova stolpnica v Kopru, delo arhitekta Iva Mihevca, je postala simbol povojnega razvoja mesta. A podjetje Tomos Koper je po mnogih zapletih, prodajah in lastninjenjih od januarja lani v stečaju.

Leta 2018 je v regionalnem studiu RTV Koper nastal dokumentarec Tomos, narejeno v Jugoslaviji avtorice Nataše Mihelič in režiserja Petra Lebana, v katerem sta na zelo poetičen način predstavila pomen Tomosa za razvoj Kopra, regije in države. V Galeriji Meduza v Kopru pa je bila do februarja na ogled razstava plakatov in manifestov z naslovom Tomos – na sedlu spominov, ki so del zasebne zbirke domačina Steva Vujića, strastnega zbiratelja, predsednika sekcije Tomos pri Moto društvu Rex, ki je skupaj s peščico prijateljev tudi lastnik izjemne zbirke Tomosovih motorjev v Muzeju Tomosove zgodovine v Kopru. »Moj oče, ki je prišel iz Dalmacije, je vse življenje delal v Tomosu, vsa družina je živela s podjetjem in motorji. Sam sem tam delal pol leta, zelo dobro vem, kaj nam je to podjetje pomenilo,« pripoveduje Vujić. Svojo zbirko motorjev, 45 jih ima sam, s prijatelji, člani društva pa skupaj 75, je gradil počasi, prav tako kot zbirko plakatov, veliko jih je izbrskal celo na smetišču, mnogo stvari so mu podarili nekdanji zaposleni, ki niso želeli, da motorji končajo na odpadu. »Vsak prebivalec Kopra je nekdaj želel imeti doma vsaj nekaj Tomosovega,« pravi. Razstava se seli na Reko, ki je letos evropska prestolnica kulture, Vujić pa si želi, da bi iz njegove zbirke motorjev in zbirke njegovih prijateljev nekoč v Kopru nastal evropski muzej industrijske dediščine.

Besedilo in fotografiji: Jožica Hribar