Dežela sonca, vetra, kamna in različnih kultur

Prosti čas | apr. '20

Sredi Sredozemskega morja leži Malta, najmanjša država v Evropski uniji. Nanjo so skozi zgodovino vplivali različni gospodarji, ki so vladali na širšem prostoru, od Feničanov, Rimljanov, Arabcev, Bizantincev, malteških vitezov, Francozov do Angležev. Sestavlja jo več otokov, vendar sta stalno naseljena le otoka Malta in Gozo. Meri le 316 kvadratnih kilometrov, šteje pa slabega pol milijona prebivalcev. Skoraj še enkrat toliko Maltežanov živi po vsem svetu, največ, okrog 300.000, jih je v Avstraliji. V Evropsko unijo je vstopila istega leta kot Slovenija – 2004, malteško liro pa je zamenjala za evro leta 2008.

S soncem in vetrom bogati otoki, polni belega apnenčastega kamna, ki je od pradavnine hvaležen malteški gradbeni material, so bili težki za življenje, saj je malo rodovitne zemlje, najtežje pa je pomanjkanje vode. Otok nima rek ne jezer ali drugih izvirov sladke vode, odvisni so od deževnice in plantaž za razsoljevanje morske vode. Da morajo skrbno ravnati z njo, spoznaš že na letališču, ko je v toaletnih prostorih na voljo minimalna količina vode za izplakovanje stranišč.

Malta se zadnja desetletja pospešeno razvija, zelo raste turizem. Letno jo obišče trikrat več turistov, kot je prebivalcev. Zelo je priljubljena med Angleži, kar ne čudi, saj je bila Malta del britanskega imperija od leta 1814 do leta 1964, ko je postala neodvisna. Radi pa potujejo tudi Maltežani, in ko so pred leti odkrili Slovenijo, je postala njihova priljubljena točka. Za izmenjavo turistov skrbi malteška turistična agencija Britannia Tours. Februarja, ko se je na Malto odpravilo tudi za en avtobus bralcev Vzajemnosti, se je na Brnik pripeljalo letalo z Maltežani. Ob vrnitvi pa smo se spet zamenjali. Do cilja smo potrebovali le uro in tri četrt in že smo pristali na malem malteškem letališču, ki so ga v začetku devetdesetih let obnovili in razširili.

Ta mala otoška dežela je čista in urejena, vendar zelo pozidana in še vedno na veliko gradijo. Veliko je apartmajev in vil, ki jih kupujejo petični Evropejci. Mesta so se tako razširila, da se že stikajo in jih razmejujejo le ulice. Kar 95 odstotkov Malte je urbanih površin. Je tudi polna avtomobilov, promet pa se odvija po levi. V uporabi sta dva uradna jezika: angleščina in malteščina — neke vrste sestavljeni jezik, ki je nastal ob kulturnih vplivih različnih narodov skozi stoletja. Okrog 60 odstotkov malteščine ima arabski izvor, drugo so vplivi italijanščine, francoščine, španščine in angleščine. Za dobro jutro pozdravijo z bonđu, z besedo saha zaželijo, da ostanete zdravi.

Velik vpliv vitezov

Na zgodovino otoka so najbolj vplivali malteški vitezi Ivanovci, ki so Malti vladali od leta 1530 do leta 1798, ko jih je pregnal Napoleon. Prvi ljudje so otok poseljevali že 5200 let pred našim štetjem. Prišli so s Sicilije in morali so biti dobri pomorščaki, da so s tedanjimi ladjami prišli do 93 kilometrov oddaljene Malte. O njihovem življenju govorijo ostanki starih megalitskih templjev, kot je Hagar Qim na jugu otoka Malta, ki spadajo med najstarejša verska svetišča na Zemlji, starejša od piramid. Nastali naj bi okrog 3.600 let pred našim štetjem. Svoje mrtve so pokopavali in jih vračali materi naravi v želji po novem rojstvu in častili boginjo plodnosti. Za gradnjo so uporabljali mehek koralni kamen, predvidevajo pa, da so bili templji pokriti z lesom. 

S prihodom odreda vitezov sv. Ivana v 16. stoletju je število prebivalcev raslo in začela so nastajati mesta z lepimi vilami in velikimi vrtovi. Leta 1571 je glavno mesto Malte postala Valletta, pred tem je bila to Mdina. Za razvoj novega središča in širitev glavnega pristanišča Grand Harbour so zaslužni malteški vitezi. Danes je to drugo največje naravno pristanišče v Evropski uniji.

Malta je bila pomembna strateška točka v Sredozemlju ter učinkovit branik proti turškim napadom. Malteški vitezi so skoraj 270 let nadzorovali plovbo med Evropo in Bližnjim vzhodom. Še posebej so se v zgodovino vpisale bitke od maja do septembra 1565, ko je maloštevilna malteška vojska na čelu z vitezi porazila močno turško vojsko, takrat je mesto dobilo ime Vittoriosa – zmagovito mesto. Bitko je vodil Jean de la Valletta, po katerem so leta 1566 poimenovali novo zgrajeno mesto. Z včlanitvijo v Evropsko unijo so Maltežani začeli obnavljati mogočne zidove trdnjave Fort St. Angelo, kjer je bil nekoč sedež malteškega reda. Odprli so lokale, veliko je butičnih hotelov in mesto se je turistično zelo razživelo.

Živijo za karneval

Valletta je najmanjše glavno mesto v Evropski uniji. Zgrajeno je v obliki mreže, kar omogoča prost pretok zraka. Glavna je Ulica republike, ki je dolga le kilometer, in po njej vsako leto v pustnem času poteka karneval v maskah. Maltežani živijo za karneval, takrat se v mestu tre ljudi, predvsem je veliko mladih in družin z otroki. Po ulici se vrstijo domiselni in pisani kostumi, na vozilih vozijo najrazličnejše like. Komaj se karneval konča, že se začnejo priprave na naslednjega. Kostume si ljudje izdelajo sami in zanje porabijo veliko časa in denarja.

Malta ima sredozemsko podnebje, mile zime in vroča poletja, ko se tudi ponoči temperatura skoraj ne spusti pod 30 stopinj Celzija. Čeprav pozimi temperature skoraj ne padejo pod 6 stopinj Celzija, je tudi ob sončnem vremenu zaradi vetra zelo hladno. Več električne energije porabijo poleti, ko stanovanja ohlajajo s klimatskimi napravami, kot pa pozimi za ogrevanje. Maltežani opažajo, da se tudi pri njih spreminja podnebje. Letos pozimi je padlo najmanj padavin po letu 1923. Približno 45 odstotkov vode zberejo z deževnico, preostalo z razsoljevanjem. Njihove strehe so ravne, da polovijo čim več deževnice, poleg tega so na strehah velike cisterne, ki jih uporabljajo za skladiščenje vode. Ponoči, ko manj uporabljajo vodovod, jih polnijo, da imajo dovolj vode za čez dan. Preden so v osemdesetih letih zgradili drugo in v devetdesetih letih še tretjo plantažo za razsoljevanje morske vode, se je dogajalo, da so bili tudi teden dni brez vode.

Največ težav imajo zaradi pomanjkanja dežja v kmetijstvu, ki lahko za namakanje polj uporabljajo le posebno vodo, namenjeno za čiščenje kanalizacije. Sicer pa letino pobirajo dvakrat na leto, pridelajo dovolj krompirja in ga celo nekaj izvažajo, prav tako pridelajo jagode za lastne potrebe, drugo zelenjavo pa v glavnem uvažajo. Na poljih sicer sejejo žito, vendar le za živalsko krmo. Imajo nekaj goveda, prašičev in perutnine, drugo meso uvažajo, tudi kunčje meso, saj spadajo med največje ljubitelje tega mesa na svetu. Zadnje čase se zelo razvijata vinogradništvo in pridelava vina. V davnih časih pa so trgovali predvsem s soljo. Gozdov nimajo in tudi dreves je zelo malo. Le redka lahko kljubujejo soncu, vetru in pomanjkanju vode.

Dežela cerkva

Na majhni Malti je okrog 370 cerkev in kapelic, 93 odstotkov prebivalcev je rimskokatoliške vere. Krščanstvo naj bi na otok prinesel in razširil sveti Pavel, ki je leta 60 doživel brodolom in tam preživel tri mesece. Maltežani so zelo verni, mladi se v cerkev vrnejo, ko se želijo poročiti in imajo otroke. Menda si vsaka Maltežanka želi veliko cerkveno poroko s 300 in več gosti.

Veliko Maltežanov je zaposlenih v bančništvu, turizmu, tudi v industriji – okrog 2000 jih dela v tovarni za elektroniko, nekaj pa tudi v kmetijstvu. V storitvenih dejavnostih je opaziti tudi veliko tujcev. Povprečna plača se giblje med 800 in 1000 evri. Podobno kot drugje po Evropi tudi na Malti mladi težko pridejo do stanovanj zaradi vse dražjih nepremičnin.

Turiste privabljajo tudi tri lepe peščene plaže Mellieha Bay, Anchor Bay in Golden Bay, ki pa so majhne, najdaljša je dolga le okrog 800 metrov, je pa morje plitvo in primerno za otroke. Vabljiv je tudi otok Gozo, ki je bolj zelen in manj pozidan kot Malta. Z otokom Malta je povezan s trajektom. V bližini je še otok Comino, ime ima po začimbi kumina, ki pa je skoraj brez stalnih prebivalcev. Poleti je tam odprt hotel za bolj umirjen oddih. Leta 2004 so v trdnjavi na Cominu snemali film Grof Monte Cristo.

Gozo je velik 67 kvadratnih kilometrov in ima okrog 30.000 prebivalcev, med njimi je veliko študentov. Na otoku je malo industrije, zato se prebivalci vozijo na delo na Malto, mnogi Maltežani imajo tu svoje počitniške hiše. Ko se domačini vrnejo iz tujine, zgradijo svojo hišo in jo poimenujejo po sebi ali otroku, zanimivo je, da si ob hiši vsak zgradi svoj pločnik. Tudi na tem otoku je več znamenitih in veličastnih cerkva, prav posebna je bazilika Ta Pinu, kjer tudi notranjost krasi njihov beli kamen. Pred baziliko je velik mozaik, delo Slovenca patra Rupnika.

Victoria oziroma po starem Rabat je glavno mesto Goza z okrog 8000 prebivalci. V osrčju mesta je trdnjava citadela, ki je središče otoka že iz neolitskih časov. Otok Gozo imenujejo tudi Odisejev otok, ker je povezan z grško mitologijo. Ogledali smo si vhod v jamo, kjer je boginja Calypso sedem let zadrževala Odiseja. Ob vznožju vzpetine pa se razprostira lepa peščena plaža. Za potapljače je zanimivo ribiško mesto Xlendi, kjer je tretja najboljša destinacija za potapljanje na svetu.

Bombardirana Malta

Angleži so Malto uporabljali kot vmesno postajo za trgovske ladje na poti med Sueškim prekopom in Gibraltarjem in za oporišče vojne mornarice. Ko je Nemčija začela invazijo na Afriko, so Angleži bombardirali njihove ladje, Nemci pa Malto, bila je najbolj bombardirana in razrušena država na svetu. Med 2. svetovno vojno je na Malto padlo več kot 3000 bomb in ena od njih je padla tudi na kupolo katedrale v Mosti, vendar ni eksplodirala.

Zelo zanimiva za ogled je še Mdina (v arabščini pomeni utrjeno mesto), stara prestolnica Malte, danes jo imenujejo tudi Tiho mesto. Za mogočnim obzidjem se skrivajo bogata baročna umetnost, eminentne palače iz 18. stoletja in stolnica sv. Petra, zaščitnika Maltežanov. Tu so živele in še živijo plemenite malteške družine. Zdaj živi v mestu okrog 350 ljudi in se zaradi obzidja ne more širiti.

Malta je majhna, vendar s številnimi znamenitostmi. Za njihovo raziskovanje zagotovo potrebuješ več dni.

Besedilo: Jožica Dorniž,