Kako na vrtu pravilno gnojimo
Marsikdo že nestrpno čaka, da začne delati na vrtu pod prijetnim spomladanskim soncem. Prav je, da se pred začetkom sezone seznanimo s tem, katere korake narediti, da bo naš trud na vrtu in sadovnjaku čim uspešnejši v obliki kakovostnega in obilnega pridelka.
Jeseni smo bili zadovoljni ali pa nezadovoljni z doseženim pridelkom. Morda smo slabši pridelek zakrivili tudi sami. Malo po nesreči in malo z nepoznavanjem vseh procesov, ki potekajo v rastlini in zemlji v času bujne rasti in dozorevanja plodov. Poglejmo, kaj se zgodi z zemljo po spravilu pridelka. Z vsakim plodom in vsako solato, korenčkom, krompirjem ipd., ki jih odnesemo z vrta ali njive, odvzamemo zemlji tudi velike količine dušika, fosforja, kalija, kalcija, magnezija, natrija, žvepla itd. Zemlja postane siromašnejša, včasih celo revna s temi snovmi. Posledično postane utrujena, neaktivna. Tudi vsebnost mikroorganizmov, ki pomagajo pri tvorbi aminokislin, je manjša. Torej se zmanjša tudi količina aminokislin. In kako uspevajo rastline v taki zemlji? Kratek odgovor: slabo in z vsakim letom še slabše, ker vrtu nismo vrnili tistega, kar smo pobrali. Navedel sem samo osnovne elemente. Zaradi pomanjkanja hranil in aminokislin pridelek v naslednjem obdobju stagnira in odmira, saj so rastline zaradi pomanjkanja teh hranil in aminokislin zelo neodporne proti boleznim in škodljivcem, opraševanje je slabo, odpadejo cvetovi, kasneje pa tudi plodovi. Sprašujemo se, kaj se dogaja, saj smo vendar zmetali veliko hlevskega gnoja na vrt … Jezimo se na semena, sadike in vse drugo, samo nase ne.
V uvodu sem zapisal, da s pridelkom poberemo z gred tudi hranila in druge snovi, ki so nujno potrebne za bujno rast in pridelek. Torej bi morali na vrt in druge površine vrniti vse snovi, ne samo ene. Na primer dušik smo dodali s hlevskim gnojem, misleč, da smo s tem opravili vse, kar je potrebno za kakovosten in obilen pridelek. Kako smo v zmoti! Velja osnovno pravilo, da so rastline sposobne prek koreninskega sistema sprejeti samo toliko posamičnih hranil, kolikor je na razpolago najmanjše količine enega hranila. To je meja. Lahko imajo drugih hranil več, enega pa premalo, zato bo rastlinam na razpolago samo toliko hranil, kot jih premore najmanjša količina enega hranila.
Hlevski gnoj je enostransko gnojilo
Hlevski gnoj vsebuje zelo malo kalija in fosforja, le dušika je dovolj. Torej je to enostransko gnojilo, zato moramo za popolno prehrano dodati v obliki mineralnih hranil še vsaj fosfor in kalij, če ne tudi kalcija in magnezija. V tem primeru uporabimo za vrt mineralno gnojilo NPK 15-15-15, za sadovnjak pa gnojilo Vrtnarček NPK 6-18-28 + magnezij + bor. Seveda pa pazimo, da ne zaidemo v drugo skrajnost, torej da gnojimo preveč. Zapomnimo si, da na vrtovih govorimo o vrečkah, ne o tonah. Torej pretehtajmo, kaj smo pobrali, in vrnimo to zemlji. Nič več. Na gredi pa govorimo o pesteh, ne o kilogramih. Velja poudariti, da prevelika količina fosforja in kalija prav tako zavre rast in pridelek.
To je zlasti pomembno pri plodovkah, nekoliko manj pri korenovkah in najmanj pri solatnicah, ki so zgrajene večinoma iz listnega zelenila in manj drugih gradnih elementov. Torej pri gnojenju s hlevskim gnojem bodo solata in podobne rastline razmeroma dobro uspevale. Kaj pa se bo dogajalo na primer s paradižnikom? Paradižnik najprej potrebuje dušik za rast, nato fosfor za nastanek cvetnih nastavkov in kalij za opraševanje ter dozorevanje plodov. Če smo gnojili enostransko, torej samo s hlevskim gnojem (kravjim, konjskim ipd.), bo paradižnik najprej bujno rasel in bujno cvetel. To pa je tudi vse. Cvetovi in morebitni nastavljeni plodovi bodo potem začeli odpadati. Tako težko pričakovanega pridelka ne bo. Vzrok je enostransko gnojenje samo z enim hranilom.
V svoji praksi sem mnogokrat naletel na take dogodke in probleme. To smo reševali z zalivanjem in pršenjem foliarnih hranil s povečano vsebnostjo fosforja, kalija in z drugimi mikrohranili. Postopek pa je treba večkrat ponoviti, saj prekomerno enkratno zalivanje in pršenje s premočno koncentracijo po navadi rastlini onemogočita razvoj in s pridelkom potem ni nič. Dodali pa smo še amine in algine ali pa bioorganik, ki ima univerzalno in pravšnjo sestavo. Seveda pa moramo pri tem paziti, da imajo tekoča gnojila približno enako stopnjo kislosti, v nasprotnem primeru običajno postanejo grudasta in reagirajo med sabo, učinek pa nato kljub posameznim dobrim gnojilom izostane. Na primer gnojilo Bioorganik je nevtralno, če ga raztopimo v vodi, in mešanje z drugimi malo bazičnimi ali kislimi sredstvi ni problematično. Mešanje pripravkov iz alg pa je bolj problematično, saj imajo bazično osnovo. Torej jih ne smemo mešati s tekočimi gnojili NPK ali pa aminokislinami, ker so vsi kisle osnove. To lahko rešimo tako, da dodajamo posebej tekoča gnojila in posebej alge, čeprav vsebujejo v osnovi enake snovi – aminokisline, ki so v procesu dobre rasti v zemlji nujno potrebne. Pripomorejo k boljšemu izkoriščanju drugih hranil in tudi k izkoriščanju netopnih hranil, ki so v zemlji ostala neizkoriščena.
Če smo gnojili na primer z Bioorganikom, pa je zgodba drugačna. Ta poleg vseh zgoraj naštetih snovi vsebuje še kalcij in magnezij z mikrohranili in tudi določen del aminokislin, tako da rastlina ne čuti kakšnega posebnega pomanjkanja. Dobro pa je to sredstvo dodajati rastlinam v rastni sezoni. Lahko ga raztopimo v vodi in z njim tudi zalivamo. Zlasti paradižnik, paprika, zelje in podobne rastline bodo zelo hvaležne, ker je kalcij, ki ga Bioorganik veliko vsebuje, pravi balzam za te kulture. Naj ob tem povem, da apnenje zemlje po uporabi Bioorganika ni potrebno, ker smo ubili dve muhi na mah z najnižjimi stroški. Želim pa opozoriti, da Bioorganik po sestavi ni enak drugim briketiranim hranilom, zato so pri drugih potrebni dodatki. S pravilno izbiro gnojil za vrt lahko prihranimo kar veliko denarja pa tudi dodatnega dela. Če pa želimo biološko pridelano zelenjavo na vrtu, imamo na razpolago precej manj gnojil, ki lahko zadostijo tej želji. Še najlažje to spet dosežemo z Bioorganikom, ki ga potrosimo ali raztopimo in zalijemo.
