O Franetu, živalih in transhumanci
Frane, Boštjančič od majhnega, kot si sam rad reče, je doma z Male Bukovice v občini Ilirska Bistrica. Poznam ga že vrsto let, ko sem se sprehajala mimo njegove hiše ali včasih postala pri njegovih kozah. A šele čez nekaj časa sem se začela ustavljati in sva kakšno rekla. Šele takrat sem ugotovila, kako zanimiv sogovornik je in da imava pravzaprav veliko skupnega.
V prvi vrsti sta to ljubezen do živali in narave ter skrb za okolje. Skrbi za 15 do 20 koz, ima nekaj perutnine različnih pasem, družbo mu delajo tudi dve mucki in trinajst let star kavkaški ovčar, ki se počasi poslavlja. Frane nima samo rad živali, tudi neverjeten občutek ima zanje. Nekoč je iz struge potoka blizu trga v starem mestnem jedru rešil hudo pogrizeno srno, ki so jo napadali potepuški psi. Ujel jo je z lasom.
Koze ima od svojega šestega leta, pse ravno tako od otroštva. Koze je imel tudi, ko jih je Kardeljev zakon prepovedoval, in nekoč je njegov oče izvedel, da jih ima tudi moj stari oče, ki je takrat živel v obmejni vasici na Hrvaškem. Tako sta se dogovorila, da Frane svojo kozo pripelje k prču v Rupo. Star je bil od deset do dvanajst let, ko je peš peljal kozo z Male Bukovice na Hrvaško. Vstal je ob štirih zjutraj, hodil približno tri ure (če ne več) v eno smer. Spominja se, da je koza začela delati probleme šele v Jelšanah, tik pred današnjo državno mejo, ko se je že utrudila. Ko je prispel na cilj, so moja mama, stara mama in teta še spale, tako je moj stari oče fanta zaklenil v vežo. Frane je začel jokati, ker se je ustrašil, da mu bo Janez ukradel kozo. Šele čez leta je izvedel, da parjenja kot otrok ni smel gledati.
Prav posebni pastirji
Frane se rad spominja transhumance, sezonskega pašništva, ki ga še zdaj prakticirajo pastirji v Bosni, do leta 1990 pa je segala selitev ovac vse do Slovenije. Želi si jih spet nekoč srečati in se še česa naučiti od njih. Pastirji so bili iz Travnika, na ilirskobistriški konec so prišli s Hrvaškega čez Gorski kotar, v dolini Reke in Brkinih so se zadržali približno mesec in pol, nato so šli čez pivško območje in Kras proti slovenski Istri in čez hrvaško Istro nazaj proti Bosni. Na poti so bili dobrih šest mesecev.
Bili so pastirji najemniki, s seboj pa so imeli dečka siroto, ki so ga verjetno pobrali nekje na poti. Fant, ki so ga klicali Lolica, je bil star med 10 in 12 let, bil je napol divji. Vsi ovčarji so bili oblečeni v ovčje krzno, fantič pa ni imel niti čevljev. Verjetno je bil prvič okopan prav na Dolnjem Zemonu, v Franetovi sosednji vasi, kjer so to opravili na silo. Dali so mu tudi prvo pravo obutev, čeprav so bili to le gumijasti škornji, pa še ti pet številk preveliki. Lolica je od veselja poskakoval, se kotalil in jih vsem z veseljem razkazoval.
Ovčarji so znali sami poskrbeti za ovce, jih zdraviti – ovci, ki se je vrtela v krogu, so na primer puščali kri, da so ji znižali tlak. Bili so tudi izurjeni za preživetje v naravi, znali so na primer zakuriti v dežju – iz sredice leskove palice je pastir naredil opilke, ki so bili suhi, da si je lahko zanetil ogenj. V skupini so bili trije, štirje ovčarji, lahko tudi kakšen več, gnali so od 800 do 1000 ovac. Spremljalo jih je nekaj ovčarskih psov (štiri do pet) in pet oslic. Oslice so nosile tovor; ena je imela na hrbtu košaro z jagenjčki, ki ne bi mogli slediti čredi, druga je imela na hrbtu rogovile, na katere so bile nataknjene posode za kuhanje.
Frane z Vahnce je do šestega leta živel na Veliki Bukovici, potem so starši kupili hišico, ki je bila nekoč železniška stražarnica, na Mali Bukovici. Mam'ca in oče sta bila že priletna, ko sta ga dobila, tako da je brez bratov in sester, tudi bratrancev in sestričen nima. Želela sta, da se poroči in si ustvari družino, ampak se je odločil, da rajši skrbi zanju. Potem pa sta v pol leta oba odšla. Ostal je sam, čeprav ni samotarski – nasprotno – zelo je družaben, zgovoren in razgledan. Zdaj so njegova družina prijatelji. Do upokojitve je bil poklicni gasilec, vrsto let je vodil gasilski krožek. Nekoč je tudi pisal, zdaj zbira lepe misli. Naročen je na revijo Moj pes, na Kinologa od samega začetka, tudi v knjižnico je včlanjen, kjer prelista dnevno časopisje. Nima televizije, tri leta je živel tudi brez elektrike, med novim letom in veliko nočjo se vsako leto posti – odpove se petim stvarem: mesu, alkoholu, kavi, pašti in sladkemu. Vsako leto gre na Višarje, nekoč je rad tudi planinaril. Rad se pohvali, kako sta z njegovim belgijskim ovčarjem dosegla vrh Snežnika peš z Male Bukovice.
Pa da ne boste mislili, da je moj znanec kakšen vaški posebnež. Zdaleč od tega. Če bi bilo več Franetov na tem svetu, bi bil le-ta veliko lepši in boljši. Le za fotografiranje ni najbolj vnet, so pa zato na fotografiji njegove koze.
