V zaselku je nekoč živelo 50 ljudi

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | apr. '20

ODSTRTE PODOBE – SOČA (Lemovje)

Milan Bradaškja

V razloženem naselju ob cesti Bovec–Vršič–Kranjska Gora v Zgornji Soški dolini, ki je ime dobilo po Gregorčičevi »krasni bistri hčeri planin«, je edini večji skupek hiš le okoli župnijske cerkve sv. Jožefa in podružnične osnovne šole. Sicer pa vas Sočo sestavljajo številne raztresene domačije, vključene v dvanajst zaselkov, med katerimi je tudi Lemovje. »Ta leži na ledeniški terasi na dobrih osemsto metrih nadmorske višine na južnem pobočju Bavškega Grintavca (2347 m). Dostopen je le peš v približno 40 minutah planinske hoje,« začne odstirati podobe zaselka Lemovje Sočan Milan Bradaškja, 67-letni upokojeni elektrikar in zagnani lovec, ki po upokojitvi pred osmimi leti tu gor preživi po sto dni na leto.

»Po do zdaj znanih podatkih so se na Lemovju prvi prebivalci naselili okrog leta 1870,« pravi naš sogovornik. »Potem so jim sledile še štiri družine, tako da je zaselek do leta 1962 obsegal pet domačij s hišnimi številkami Soča 39 do 43. Njihova hišna imena so bila: Žotovi (Bradaškja), Kobiščevi (Kravanja), Gašperjevi (Flajs), Tonecevi (Domevšček) in Metizljevi (Flajs). Na njih je po prvi svetovni vojni živelo približno 50 in po drugi nekaj več kot 30 stalnih prebivalcev, od katerih so se zadnji (Kobiščevi) v dolino odselili leta 1972. Lemovljarji so se preživljali z ovčerejo in kozjerejo, po letu 1952, ko je država prepovedala rejo koz, pa so redili tudi krave. Še danes lahko vidimo številne mire oziroma suhe zidove, ki so jih naredili tako, da so s travnikov počistili kamenje in nato z njim ogradili pašnike. Ker je tu od nekdaj primanjkovalo vode, je vsaka hiša imela 'šterno', v katero so lovili deževnico, s katero so napajali živino. Po pitno vodo pa so hodili k manjšim izvirom in jo v škafih nosili domov. Na pobočju okoli hiš so se ohranile tudi terase, na katerih so pridelovali predvsem 'čompe' (krompir) in tudi nekaj fižola.«

V trgovino, šolo in k maši so hodili v dolino

Kakor je spomine svojega tasta Kobiščevega Franca zapisala Lučka Kravanja, so prebivalci tega odmaknjenega zaselka drobnico razen na pašnikih, ki so si jih uredili okoli kmetij, pasli tudi na približno poldrugo uro hoda oddaljeni, ob poti na Bavški Grintavec postavljeni planini Nad Sočo, ki pa je leta 1932 pogorela (zdaj tu stoji lovska koča LD Soča). Poleg ovac in koz je vsaka družina imela tudi kokoši in vsaj enega prašiča. Po pujske so hodili mimo planine Za skalo ali Črni vrh čez Komno v Bohinj in jih v vrečah ali nahrbtnikih prinašali domov; dostikrat so to pot opravili v enem dnevu. Po nujne življenjske potrebščine so hodili v trgovino v Soči, kamor so prodajali tudi svoje pridelke: jagnjeta, kozličke, surovo maslo, sir, skuto, jajca in drugo. Včasih so manjše nakupe opravili kar šolarji, ki so obiskovali soško osnovno šolo. Zadnji učenci, ki so se pred približno 60 leti vsak dan odpravili v dolino k pouku, so bili: Metizljeve Iva, Cvetka in Albina, Žotova Darinka in Ivo, Gašperjeva Nada ter Kobiščeva Majda.    

Hiše so bile lepo obdelane, na fino ometane z apneno malto iz mivke ali drobnega peska iz reke Soče, ki so ga na hrbtih znosili iz doline. Vsaka hiša je imela vsaj eno apnenico, v kateri so žgali apno, ki so ga potrebovali za gradnjo in pleskanje. Kasneje so uporabno pločevino, žlebove, okna in druge gradbene elemente nosili s Komne, kjer so bile opuščene italijanske vojašnice in skladišča. Vse delo so opravili ročno in večinoma sami, saj jih je življenje v naselju, kamor ni bila nikoli speljana cesta, prisililo, da so postali vsestranski mojstri. Elektriko so dobili šele okrog leta 1950.

V župnijsko cerkev sv. Jožefa v Soči so hodili k maši tudi Lemoviljarji.

Stalnim prebivalcem Lemovja se je maja pridružilo še kakih deset kmetov iz Soče, ki so tu pasli živino ter kosili ali na strmejših predelih s srpi želi travo, jo sušili in znosili v dolino. Tako so Možinci, Pulgerji, Barbešči, Ganzelni in drugi imeli v zaselku svoja bivališča, v katerih so do oktobra prebivali njihovi pastirji. Enega od teh bivališč, in sicer Ganzelnovega iz Soče 34, je leta 1979 od Rozine Kravanja kupil Milan Bradaškja. »Pastirska koča (rekli so ji 'majina hiša', ker so se pač vsakega maja naselili v njej) je bila majhna, le 1,60 metra visoka hišica, v kateri so bili ognjišče, postelja in beznica (v zemljo skopana jama za shranjevanje čomp). Takoj sem se lotil obnove in naslednje leto v njej že prvič prespal. Seveda je bilo treba ves gradbeni material znositi iz Soče na Lemovje, kar pomeni vsakokrat premagati slabih 400 metrov višinske razlike. To pot sem v letu dni prehodil petstokrat, kakšen dan tudi po štirikrat,« pravi med sproščenim nasmehom, zadovoljen, da si je tako ob pomoči žene Majde, mame Justine ter bratrancev Miloša in Mirana Domevščka ustvaril zatočišče, v katerem si, kot poudari, »priveže lovsko dušo«. Približno v istem času je namreč postal tudi član LD Soča, v katerem je že 36 let član upravnega odbora ter bil 16 let blagajnik in po štiri leta gospodar in starešina. Kot najbolj pogost prebivalec tega zaselka ni le njegov izvrsten poznavalec, marveč ima tudi dober pregled nad številom divjadi, za opazovanje katere je postavil že deset prež.

Najmanj sonca je decembra

 Potem ko nam je razkazal še veličastno verigo hribov nad Vrsnikom ter sva se ozrla po Soški dolini navzgor proti Trenti in navzdol proti Bovcu, nas je opozoril še na gozdni rezervat najmanj 400 let starih bukev nad zaselkom, ki ščitijo hiše pred snežnimi plazovi in vetrovi. Omenil pa je tudi izjemno sončno lego Lemovja, saj sonce konec decembra, ko ga je najmanj, sije kar šest ur na dan; pri njegovi hišici ga za božič greje od 9. do 15. ure, tako da je lahko ob brezvetrju na prostem le v srajci.           

Eno od opuščenih pastirskih koč je pred 40 leti obnovil lovec Milan Bradaškja.

Po drugi svetovni vojni se je prebivalcem Lemovja ponudila priložnost, da so se zaposlili pri Soškem gozdnem gospodarstvu. Tako so možje hodili delat v gozdove nad tisoč metrov visoko na Črni vrh, Zagreben in Golobar. Milan Bradaškja se spominja, kako sta Kobiščev Gusti in Gašperjev Lojz sedem let hodila vsak dan s hriba na hrib: z Lemovja v dolino in nato na delovno mesto na planino Golobar ter po isti poti spet domov. Tako sta samo za pot na delo in nazaj porabila šest ur ter prišla na Lemovje le prespat. Ker je veljalo nenapisano pravilo, da se noben Lemovljar ni vračal praznih rok, sta tudi oba gozdarja imela vselej oprtan poln nahrbtnik. Ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja se je v dolini odprlo še več drugih možnosti zaposlitve, tako da se je zaselek po letu 1962, ko so se odselili Žotovi in Metizljevi, v desetih letih izpraznil. Od leta 1972 tako na Lemovju ni več stalnih prebivalcev, Metizljeva in Gašperjeva domačija sta v ruševinah, Kobiščeva še stoji, a nezadržno propada, Tonecevo je Jeseničan Brane Bergant spremenil v počitniško hišico in v njej občasno prebival do smrti leta 2016, Žotovo pa je v sedemdesetih letih preteklega stoletja kupil novogoriški SDK in jo do osamosvojitve uporabljal kot počitniški dom, ki odtlej sameva in je v zelo klavrnem stanju.

V soško cerkev sv. Jožefa, ki jo prikazuje starejša razglednica, so k maši hodili tudi Lemovljarji, ki so po hribu navzdol imeli na nogah vsakdanja obuvala in se pred vstopom v božji hram preobuli. Cerkev v Soči je bila zgrajena leta 1718, leta 1823 pa jo je posvetil goriški škof Jožef Walland. Leta 1893 so jo povečali in prenovili. Leta 1944 jo je preuredil in v celoti preslikal slikar Tone Kralj. Na star omet, marmorne plošče, les in platno je nanesel oljnate barve, ki jim je dodal nekaj plemenitega čebeljega voska. S simboli je na svojstven način aktualiziral svetopisemske prizore. Zlasti je to vidno pri Križevem potu in boju nadangela Mihaela s Satanom, kjer so sovražniki civilizacije (Hitler in Mussolini) prikazani kot božji sovražniki. Notranjost cerkve je oblikoval v barvah slovenske zastave in na stene razen apostolov in evangelistov postavil slovanske svetnike. V bregu za cerkvijo vidimo velik križ, sestavljen iz kamnov, ki je del pokopališča avstrijskih vojakov, padlih na soški fronti.

Boris Dolničar          


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media