Raglja, glasbilo velikonočnega tridnevja

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | apr. '20

 ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Ročna raglja iz Hrastulj pri Škocjanu, trideseta leta 20. stoletja; fotografija: Borut Križ

Veliki četrtek je uvod v velikonočno praznovanje. Ta dan se kristjani spominjajo Kristusove zadnje večerje. Po večerni maši zvonovi v cerkvah utihnejo do velike sobote. Takrat pravijo, da zvonove zavežejo oziroma da gredo zvonovi v Rim. Namesto zvonov so v tem obdobju nekdaj k obredom v cerkvi vabile večje raglje v cerkvenih zvonikih, kjer pa teh ni bilo, so jih nadomeščali »ragljači« – skupine otrok z ragljami. Posebej znan je pri nas še danes ohranjen obhod ragljačev po ulicah Tržiča.

V etnološki zbirki Dolenjskega muzeja hranimo veliko ragljo, ki izhaja iz zvonika podružnične cerkve sv. Tomaža na Velikih Poljanah v občini Škocjan. Raglja je izdelana iz različnih vrst lesa in je po obliki podobna primerkom ragelj iz drugih delov Slovenije in Evrope. Resonančna skrinja v obliki votlega zaboja stoji na štirih nogah. Nanj so pritrjene štiri letve iz prožnega lesa z udarnimi kladivci na koncu ter ročica za vrtenje, ki vrti valj s klini. Ti ob vrtenju dvigajo letve s kladivci, ki nato v zaporedju kratkih časovnih presledkov udarjajo po lesenem trupu in proizvajajo značilen drdrajoč zvok.

Ročne raglje so bile različnih oblik. Izdelovali so jih mizarji ali kolarji pa tudi spretni posamezniki. V Dolenjskem muzeju hranimo ragljico, ki je po obliki nekoliko drugačna od teh, ki jih v današnjem času izdelujejo suhorobarji. Izdelal jo je kolarski mojster Matevž Brulc iz Hrastulj pri Škocjanu za svoje otroke v tridesetih letih 20. stoletja. Raglja ima obliko štirikotnega okvirja z dvema prečnima deščicama z zarezami, v katero je vstavljena lesena tanka ploščica, ki ob vrtenju udarja v zareze v okrogli vrtljivi ročici, ki je nasajena v ta okvir. Zvok, ki prihaja iz ragljice, je še najbolj podoben glasnemu regljanju žab. Mojster Brulc je svoj izdelek tudi pobarval z rdečo in zeleno lazurno barvo, da je bil otrokom še privlačnejši.

Velika raglja z Velikih Poljan pri Škocjanu, prva polovica 20. stoletja; fotografija Ivica Križ

Majhne raglje poznamo večinoma le še kot otroške igrače ali kot enega izmed navijaških pripomočkov za spodbujanje tekmovalcev na športnih prireditvah. Tako so dobile novo vlogo pri šegah sodobnega sveta. Pred nekaj desetletji pa so imele velike raglje v cerkvenih zvonikih in majhne v otroških rokah pomembno vlogo pri velikonočnih šegah in obredjih, kajti tudi ministranti so pri maši namesto zvončka v tem času uporabljali ragljico. Na Slovenskem poznamo več izrazov za ragljo, nekateri so onomatopejski: drdra, drglja, brenča, klepetec, ropotec ...

Manj znano pa nam je, da so ročne raglje tako v prvi kot v drugi svetovni vojni uporabljali na nekaterih frontah za opozorilni alarm pred napadi s strupenimi bojnimi plini. Prav tako so ročne raglje uporabljali tja do konca 19. stoletja v angleški in ameriški policiji.

INFORMACIJE:

Dolenjski muzej Novo mesto

Muzejska ulica 7, Novo mesto

www.dolenjskimuzej.si

e-naslov: dolenjski.muzej@dolenjskimuzej.si

tel. št.: 07 373 11 11

Ivica Križ 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media