Včeraj sem videla postovko

Prosti čas | maj '20

V naši mladosti je prijatelj napisal knjigo Klic daljnih svetov. Takrat še ni kar vsak človek potoval v tuje dežele, moji kolegi in jaz pa smo sanjali o spoznavanju sveta in ljudi tam daleč, požirali smo zbirko Ljudstva sveta in zavzeto gledali diapozitive. V podjetjih, krajevnih skupnostih, kulturnih domovih in tudi doma smo z odprtimi usti poslušali tiste, ki so pogledali malo dlje v svet.

Knjiga Klic daljnih svetov je imela posvetilo: »Majhna ti je hišica ljubljanska, … bodi malo svetovljanska!« O seveda, hotela sem biti, hotela sem iti, hotela sem videti, spoznati, občutiti, doživeti svet izza domačega plota! Vendar nisem imela ne časa ne denarja, in videla sem le malo sveta. Vsa moja potovanja, nabrana skozi vsa desetletja, se ne morejo niti od daleč primerjati z vsem, kar si lahko in tudi si privoščita naslednja in naslednja generacija: »Nisi še bila na Siciliji? Uf, tam je lepo, vzemi si kakšen lep konec tedna, pravzaprav si vzemi ves teden, pa se zapelji pogledat vsaj glavne znamenitosti! Všeč ti bo,« me je prav pred kratkim navduševala maturantka. Marsikaj skoraj nedosegljivega je postalo skoraj povsem dosegljivo … in potovanja so vsaj zame res lep del te spremembe. Bila. Do te pomladi.