Nekdanja majhna vas je postala del mesta

Zgodbe | maj '20

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – KOSEZE

Zmago Tančič

Koseze, ki so leta 1935 postale sestavni del mesta Ljubljane, ležijo severozahodno od hriba Rožnika (394 m), med severno obvoznico in Mostecem. »Nekdanja vasica na obrobju Ljubljane je pred dobrimi sto leti imela podružnično cerkev sv. Marjete, gostilno, trgovino, opekarno in večinoma kmetije s travniki in polji v okolici. Po letu 1970 pa so se Koseze razvile predvsem v stanovanjski del mesta s številnimi individualnimi hišami in dvema večjima skupinama blokov, od katerih ena, in sicer na Ulici bratov Učakar, predstavlja prve terasaste bloke v Ljubljani,« nam je iz enega od stanovanj v teh blokih po telefonu pripovedoval 65-letni upokojeni vodja veleprodaje v Toku Zmago Tančič.

Pri tem si na daljavo ogledujeva staro koseško razglednico, ki je bila leta 1904 odposlana v Celje in prikazuje poleg cerkve sv. Marjete še gostilno Ivana Kavčiča (po domače pri Svedraču) na današnji Podutiški cesti. »S Kosezami, kjer živim od leta 1975, smo družinsko povezani že več kot 90 let, saj so v neposredni bližini pred drugo svetovno vojno živeli tudi moji starši. Tako je oče Viktor v paviljonu na levi strani nekoč znane Kavčičeve gostilne vodil telovadne vaje članov sokolskega društva,« se njegove pripovedi spominja eden najuglednejših slovenskih zbirateljev starih razglednic, ki je tega konjička 'zajahal' pred natanko 40 leti.

Tedaj je njegov oče, zbiralec starega denarja, z enega od srečanj članov Numizmatičnega društva Slovenije (NDS) prinesel domov nekaj starih razglednic Ljubljane, ki so ga tako prevzele, da se je v hipu odločil za načrtno zbiranje razglednic svojega rojstnega kraja in okolice. Sčasoma je začel zbirko dopolnjevati še z drugimi predmeti, povezanimi s preteklostjo našega glavnega mesta, tako da zdaj obsega že blizu 11.000 predmetov, od teh približno 8000 razglednic (med njimi sedem koseških) in več kot 1100 fotografij Ljubljane. Drugo so vabila, vstopnice, zemljevidi, plakati, reklame, računi trgovcev, knjige, značke ipd. »Med razglednicami me najbolj razveseljujejo do zdaj najstarejša znana razglednica Ljubljane iz leta 1891 ter tiste, ki so jih pisali znani Slovenci, na primer Ivan Cankar, Jakob Aljaž, Ivan Tavčar, Oton Župančič, Rudolf Maister, Rihard Jakopič, Maksim Gaspari in drugi. Posebnost predstavljajo tudi kraji, deli mesta ali objekti, ki so v teh letih doživeli korenite spremembe. Mednje prav gotovo spadajo ljubljanske Koseze s cerkvijo sv. Marjete, nekdanjo opekarno in mnogimi stanovanjskimi novogradnjami iz obdobja zadnjih 50 let,« pravi Zmago Tančič, ki je s svojim zbirateljskim gradivom pripravil ali sodeloval pri 119 razstavah in 91 publikacijah in je že vrsto let podpredsednik, od predlani pa tudi častni član NDS, katerega sekcijo zbiralcev razglednic je vodil 22 let.

Z zalitjem glinokopa nastal Koseški bajer

Leta 1904, ko je bila ta razglednica odposlana v Celje, so bile Koseze samostojno naselje na obrobju Ljubljane.

Cerkve, posvečene sv. Marjeti, so pri nas zelo stare in so običajno postavljene v krajih, kjer so pogoste povodnji, saj je ta svetnica zavetnica pred njimi. Koseška cerkev, ki je stala vsaj že v 14. stoletju, je bila tako posvečena sv. Marjeti verjetno prav zaradi močvirnatega sveta in poplav, ki jih je nekoč povzročal potok Pržanec. V začetku 17. stoletja je bila nekaj časa posvečena sv. Lovrencu, vendar ni znano, zakaj. Zvonik so postavili leta 1708 in ga leta 1862 dvignili za dva metra. Potres leta 1895 je cerkev močno poškodoval, zato so jo leta 1900 zaprli in sedem let pozneje obnovili. Pri tem so jo za nekaj metrov dvignili in na novo obokali. Zavetnico sv. Marjeto na glavnem oltarju je upodobil slikar Ivan Grohar. Od treh zvonov je prvo svetovno vojno preživel le največji, medtem ko so manjša dva pretopili v topove in ju leta 1925 nadomestili z novima. Leta 1935 so prenovili še mežnarijo. Zaradi naglega naraščanja števila prebivalstva v tem delu Ljubljane se je leta 1961 dotedanja šentviška podružnica sv. Marjeta preoblikovala v samostojno župnijo Koseze, posvečeno presvetemu Odrešeniku. Ta je kmalu postala premajhna in tako so v letih 1972 in 1973 zraven stare po načrtih arhitekta Antona Bitenca zgradili novo župnijsko cerkev, posvečeno Božji materi Mariji, ki je bila obenem prva na novo zgrajena cerkev v Ljubljani po drugi svetovni vojni.

Potem ko je leta 1845 postal ljubljanski mestni tesarski mojster, je podjetnik švedskega rodu Gustav Tönnies svoje tesarsko podjetje kmalu razširil še na področje gradbeništva, proizvodnje gradbenih materialov, livarstva in strojne industrije. Tako je na močvirnatem terenu na severozahodni strani Rožnika postavil opekarno in jo leta 1883 opremil s prvo krožno pečjo na Kranjskem. Opeka, ki je nastajala iz koseške gline, je bila zelo cenjena in so jo prodajali v različna evropska mesta. Veliko pa so je porabili tudi v lastnem gradbenem podjetju, ki je v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja zgradilo številne pomembne zgradbe v Ljubljani, na primer opero, sodno palačo, mestni dekliški licej in Mladiko (zdaj MZZ), Kozlerjevo pivovarno (Union), tobačno tovarno, Cukrarno, poslopje Ljubljanske kreditne banke (Banka Slovenije), Ljubljanski dvor (Slovenske železnice), Tschinklovo tovarno slaščic (bivši Šumi), I. državno gimnazijo (OŠ Prežihovega Voranca) idr. Tönniesova opekarna, ki je kasneje prešla v roke Kranjske stavbne družbe, je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana. Poslovne stavbe je prevzelo podjetje Agrostroj, ki je izdelovalo namakalne naprave in jih testiralo v nekdanjem glinokopu, zalitem z vodo. Tako je nastal Koseški bajer, ki je postal prostor za rekreacijo Kosežanov in drugih Ljubljančanov ter od leta 1984 skupaj z Rožnikom, Šišenskim hribom in Tivolijem tvori krajinski park. Večina tega prostora je danes pozidana s stanovanjskimi zgradbami, na nekdanjo opekarno pa spominjata le še precej dotrajana vila, v kateri so bili pisarne, restavracija in stanovanje za vodjo opekarne, ter pred tremi leti ob Koseškem bajerju urejen park, poimenovan po Gustavu Tönniesu.

Ime naselja po staroslovenskih kosezih

Na južni strani vasi je podjetnik Gustav Tönnies sredi 19. stoletja postavil opekarno.

Jedro stare vasi Koseze je po navedbah zgodovinarja Boža Otorepca ležalo ob križišču sedanje Podutiške in Koseške ceste. Ta mala vas je ime dobila po staroslovenskih kosezih, pripadnikih polplemiškega srednjeveškega družbenega sloja, ki so se že zgodaj povzpeli med svobodnjake. Zato so jih Nemci imenovali 'edlinge' (plemenite ljudi) in tako se je kakor druge koseške naselbine na Slovenskem tudi ta vas v prvih omembah imenovala Edling. Njen obstoj sega v prva stoletja naselitve Slovencev v novi domovini med 6. in 9. stoletjem; le neznaten del takih naselij je nastal tudi v času kolonizacije med 9. in 12. stoletjem. Kosezi so se naseljevali le v bližini večjih naselij. Večinoma je bilo v istem kraju naseljenih po več kosezov, so pa tudi primeri, kjer je bil le en sam kosez. To velja tudi za ljubljanske Koseze, ki so v pisnih virih prvič omenjene leta 1414, množinsko obliko krajevnega imena pa so dobile šele v drugi polovici 19. stoletja. Dotlej so se imenovale Edling oziroma po letu 1495 najprej slovensko Kasez in pozneje Kosez. Pri tem so mu dodali še ime cerkve sv. Marjete, da se je razlikovalo od drugih istoimenskih vasi na Kranjskem. Teh je iz preteklosti znanih 40, od katerih je ohranjenih 29.

Število prebivalstva je v starejši dobi le počasi naraščalo. Še leta 1749 je bilo v vasi le pet kmetij in nekaj bajtarjev, leta 1837 je tu živelo 118 prebivalcev, leta 1921 jih je bilo 261 in šestnajst let pozneje 680. Približno tolikšno število se je ohranilo še dolgo po drugi svetovni vojni in se začelo hitreje povečevati z gradnjo novih stanovanj v šestdesetih letih in po letu 1970 naraslo na okrog šest tisoč ter se zdaj ustavilo pri več kot deset tisoč.   

Boris Dolničar             


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media