Ženski obraz dolgotrajne oskrbe

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Dobro počutje | apr. '20

Slovenija je po stopnji zaposlenosti žensk v vrhu med državami Evropske unije, takoj za Švedsko. Hkrati pa so Slovenke izredno obremenjene s tako imenovanim skrbstvenim delom, torej z nego najmlajših in/ali najstarejših družinskih članov, so poudarile govornice na posvetu o dolgotrajni oskrbi, ki so ga ob prazniku žensk pripravili pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS).

Kar precej let javnega opozarjanja je bilo potrebno na to, da ima revščina starejših v veliki meri ženski obraz. Tudi dolgotrajna oskrba ga ima. To je pomembno zato, ker nereševanje problema dolgotrajne oskrbe poslabšuje položaj žensk in povečuje neenakost spolov, je poudarila dr. Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta. Samo vsak četrti oskrbovanec je moški. V domovih za starejše je tri četrtine žensk, tudi uporabnic pomoči na domu je več kot dve tretjini. Ženske povprečno živijo pet let dlje kot moški in se z majhno pokojnino v starosti pogosto znajdejo v enočlanskem gospodinjstvu.

Tudi v formalni oskrbi prevladujejo ženske (medicinske sestre, oskrbovalke, strežnice, negovalke), kar 85 odstotkov jih je zaposlenih v domovih za starejše in službah pomoči na domu, med družinskimi pomočniki je žensk vsaj 78 odstotkov. Čeprav opravljajo fizično in psihično zahtevno delo, ki poteka v treh izmenah, vključuje nočno delo, delo ob koncu tedna in med prazniki, je ovrednoteno z minimalno plačo ali še to ne.

Med tistimi, ki negujejo svoje starše, moževe starše ali druge starejše sorodnike, sta dve tretjini žensk, večinoma v srednjih letih. »Oskrbovalke so zaradi nege bolj ali manj izolirane, podvržene so revščini, če so zaposlene, so pogosto na bolniškem dopustu, letni dopust po navadi uporabijo za skrbstveno delo, ne za počitek, v skrajnih razmerah se odločajo za skrajšan delovni čas, za začasen izstop s trga dela ali predčasno upokojitev. Vse to ima ekonomske posledice in vpliva na njihovo socialno varnost v starosti,« poudarja dr. Majda Hrženjak. Medtem ko tiste družine, ki si to lahko privoščijo, najamejo negovalke iz praviloma marginaliziranih skupin žensk, to so upokojenke s prenizkimi dohodki, revne zaposlene, dolgotrajno brezposelne iskalke prve zaposlitve, migrantke. Tako se razrašča siva ekonomija, veliko je prekarnih in pollegalnih zaposlitev.

Bolje nič kot slabo?

Kakšen sistem dolgotrajne oskrbe torej potrebujemo, da ne bo diskriminatoren do žensk, da ne bi ogrozil njihove ekonomske neodvisnosti in bi bil dostopen za vse ne glede na materialni položaj posameznikov in njihovih družin, se je vprašala mag. Andreja Poje iz ZSSS. Opozorila je, da je leta 2017 Evropska komisija med dvajset pravic v evropskem stebru socialnih pravic zapisala tudi dostop do dolgotrajne oskrbe. V lani sprejeti evropski direktivi o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev je bila prvič zapisana pravica do petdnevnega oskrbovalskega dopusta.

Po mnenju Lučke Böhm iz ZSSS bi bilo treba sistem dolgotrajne oskrbe pripravljati postopno. Pri tem je treba najti solidaren način sofinanciranja. Do zdaj je država preveč spodbujala javno-zasebna partnerstva, kjer so storitve za 28 odstotkov dražje, na leto pa se obrne 11 milijonov evrov dobička, ki pa ostane v žepih lastnikov.

Da nujno potrebujemo prostor za kratkotrajne nastanitve oskrbovancev, da se domači negovalci lahko odpočijejo, in kapacitete za osebe z demenco, pa je poudarila Biserka Marolt Meden iz Društva Srebrna nit – združenje za dostojno starost. Spremeniti moramo sistem izobraževanja, saj potrebujemo strokovne profile, ki bodo imeli znanje s področja sociale in zdravstva. Prav tako moramo spremeniti plačni sistem, da se bodo mladi ljudje sploh odločali za te poklice, in okrepiti patronažno službo, ki skrbi tudi za preventivo in ohranja starejše ljudi kar se da dolgo vitalne in samostojne.

Ob tem je dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani poudarila, da mora država v vsakem primeru sprejeti večje breme. Dolgotrajne oskrbe ne potrebujejo samo stari ljudje, pač pa tudi mlajši zaradi posledic različnih nevroloških bolezni ali nesreč, kapi, rakavih bolezni … Nobena vlada do zdaj ni našla političnega konsenza o načinih financiranja – iz katere blagajne in kako se bo razporejal denar za posamezne storitve. To je seveda slabo, vendar je po njenem mnenju še slabše, če pod pritiskom nujnosti sprejmemo slab zakon, torej takšnega, ki ne bi upošteval potreb uporabnikov in izvajalcev oskrbe.  

 

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media