Ni dovolj spreminjati le človeka, pač pa tudi okolje
Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak
Zaradi nevarnosti okužbe s koronavirusom COVID-19 je v marcu praktično ves svet ohromel. Vsi smo trepetali pred nevidno okužbo, ker smo vedeli, da ogroža zdravje in celo življenje. Tu lahko potegnemo vzporednico z onesnaževanjem okolja. Vendar se bo enkrat virus umaknil (četudi morda le potuhnil), a vendarle ne bo večna grožnja v primerjavi z vsem, kar je v naši zemlji, vodah, ozračju. Srhljivo je slišati naštevanje, kako težka okoljska bremena ima Slovenija iz preteklosti: azbest v Anhovem, Mariboru, Ljubljani in na obali, organska topila in težke kovine na Vrhniki, svinec v Mežici, težke kovine in prašni delci v Zasavju, PCB v Beli krajini, težke kovine v Celjski kotlini, atrazin na Dravskem polju ... Najhuje pa je, da za vse to vemo že desetletja, pa nihče noče ukrepati, je kritična prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki deluje v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
Vlaganje v zdravje ljudi je uspeh vsake družbe, zagovarjate na vašem inštitutu. Kako zdravi pa smo Slovenci?
Stopnje zdravja žal ne znamo meriti, merimo stopnjo bolezni. Zato vam lahko na vprašanje, kako zdravi smo, odgovorim s tem, koliko smo bolni.
Eden izmed najobjektivnejših dejavnikov za spremljanje bolezni pri zaposlenih državljanih je bolniški dopust. Tega organizirano spremljamo že 30 let, in to po različnih dejavnikih – po diagnozah, resnosti obolenj, pogostosti zbolevanja, lahko pa tudi posebej za javni in za zasebni sektor. V vsem tem času se je pokazalo, da so poškodbe vodilni vzrok odsotnosti z dela; če seštejemo tiste, ki nastanejo na delovnem mestu in zunaj njega. Ker se na delu vedemo enako kot zunaj dela. Praviloma so poškodbe zelo pogoste in težke, deloma zaradi tega, ker smo zelo športen narod, večinoma pa se poškodujemo zaradi nevarnega obnašanja tako na cesti kot drugje. Žal pa se v zdravstvenih kampanjah le izjemoma lotimo preprečevanja poškodb.
Kaj še ogroža zdravje?
Že leta so med vzroki za bolniško odsotnost zelo visoko bolezni kosti in mišic. Prednjači bolečina v križu, pri čemer se ne razlikujemo bistveno od drugih razvitih držav.
Zelo raste število vedenjskih in duševnih motenj. Med temi je na prvem mestu depresija, zlasti pogosta je pri zaposlenih v javnem sektorju. Traja zelo dolgo in delavec se ne vrne na delovno mesto ozdravljen, pač pa se še zdravi z zdravili. Ker se držimo doktrine, da se človek čim prej vrne na delo, da ne bi zašel še v globljo depresijo. Vendar pa ni več tako učinkovit, kot je bil, preden je zbolel.
Depresija je bolezen stoletja, med duševne in vedenjske motnje štejemo tudi diagnozo, ki se imenuje reakcija na hud stres in prilagoditvena motnja, po našem preverjanju gre pretežno za trpinčenje. Ta diagnoza je od krize v letu 2009 pa vse do 2015 nenehno rasla. In mimogrede, še vedno raste.
Ali lahko pričakujemo, da bo s staranjem prebivalstva število kroničnih bolezni še naraščalo?
Da. Glavni vzrok je staranje populacije, in glede na to, da delovno dobo podaljšujemo in jo bomo še podaljševali, bo težav vedno več. In tu je past. Namreč najpogostejši vzrok delovne invalidnosti pri nas so kostno-mišične bolezni. Pri čemer je največ invalidov tretje kategorije, ki jim v odločbi piše, da niso sposobni za dosedanje delo, so pa sposobni opravljati neko drugo delo. Ker pa jih pogosto delodajalec nima kam dati in ker to zakonodaja dopušča, so odpuščeni. In pogosto postanejo socialni problem.
Drugi vzrok za odsotnost z dela pa so neurejena delovna mesta, torej taka, ki niso prilagojena človeku. Tudi zato ustvarjamo invalide.
Delodajalci se le počasi prilagajajo razmeram na trgu dela, mar ne?
Treba jih je ozaveščati, zakaj je smiselno urediti delovno mesto tako, da ne bodo ustvarjali invalidov. Delodajalec mora vedeti, zakaj je to zanj dobro, drugače tega ne bo naredil.
Nič nimam proti podaljševanju delovne dobe, saj to je logično. Nobena družba ne zdrži, da se upokojiš pri 60 letih in živiš do stotega. Vendar se je treba na to pripraviti. Ne trdim, da delodajalci nočejo prilagoditi delovnega okolja, trdim pa, da tega ne znajo. Pogosto ga načrtujejo tehnologi, ti pa običajno mislijo le na to, kako bo določen stroj funkcioniral, ne pa na to, kako bo delavec za njim delal. Zato jim je dobrodošla pomoč strokovnjakov, ki poznajo funkcioniranje človeka.
Vsako delovno mesto bi morali prilagoditi človeku. Drugače se mora človek prilagajati delovnemu mestu, mi pa nismo neskončno prilagodljiva bitja, zato se degenerativna obolenja pospešujejo. Degenerativne bolezni, ki so bile nekoč značilne za štiridesetletnike, imajo že petindvajsetletniki …
Kaj bi torej morali storiti, da bi dobro in zdravo živeli v dolgoživi družbi?
Že mladim bi morali urediti delovno mesto bolj ergonomsko, da bodo lahko starejši dlje delali. Včasih ni potrebno veliko, spremeni se naklon mize, razdalja do stroja, višina stola …
Treba je vzgajati mlade in ljudi v srednjih letih, da je gibanje pomembno, jim prilagoditi delovna mesta in način življenja tako, da bodo to umsko in telesno gibljivost ohranjali še dolgo v starost. Pri tem ne govorimo več o biološki starosti, ampak o fiziološki starosti. Leta nam pomenijo malo, saj je lahko nekdo pri 45 letih že zelo izčrpan, nekdo drug pa še pri 70 letih zelo agilen.
Z bolečino v hrbtenici, če omenimo najpogostejšo težavo, je vendarle težko zbrano opravljati delo …
Zato bi morali spremeniti sistem delovne rehabilitacije in vračanja na delo. Vedeti moramo, da se po treh mesecih bolniškega dopusta na delo vrne le 50 odstotkov ljudi.
Le tretjina vseh primerov bolečin v hrbtenici ima za osnovo dokazljivo biološko podlago. Vsi drugi primeri zahtevajo bistveno drugačno obravnavo. Nekatere države imajo zelo dobre izkušnje s hitro rehabilitacijo. Osebni zdravnik pacientu z bolečinami v križu odredi sedem dni bolniškega dopusta, da se bolečina umiri. Če se ne, ga pošlje na fizioterapijo, ki mora biti na razpolago tisti hip, medtem ko so pri nas dolge čakalne dobe. Hkrati pokliče delovnega terapevta ali specialista medicine dela, ki preveri, kako ima urejeno delovno mesto. Če ga je mogoče prilagoditi, se to naredi, v nasprotnem primeru zaposlenega prestavimo na drugo delovno mesto. Pomembno pa je, da človeka vrnemo nazaj v delovno rutino. Seveda mu je treba povedati, da bo delal z bolečino, ki pa mora biti znosna. Če tretji teden ni boljše, je treba vključiti tudi psihologa. Kar pri nas seveda ne počnemo.
Obenem opozarjate, da odgovornost za lastno zdravje ni samo na posamezniku.
Za vse nas velja, da moramo vse življenje delati na sebi, zagotovo. A da ne bo nesporazumov – preveč odgovornosti prelagamo na posameznika. Tudi uradne institucije napačno govorijo o tem, da le vsak posameznik krepi svoje zdravje. Seveda ga, veliko lahko naredimo zase, a če delovno okolje ni urejeno, naš trud zvodeni. S projektom Čili za delo, ki smo ga pred desetimi leti začeli na inštitutu, nam je uspelo v družbo prenesti zavedanje, da ni dovolj spreminjati samo človeka, pač pa tudi okolje.
Naj omenim prehrano, o kateri se toliko govori. Če so v neki menzi na voljo samo zrezki in pomfrit, ne morem jesti drugega kot zrezke in pomfrit. Če pa nam bodo po nekoliko nižji, subvencionirani, ceni ponudili zelenjavne jedi na tisoč načinov, se bomo navadili jesti zelenjavo.
Katere druge preventivne kampanje so se tudi obrestovale?
Morate upoštevati, da smo tisti, ki delamo v preventivi, večno nezadovoljni, ker rezultate svojega dela le redko vidimo. Spreminjanje mentalitete ljudi gre zelo počasi.
A veliko smo kljub temu naredili pri na primer ozaveščanju o mobingu oziroma trpinčenju na delovnem mestu. Opozorili smo, da je to problem, ki se ga moramo zavedati, in moramo spreminjati odnose. Dvignili smo zavedanje o škodljivi uporabi prepovedanih drog. Pripomogli smo tudi k zavedanju o pomenu ergonomije, a se žal še vedno premalo naredi pri izvedbi.
Čisto drugače je pri stresu, pri katerem še nismo prišli daleč. Saj veste, stres je kot koš za smeti, kamor se da strpati marsikaj. In potem samooklicani terapevti delijo instant nasvete, kako si pomagamo. Žal ljudje marsikaj verjamejo …
Še najmanj se je premaknilo pri zavedanju o izpostavljenosti kemijskim dejavnikom tveganja. Tu smo doživeli velike obstrukcije gospodarskih institucij.
Na to problematiko poleg vašega inštituta zadnja leta opozarjajo tudi okoljske organizacije in prebivalci najbolj onesnaženih regij.
Kemikalije delujejo v majhnih dozah, vendar so vplivi dolgotrajnega zastrupljanja hudi. A njihovega vpliva ne moremo takoj ugotoviti, razen če gre na primer za akutno zastrupitev z ogljikovim monoksidom. Problem je v tem, da zastrupljanje traja neopazno, a zelo dolgo, in ljudje zbolijo, ko so že upokojeni, in ne pomislijo, da je vzrok lahko v tem, čemu so bili desetletja izpostavljeni. Kdo poveže rak na pljučih, žrelu, jajčnikih z dolgoletnim kroničnim zastrupljanjem z organskimi topili (laki, barvila, lepila), najrazličnejšim izhlapevanjem iz zidov novih stavb? To so skrita dejstva, ki jih industrija po vsem svetu fantastično izkorišča.
V neki naši tovarni s plastičnimi masami sem vprašala direktorja, kaj pravijo sosedje na močan vonj, ki se je razširjal že dva kilometra okoli tovarne. Odvrnil mi je, saj smo jim plačali, da so tiho. Potem sem vrtala dalje: Kaj pa delavci, a nimajo glavobolov? Ah, dajte no, z glavoboli smo vajeni živeti, mi je odgovoril.
Omenili ste sindrom bolnih zgradb. Lahko natančneje razložite, za kaj gre?
Če se preseliš v t. i. energetsko varčno hišo, novogradnjo ali obnovljeno stavbo, je pomembno, kateri materiali so vgrajeni. Vse, kar vlagaš v zidove ali nanje, izhlapeva. Če je omet narejen iz malte, ki je radioaktivna, bodo v prostor sevali alfažarki. Če je les premazan z določenimi pesticidi, bodo ti lahko vplivali na moško plodnost … Mizarji pogosto uporabljajo lepila z benzenom in formaldehidom – oboje je rakotvorno, formaldehid izhlapeva še nadaljnja tri leta, poleg tega povzroča astmo in alergijo … Kaj potem narediti, če takega prostora ne moreš prezračiti, ker so vgrajena okna, ki se ne dajo odpreti? Veliko je novih zgradb, v katerih ljudje ne morejo delati. Ker jih pečejo sluznice, kihajo, so hripavi, imajo suho kožo.
Če opravite meritve, je seveda uporaba vsake kemikalije v mejah normale. A čeprav je določen normativ, so nekateri ljudje kemijsko preobčutljivi in reagirajo veliko prej. Predvsem pa se vse te kemikalije med sabo seštevajo, in nikoli ne moreš vedeti, kakšna bo kombinacija učinka. Pleskar je uporabljal to barvo, parketar ta premaz … Kako bosta izloček tiste barve in izloček tega premaza skupaj reagirala, ne moremo vedeti. In teh kombinacij je neskončno, zato ne moremo imeti skupnih normativov. Pojavljajo se tudi nove kemikalije, za katere sumimo, da vplivajo na človekovo zdravje, vendar še ne vemo, kaj natančno povzročajo.
Zakaj pa potem opozoril strokovnjakov glede onesnaževanja okolja ne jemljemo resno?
Človek je pač nagnjen k temu, da reče, meni se pač to ne bo zgodilo, meni se to ne more zgoditi. Nekaj podobnega smo videli pri koronavirusu. Vendar smo, ko je začelo naraščati število obolelih, stvar le vzeli resno.
Pri raku je drugače. Ne zboliš takoj, poleg tega kemikalije ne povzročajo tipičnih bolezni, le pri izpostavljenosti azbestu je tipična bolezen mezoteliom. Ljudje so pač navajeni delati v jeklarni, v prahu, v kemični čistilnici in je izpostavljenost del normalnega delovnega procesa. Poleg tega je uporaba teh kemikalij dovoljena, vse meritve so v mejah normale … Zato pa je posamezna toksična snov tako dolgo v obtoku. Poglejte azbest, sto let smo potrebovali, na milijone življenj izgubili, da smo razumeli, kako strupen je. Pa še zdaj nimamo politike odstranjevanja.
Ne samo to. Azbest je še povsod okoli nas, vidimo ga na strehah, celo na vrtovih. Ali se ljudje ne zavedajo škodljivega vpliva na zdravje?
Kar zadeva azbestne strehe, so v domeni občin, ne države. Občine odločajo o tem, kako jih bodo odstranili in kam. Le nekaj jih občanom plača odvoz azbestnih streh, med njimi sta Miren pri Novi Gorici in Kanal. Drugje pa morajo občani sami plačati za odvoz svoje strehe, ki pa ni poceni, stane 400 ali 500 evrov. Potem ni čudno, da ljudje iščejo možnosti, kam bi odvrgli salonitke. Praviloma jih najdemo povsod. Sicer pa, ali ste videli kakšnega okoljskega inšpektorja? Po pravilih bi namreč moral plačati kazen lastnik parcele – ne glede na to, da azbestnih odpadkov ni sam odložil tja.
Morali bi imeti organiziran ustrezen nadzor z velikimi kaznimi, predvsem pa plačan odvoz škodljivih odpadkov, potem bi bilo drugače.
Azbest imamo povsod, kjer so ga uporabljali, od železarne Jesenice do Donita, Zasavskih elektrarn, Tovarne tirnih vozil, ljubljanske Izolirke, Slovenskih železnic, ladjedelnice na obali … Ta območja bi morali očistiti, pa nimamo niti načrta čiščenja. Nekajkrat smo bili v parlamentu, pred različnimi odbori, kjer so vsi poslanci enoglasno sprejeli stališče, da se moramo lotiti čiščenja. Enega glasu ni bilo proti – zgodilo se pa ni nič! In to je najhuje, ko ti ni treba niti dokazovati, ker vsi razumejo, le ukrepajo ne.
Če ustvarjamo odpadke, ki jih ni malo, se jih vendar moramo nekako znebiti.
Absolutno.
Kako in kje naj to naredimo brez težkih učinkov na zdravje?
Zemlja ne pogoltne vsega. Ni dovolj, da ostanke samo zasujemo ali pregradimo.
Naučiti se moramo politike upravljanja odpadkov: kako jih bomo proizvajali, kako bomo z njimi delali, kam jih bomo usmerili in kaj bomo naredili z ostanki. Vedno ostane nekaj odpadkov. Ni pa treba, da jih toliko ostane in da jih nekontrolirano in neodgovorno ustvarjamo vedno več.
Ali ne gre brez sežiganja?
Prepričana sem, da bo verjetno sežiganje ostalo še dolgo časa. Vendar se tehnologija nenehno izboljšuje. V sodobnih sežigalnicah jim je uspelo zmanjšati polutante (onesnaževalce) na zelo majhno mero, popolnoma uničiti jih pa niso mogle. Vedno gre pri sežigu nekaj v zrak, odvisno od tega, kaj sežigajo in kako izpust obdelujejo, kontrolirajo ...
Tveganje za nastanek nekaterih rakov je pri sodobnih sežigalnicah zelo verjetno manjše, vendarle obstaja. Kakšno je dejansko tveganje, pa ne moremo vedeti, ker je treba čakati latentno dobo, torej naslednjih 40 let.
Na sosežigalnice smo opozorili, ker so zaradi drugačne tehnologije dovoljene višje koncentracije snovi, ki se spuščajo v zrak, in ker je lokacija sosežigalnice tam, kjer so do zdaj ljudje že zbolevali zaradi izpostavljenosti azbestu. V Anhovem niso nikoli kršili zakonskih normativov; pogledala sem arhiv za 50 let nazaj, vedno so se držali zakonodaje.
Poleg tega onesnaženost zraka okoli sosežigalnic ni pravi kazalnik onesnaženja, pač pa onesnaženost zemlje. Izpuste veter odpihne stran. Kitajci so ugotovili, da je največja koncentracija padla 1200 metrov stran od tovarne …
Kaj torej predlagate?
Prav gotovo ne moremo na območje, ki je že onesnaženo, umestiti novega vira onesnaževanja, na primer na Vrhniko, ki je polna organskih topil in težkih kovin zaradi tovarne usnja. Ali v Anhovo, dolino, ki je že ogrožena zaradi hudega polutanta, kjer je največ mrtvih zaradi mezotelioma, povzročenega z azbestom. Da ne govorim o Počku. Katera država na svetu se bo spomnila narediti Natovo bazo nad kraškim področjem zajetja vode? To je vendar nepredvidljiv eksperiment.
Naravovarstveniki so nastrojeni proti podjetjem, ki onesnažujejo, do česar imajo seveda vso pravico. Ampak sama ves čas opozarjam na odgovornost zakonodajalca. Ta se mora zavedati, da mora delati v dobro državljanov in izbrati najmanjše tveganje zanje. Če nima dovolj strokovnjakov, ki mu svetujejo, kaj je prav, si jih mora priskrbeti. Velja pa upoštevati študije, ki so bile že narejene in so nam lahko v pomoč.
Odločiti se moramo, ali se bomo šli škodljivo industrijo ali se bomo šli zeleno industrijo. To ni kratkoročna odločitev, to je politika za naslednja stoletja.
