Bolj se bojimo depresije kot virusa

maj '20

Vemo, da sta že v normalnih časih skoraj vsak četrti Slovenec in Slovenka kronično utrujena, ker preveč delata; vsak deseti trpi zaradi anksioznosti, depresije ali druge duševne motnje. Ker dolgo živimo, se med starejšimi iz leta v leto hitro viša še število ljudi, ki trpijo za različnimi vrstami demence. Že dolga stoletja se tudi ve, da se zaradi psihičnih težav pogosto pojavijo tudi telesne bolečine in bolezni. Različne duševne motnje pa še posebno rade izbruhnejo zaradi hudih gospodarskih kriz, po vojni itd. Pojavljajo pa se tudi, če so ljudje dalj časa samoizolirani, zdolgočaseni, osamljeni in od vseh pozabljeni. Kako nas je pandemija koronavirusa ne le ekonomsko, pač pa tudi psihično sesula, bomo lahko še mesece ugotavljali, saj vse, kar doživljamo, vpliva na naše telo in dušo. Zato smo se o duševnem zdravju Slovencev in Slovenk med pandemijo in predvsem po njej pogovarjali s prof. dr. Bojanom Zalarjem, klin. psih. spec. ter generalnim direktorjem Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana.

Čas pandemije koronavirusa ni napet in stresen le v infekcijskih bolnišnicah in domovih za starejše, pač pa tudi v bolnišnici, ki jo vodite. Zakaj?

Preprosto zato, ker lahko pride ta virus tudi v našo bolnišnico. Seveda pa zdravniki še posebej dobro vemo, da je boljša vsaka preventiva kot kurativa (zdravljenje). Zato smo zelo previdni, da ne okužimo sebe in da ne zbolijo bolniki.

Po drugi strani pa se zavedamo, da se duševni bolniki pa tudi mnogi bolni starejši ljudje, otroci itd. težko bojujejo proti nevidnemu sovražniku. Tega namreč preprosto ne razumejo. Zato jih pogosto preplavijo občutki, kot so nerazumevanje, strah, obup, tesnoba … Nekatere lahko zaradi tega preplavi popolna nerazsodnost. To pa lahko pomeni, da si rok ne umivajo in ne razkužujejo, da se ne izogibajo bližini ljudi, da se skušajo z njimi rokovati, jih objeti … Da, dogajajo se jim spodrsljaji ali nesreče in okolica lahko na vse to burno reagira, kar njihove strahove in odtujenost še poveča.

Ali ste res odpustili več kot polovico pacientov?

Ne. Odpustili smo jih le približno 30 odstotkov, od teh nekaj več na geriatričnem oddelku zaradi pojava legionele (to je bakterija, ki je v vodovodnem omrežju in povzroča pljučnico). Odpustili pa smo seveda le tiste, ki so bili v zaključni fazi zdravljenja in bi jih lahko, če bi bilo treba, zdravili ambulantno.

Sicer pa se je to zgodilo že decembra lani in do danes zaradi tega nismo zaznali negativnih posledic pri naših bolnikih.

Naj poudarim, da smo ob pojavu covid-19 tudi na naši kliniki pripravili določen prostor za karanteno. Zato smo odpustili nenujno obravnavane paciente na oddelku za psihoterapijo psihoz in nevroz ter motenj hranjenja. To je seveda le začasen ukrep. Ko bo koronavirus premagan, bo naše delo spet teklo tako kot prej. Za zdaj pa naših bolnikov svojci in prijatelji tudi ne morejo obiskati.

Ali so tudi duševni bolniki, torej vaši pacienti, zboleli za koronavirusom? 

Nekaj bolnikov, za katere smo sumili, da so okuženi z virusom, smo pred sprejemom napotili na infekcijsko kliniko. Tam jih redno obiskujejo in obravnavajo naši psihiatri.

Sicer pa upam, da zaradi strogih vladnih ukrepov, ki se jih prebivalstvo drži, ne bo veliko novih bolnikov, okuženih s koronavirusom.

Ali imate dovolj zaščitne opreme?

Trenutno je imamo. 

Bi pa rekel, da so pri nabavi obstajale vrzeli v organiziranosti na višjem nivoju, tudi na državnem. Sicer nam ministrstvo za zdravje pomaga, kolikor lahko, in minister upošteva naše potrebe ter razume naše težave. Res pa je, da nabavi zaščitne opreme posvečamo ogromno časa. Pa tudi cene teh izdelkov letijo v nebo.

Je zaradi pandemije koronavirusa več duševnih motenj, več samomorov itd.?

Ne. Med pandemijo opažamo več jeze, nemira, razdražljivosti, nezbranosti, nemotiviranosti, zaskrbljenosti, spominskih težav, motenj spanja in napačnih odločitev. Posledično tudi več medosebnih konfliktov.

Naj povem, da sitnoba, prepirljivost, občutek osamljenosti, jeza, črnogledost itd. običajno ne pomenijo duševne motnje. To kaže bolj na značaj človeka.

Duševne težave prihajajo kasneje in počasneje. Kot sem slišal, se jih nekateri bolj bojijo kot koronavirusa.

Človek, ki je ozaveščen, ki razume, kaj je pandemija, gotovo ne bo ves čas slabe volje in konflikten, kajne?

Gotovo ne. Ozaveščenost in zavedanje, zakaj je karantena potrebna, omejuje razburjanje in nesprejemljivo vedenje.

Čeprav imate trenutno manj nujnih pregledov, pravite, da je to le zatišje pred viharjem. Zakaj tako mislite?

Vemo, da pride do duševnih težav, ko glavni vzrok in najhujša napetost mineta. Takšne so izkušnje preteklih epidemij. Ko so se končale, so se zelo povečale potrebe po zdravljenju psihičnih motenj.

Tako je tudi med vojno. Ko traja, ljudje trpijo. Ko mine, travme pridejo na dan.

Negativna čustva, odpuščanje zaposlenih, pomanjkanje denarja, prepiri in nasilje med štirimi stenami itd. bodo po koncu pandemije torej privreli na dan. Ali pričakujete veliko težav?

Kar ste našteli, so intenzivni stresorji, ki se prepletajo tudi s pojavnostjo telesnih bolezni tako posredno kot neposredno. Sem prištevamo srčno-žilne bolezni, astmo, sladkorno bolezen, debelost, želodčno-črevesne bolezni in glavobole.

Pri duševnih boleznih se poveča pojavnost tesnobe in depresije, kar pa tudi lahko pospeši nastanek ali poslabšanje alzheimerjeve demence in tudi vidno slabša že prisotne duševne bolezni.

Katere duševne motnje bodo najpogostejše?

To bo gotovo tesnoba (anksioznost), ki je sicer bolj ali manj prisotna pri vseh duševnih motnjah. S trajanjem in nerazrešitvijo tesnobe se pojavlja brezupnost, nato še depresivnost. To je sicer zelo poenostavljeno povedano.

Pojavljajo se tudi posttravmatske stresne in somatizacijske motnje.

Kaj so somatizacijske motnje?

Zanje so značilne ponavljajoče se in spremenljive telesne težave, zaradi katerih se oseba pogosto vrača k zdravniku in si želi vedno novih diagnostičnih postopkov. Ne negativni rezultati diagnostičnih postopkov ne zdravnikova zagotovila, da ne gre za telesno motnjo, je ne zadovoljijo in tudi ne pomirijo. Bolnik s to motnjo kar naprej išče bolezenske znake.

V času med pandemijo in po njej se lahko poveča tudi poraba alkohola in nedovoljenih drog. 

Da, in naj poudarim, da alkohol in droge probleme poglabljata in nikoli ne rešita. Čim prej je treba poiskati pomoč strokovnjaka, da se duševna stiska reši in ne poglablja.

Duševne težave se lahko razvijejo postopoma in se lahko pojavijo pri komer koli. Kako naj te motnje prepoznamo in kako naj ukrepamo?

To terja izkušenega opazovalca ali posameznika, ki pri sebi ali drugih dobro opaža spremembe. Nastanek duševne motnje je običajno neviden, prav tako kot okužba z virusom. Opazen je izbruh, ko je oseba že evidentno drugačna ali moteča za okolje.

Paciente pričakujem nekaj tednov po končani pandemiji koronavirusa.

Kako pa bodo krizo preživeli ljudje, starejši od 65 let? Se bodo oddahnili ali bodo travme podoživljali?

Eno in drugo. Tisti, ki se lahko prilagodijo in sprejmejo težave ter se zavedajo, da so le začasne, bodo brez posledic živeli naprej, ko bo pandemija enkrat izzvenela.

Brez posledic pa bodo, če bodo na primer doma vsako jutro telovadili, brali, veliko hodili, se ukvarjali s konjički, gledali televizijo, kuhali, pospravljali, urejali fotografije, delali na vrtu, če ga imajo, se po telefonu pogovarjali s sorodniki, znanci, prijatelji … Če pa bodo začutili, da so v duševni stiski, bodo poklicali na eno od ponujenih telefonskih številk psiholoških pomoči.

Tisti nedejavni (pasivizirani) ali tisti, ki ne vidijo smisla preventivnih ukrepov in sploh ne sonca za oblaki, pa bodo s svojo čemernostjo, godrnjavostjo, neaktivnostjo, pretiranim strahom itd. ob koncu krize lahko končali v psihičnem šoku. Strah pred okužbo in popolna nedejavnost lahko posameznika pripeljeta tudi v anksioznost in depresijo. Takšna stanja mora zdraviti strokovnjak.

Nekateri politiki so predlagali, da bi svojci vzeli svoje sorodnike iz domov za starejše med pandemijo domov. Doma naj bi imeli manj možnosti, da se okužijo s koronavirusom. Kaj menite o tem predlogu?

Tukaj ni enoznačnega odgovora, sploh če vemo, da kar okoli 70 odstotkov tistih, ki živijo v domovih za starejše, potrebuje vsakodnevno medicinsko nego in pomoč, pri čemer domači praviloma ne znajo pomagati. Marsikateri imajo tudi premajhna stanovanja, delajo od doma, doma se šolajo tudi otroci … Pa še v domu starejših, kjer so prej živeli, bi morali plačati skoraj polno ceno.

Rekel bi, da bi to preveč obremenilo svojce. Če na primer oče ali mati nimata kroničnih bolezni in ne potrebujeta dodatne zdravstvene nege, pa bi bila lahko na ta način njuna kakovost življenja boljša. Predvsem bi imela manj možnosti, da se okužita. Znano je namreč, da je največ bolnikov s koronavirusom prav v domovih za starejše. A postavlja se vprašanje, kam s tem človekom, če bi zboleli skrbniki, saj je bilo rečeno, da se do konca pandemije svojci v dom starejših ne bi smeli vrniti.  

Menim, da bi nekateri sorodniki, ki so v pokoju, zdravi in medicinsko izobraženi ter so se s svojcem ves čas dobro razumeli, to lahko celo storili.

Odhod k družini pa bi bil lahko tudi katastrofalna »rešitev« za starostnika in družino, če se nikoli niso razumeli, če ga domači ne bi znali ali utegnili prav negovati in hraniti. Ko bi se takšen starostnik vrnil v dom starejših, bi bil lahko duševna razvalina, sorodniki pa izčrpani ter izgoreli.  

Baje so v domovih za starejše stanovalci zagrenjeni, saj pri vseh poročilih poslušajo le, koliko jih je v teh ustanovah okuženih in koliko jih je umrlo.

Mediji bi morali v teh kriznih časih poročati odgovorno, razumljivo, smiselno, premišljeno in predvsem nesenzacionalno. Tisti, ki v teh časih to kršijo, so podobni »kriznim« zaslužkarjem. Naj poudarim, da se tudi zaradi prenapihnjenih in načrtno grozljivih novic med bralci, poslušalci in gledalci lahko večata anksioznost, stigmatizacija starejših in okuženih s koronavirusom.

Mislim, da bi morali v teh časih za vse novinarje veljati stroga etična merila.

Ali menite, da so politiki zdaj ugotovili, da je naša država ena izmed najhitreje starajočih se držav v Evropi?

Upam! Skrajni čas je, da slovenski parlament sprejme zakon o dolgotrajni oskrbi in zanj zagotovi potreben denar. Zdaj smo namreč edina država v Evropski uniji, ki ga še nima. Končno pa bi morali z veliko naglico začeti graditi domove za starejše, saj je pred vrati armada starajočih se ljudi. Že zdaj bi pod nujno potrebovalo sobo vsaj 10 tisoč posameznikov. Pa kadre v domovih za starejše bi morali bolje nagrajevati in jim dovoliti, da jih več skrbi za naše mame in očete. Normativi v teh domovih so namreč prastari in neživljenjski!

Pa vendar ni vse tako črno. Vsaj ne, kar zadeva koronavirus, mar ne?

Prav imate. Primerjave z drugimi državami kažejo, da pri obvladovanju virusa covid-19 nismo ravno slabi, kar pa je odvisno tudi od tolmačenja in zbiranja številk.

 Kdor je v duševni stiski, naj brez sramu poišče pomoč.

Prof. dr. Bojan Zalar, klin. psih. spec., je končal študij psihologije na Univerzi v Ljubljani. Specializacijo iz klinične psihologije je opravil na ljubljanski medicinski fakulteti pod pokroviteljstvom ministrstva za zdravje leta 1987. Leta 1993 je opravil magistrski in leta 1997 doktorski študij. Od leta 1983 deluje na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana (UPKL), od leta 2008 kot generalni direktor. 

V okviru ministrstva za znanost, kasneje ARRS, Znanstvenoraziskovalnega sveta za medicinske vede, je bil 12 let koordinator za področje psihiatrije (2000–2011). Ima najvišji znanstveni naziv – znanstveni svetnik. Ministrstvo za zdravje mu je podelilo najvišji strokovni naziv – višji svetnik. Je predavatelj na podiplomskih tečajih iz psihopatologije in psihoterapije ter na dodiplomskem in podiplomskem študiju ljubljanske in mariborske medicinske fakultete.

Dve najpogostejši motnji

Anksiozni (tesnobni) in prestrašeni smo vsi, če smo ogroženi. S tem ni nič narobe. Anksioznost kot motnja pa se pokaže, kadar si posameznik domišlja, da ga kaj ogroža, ali pa ga res, pa tega ni sposoben sam (ali kdo drug) razrešiti. Znaki so razbijanje srca, bolečina v prsih, bolečine v trebuhu, težave z dihanjem, cmok v grlu, potenje, težave v spolnosti itd. Anksiozna oseba se začne pogosto izogibati nekaterim situacijam, ki ji strah in tesnobo še dodatno vzbujajo. Mnogi ljudje se tako bojijo čisto navadnih reči: množice v kinu ali avtobusu. Če se ne zdravijo, razvijejo še številne namišljene, a zanje seveda resnične strahove (fobije). Stopnjevana anksioznost se lahko razvije v panično motnjo. V tej fazi pa človek pogosto popolnoma izgubi oblast nad seboj.

Depresija je razpoloženjska duševna motnja, ki se kaže z različnimi znaki in simptomi. Biti občasno depresiven še ne pomeni imeti depresivno motnjo. Kadar pa je nekdo od dveh do treh tednov stalno potrt, brezvoljen, če izgubi zanimanje za vse, kar ga obdaja in kar ga je prej veselilo, če slabo spi, se z nikomer ne druži, nima teka itd., je čas, da obišče zdravnika. Pogosto gre skupaj z anksioznostjo in anksioznost lahko dalj časa prekriva pravo depresivno ozadje.

Depresija ni samo skrajen obup in občutek brezizhodnosti, ampak se razvije mnogo prej in jo je v teh obdobjih tudi lažje zdraviti. Ko depresivna simptomatika prizadene tudi samopodobo in samovrednotenje, se to pri človeku pokaže na takšen način, da začne dvomiti o vsem – svoji sedanjosti, svoji preteklosti in svoji prihodnosti. Od tu do misli na samomor pa je samo še korak. Takšen človek potrebuje takojšnjo strokovno pomoč!

 Ob kakršnih koli psihičnih stiskah, zdravstvenih težavah, nasilju v družini ne oklevajte, pač pa pokličite na katero od telefonskih številk za pomoč ljudem v stiski: 

01 520 99 00 – klic v duševni stiski (vsak dan med 19.00 in 7.00)

116 123 – Zaupni telefon Samarijan (deluje 24 ur na dan, brezplačno)

031 704 707 – Center za psihološko svetovanje Posvet (vsak delovni dan med 8.00 in 20.00).

 

Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media