Odprt arhiv za vse obiskovalce

Prijazen pozdrav iz Irana

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | maj '20

Teheranska avenija

Če bi moral odgovoriti na vprašanje, v kateri državi so me med vandranjem po svetu ljudje najprijazneje sprejeli, bi na prvo mesto zagotovo postavil Iran. Skozi stoletja je bil stičišče različnih kultur, kar se kaže v veliki odprtosti ljudi in njihovem tolerantnem odnosu do tujcev. Pogovori o politiki ali veri so redki in strpni, večinoma jih zanima, kaj počnete, kako živite, kaj ste videli, začinjeni pa so z veliko smeha, dobrodušnih pripomb ter uporabnih napotkov. Dežela je prijetna za potovanje, turistov je še razmeroma malo, kar posledično pomeni, da domačini večinoma še niso usvojili tehnik dobičkonosnih odnosov s tujimi obiskovalci.

»Ali ste opazili, da se na širšem območju mesta na vsakih nekaj kilometrov peljemo mimo močno utrjene policijske ali že kar majhne vojaške postojanke?« me je med vožnjo z letališča pri Teheranu vprašal taksist. »Res je,« sem pomislil. Ko sem leto pred tem potoval ob iransko-turški meji, res nisem opazil tako na gosto posutih obmejnih postojank. »Naše vodstvo se ne boji zunanjih sovražnikov oziroma ne čuti grožnje sosed,« je nadaljeval taksist. »Zato na mejni črti ni veliko obmejnih vojaških postojank. V mestih pa so tako na gosto postavljene, ker se politika bolj kot agresivnosti Američanov in njihovih podrepnikov boji nas, svojega naroda.«

Najljubši motivi v iranski umetnosti so geometrijski liki in vzorci, cvetni vzorci...

In res, v Iranu že dalj časa vre nezadovoljstvo zaradi trde roke režima, ki zavira evolucijo družbenega razvoja. Ljudstvo je že večkrat množično stopilo na ulice in pokazalo očitno zadrževano nezadovoljstvo z domačim versko-političnim vodstvom. To sicer govori, da gre pri tem za manjše število »skrajnežev« 83 milijonske države, vendar pa je znano, da lahko tudi majhno seme pokazanega nezadovoljstva hitro vzklije …

Kljub globokemu spoštovanju do vere pa so Iranci očitno že naveličani tudi zastarelih verskih zapovedi. Že na letalu proti Iranu opaziš, da se večina iranskih žensk, ki jim je zapovedano imeti glavo pokrito z ruto, tega ne držijo. Ko je letalo vstopilo v iranski zračni prostor, si je nekaj žensk pokrilo glavo, druge šele, ko je letalo pristalo. Razlike med mestom in vasjo se kažejo tudi po načinu privezanih rut. V večjih mestih so bolj lahkotno vržene čez vidno urejene pričeske, samo toliko, da pač so, na podeželju so rute tesno zavezane in potegnjene globoko na čelo.

Ko se zagrnejo zavese

Na jutranjem čaju

Zahodnjaški način oblačenja in zabave so po merilih islama nezaželeni, priporočljivo je, da se tudi tuji obiskovalci oziroma turisti oblačijo spodobno oziroma spoštljivo do njihove kulture, še zlasti pri ogledovanju osupljivo lepih mošej, kjer raznobarvni mozaiki zunaj in znotraj zadržijo pogled.

Zabavno življenje v Iranu, kjer ni klubov in diskotek, praviloma poteka med prijatelji v zasebnih prostorih. »Že naši starši so zagrnili debele zavese, na črnem trgu nabavili pijačo in se sprostili, zaplesali, zaljubljali. To je vendar v človeških genih, nobena politika ali vera tega ne more zadržati. Še pred petnajstimi leti so po ulicah redno patruljirali varnostniki morale in oprezali za sumljivo zagrnjenimi okni in nemoralno (zahodno) glasbo, ki se je morda slišala izza njih. Zdaj tako hudega nadzora ni več, na vrata policija potrka le, če je zabava res sila glasna in očitno 'razuzdana',« so mi povedali na eni takih zabav v Teheranu, kamor me je povabila družba fantov in deklet, s katerimi sem se zapletel v pogovor pri pitju čaja na ulici. Ženske so na zabavo prišle oblečene umirjeno, ko pa so se za njimi zaprla vrata, so se pod plašči in ogrinjali pokazale drzne modne smernice, ki bi se jih razveselili tudi na Zahodu. Predvsem v Teheranu so ženske že bolj modno in raznobarvno oblečene pa tudi razmeroma dobro izobražene ter razgledane. Iran je tudi ena izmed držav, kjer opravijo največ lepotnih operacij. Na ulicah je opaziti veliko obrazov, prelepljenih z obliži zaradi pravkar pomanjšanega nosu, kar je še posebej priljubljeno pri ženskah. 

Lepota po iransko

Željo po spolnosti so nekatere veje islama že pred stoletji prilagodile človeškim naravnim potrebam in s posebnim »aneksom« o začasni poroki omilile strogo božjo zapoved o tesnejših stikih med moškimi in ženskami pred sklenitvijo prave zakonske zveze. Taka začasna poroka je lahko sklenjena tudi samo ustno, z dogovorom za določen čas, priporočeno je za najmanj tri dni, traja pa lahko tudi teden, mesec ali več. Ena izmed razlag za tovrstne sklenitve zakonske zveze pove, da so si nekdaj trgovski potniki, ki so bili več mesecev zdoma, v mestih, kjer so ostali dalj čas, lahko tako omislili začasno ženo, ki je zadovoljevala njegove potrebe po »družinskem življenju«. Danes je zlasti med mladimi taka vrsta poroke pogosta praksa, sem še izvedel na zabavi.

 Zakaj spite v hotelu?

Ahmed, njegova žena in hči so do moje družine stopili pred restavracijo: »Oprostite, videli smo vas pri sosednji mizi, pa nas je zanimalo, od kod ste?« so nas vljudno ogovorili ter nas po petnajstih minutah sproščenega pogovora povabili k sebi domov. S prigrizkom dobrot domače kuharice so nam, kot je to tam navada, postregli na tleh na debeli udobni preprogi, ki so jo pokrili s »prtom«. Iz predala so potegnili tudi steklenico širaza, odličnega iranskega vina, ter nam zaigrali na tradicionalna glasbila in zapeli. »Zakaj spite v hotelu, preselite se k nam, dokler boste v našem mestu,« so nas povabili pred odhodom. V času popotovanja po Iranu bi lahko skoraj vsak dan pri srečanjih na ulici sprejeli podobna povabila. Celo taksist, ki nas je za 50 dolarjev odpeljal na celodnevni izlet v gorsko svetišče starodavne perzijske religije, ki jo je oznanjal modrec Zaratustra in velja za najstarejšo ter predstavljala temelj tako zahodnjaških kot vzhodnjaških religij, nas je želel brez dodatnega plačila pogostiti in prenočiti na svojem domu.

Na obisku pri Ahmedovi družini

Iran je za nezahtevnega popotnika sicer cenovno prijazna država. V majhnih prikupnih hotelih stane nastanitev v praviloma čisti in lepo urejeni dvoposteljni sobi med 10 in 15 evri na dan, pri cestnih stojnicah ali v številnih lokalih pa se lahko dobro najemo že za nekaj evrov. Tudi zahtevnejši popotniki zlahka najdejo ponudbo višjega cenovnega razreda, na spletu pa je dovolj informacij. Dobro je vedeti, da je železniška mreža po državi še bolj skromna oziroma v intenzivni gradnji, avtobusna pa z udobnimi avtobusi odlična in cenovno zelo ugodna.

Po častitljivi kulturni dediščini

Klasična iranska transverzala za hitro spoznavanje dežele poteka od Teherana prek Isfahana, Yazda in Perzepolisa ter se večinoma konča v mestu Širaz, ki je v svetu morda še najbolj znan po odlični vrsti črnega vina, med domačini pa kot mesto vrtov, vrtnic, pesnikov in literature. V bližini mesta so ostanki starodavnega, nekoč tudi glavnega mesta velikega perzijskega imperija Perzepolis, ki naj bi ga porušil Aleksander Veliki.

Že spletna priprava na potovanje kakšen mesec prej je vznemirljiva dogodivščina, ki ti že med raziskovanjem in organizacijo poti na domačem kavču vzbudi žgečkljiv občutek prihajajoče popotniške dogodivščine. Da ima Iran častitljivo kulturno dediščino, je »priznal« tudi ameriški predsednik Trump, ko je kot maščevanje za neupogljivost tamkajšnjega režima ameriškim interesom napovedal, da bo z bombardiranjem uničil kar 52 njihovih znamenitosti, čeprav je to po mednarodnem pravu vojni zločin, takšna dejanja prepoveduje tudi resolucija ZN iz leta 2017, ki so ji pritrdile tudi ZDA, pa haaška konvencija o zaščiti kulturne dediščine in ne nazadnje splošna kulturna zavest civiliziranega človeka.

Kadilnica šiš, rezervirana samo za moške.

Na udaru uničenja bi tako bili umetelni mostovi s čajnicami in znameniti trg v Isfahanu, ki je za Trgom nebeškega miru v Pekingu drugi največji trg na svetu, pa tudi številne znane palače in mošeje, ki so že kar osupljive umetniške stvaritve, če naštejemo le nekaj najznamenitejših kulturnih spomenikov.

 Poleg starodavnih znamenitosti si je nujno ogledati tudi najpomembnejši utrip vsakega mesta – bazarje oziroma tržnice. Tu se med stojnicami lahko »izgubljaš« ves dan, poleg prodajalcev umetelno porisane keramike, raznovrstnih bakrenih posod in kupa druge šare in živil pa te na čaj pogosto vljudno povabijo prodajalci znamenitih perzijskih preprog. Kljub ugodnim cenam v primerjavi z evropskimi ne pozabite: vzemite si čas, barantanje je obvezen ritual nakupa, za približno polovično začetno ceno pa se praviloma dogovorite šele po tretjem čaju. Če ne barantate, vas prodajalec ne jemlje resno, če vas že kar ne pomiluje.

Besedilo in fotografije: Vlado Kadunec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media