Pri Repšetovih najvišji vrednoti delo in učenje

Zgodbe | maj '20

Sabina Repše. Fotografija: Lidija Jež

Sestri Jolanda in Sabina sta si izbrali poklic, ki je povezan z zdravjem; Jolanda je zdravnica specialistka pediatrije, Sabina pa magistra farmacije. Njuna mama in oče sicer nista delala v zdravstvu, rdeča nit, ki v tej družini teče iz roda v rod, pa je delavnost, disciplina in povezanost z naravo vključno z zaupanjem v njeno moč. Glede na pandemijo, ki nas je vse postavila v povsem nov položaj in se izrazito kaže tudi med strankami v lekarnah, smo se v tokratnem pogovoru s Sabino pogovarjali tudi o tem, kaj nam lahko priporoča za izboljšanje imunskega odziva in tudi kako se – glede na še ne tako daljno preteklost – spreminja lekarniška dejavnost.         

Če bi najini starši imeli možnost izobraževati se, bi zagotovo študirali, pravita Sabina Repše in Jolanda Pavec Repše. Med sestrama je devet let razlike; ker je Jolanda starejša, je Sabini prav ona izbrala ime. Glede na to, da je njun oče Vinko kot delavec na zemeljskih vrtinah delal pretežno v tujini, je za dekleti skrbela mama Rozalija. Spoznala sta se v Šmarjeških Toplicah, kjer je bila gospa Rozalija kuharica, Vinko pa je delal na vrtini zdravilne vode. Oba sta imela težko otroštvo; mama, ki je izhajala iz Podturna, je bila nezakonska hči, kar jo je precej zaznamovalo. Odrasla je v resno in zelo disciplinirano osebo in v tem duhu je vzgajala tudi svoji hčerki. Po starših sta privzeli ljubezen in povezanost z naravo; oče je že kot otrok čebelaril, mama pa je rada obdelovala vrt in se ukvarjala z rožami. »Mama je bila zelo stroga, njeni najvišji vrednoti pa sta bili delo in učenje. Med drugim se spomnim, kako natančno in v popolni ravni črti sem morala saditi čebulček ...« pripoveduje Sabina. Delo na vrtu je bilo za dekleti neke vrste igra. Danes meni, da je bilo pri njih doma kar preveč resnosti; vse je bilo »zelo zares«, za sproščenost pa ni bilo ne časa ne prostora. Morda tudi zato ne, ker so bili starši že starejši, pa tudi zato, ker je mama v glavnem sama skrbela za vzgojo in dom. Ker je bila tudi precej bolehna, je kmalu ostala doma, oče pa je skrbel za to, da so bili finančno preskrbljeni. Zavedal se je, da je od njegovega dela finančno odvisna vsa družina, v mlajših letih pa je veliko pomagal tudi svojim staršem in pri odraščanju mlajših bratov in sester. Njegova družina je bila med vojno izgnana, vrnili pa so se v izropan dom. Domačijo so morali znova postaviti. Vinko je že kot otrok odšel za hlapca na večjo kmetijo in potem opravljal različna dela; bil je tudi rudar v Krmelju. Ob tem pa je zanj veljalo nenapisano pravilo, da je treba pomagati – vedno in povsod, še najbolj pa seveda domačim. V svojem življenju se je zelo nagaral in šele kot upokojenec si je privoščil nekaj zase – postavil si je čebelnjak. Ljubezen do čebelarstva, ki ga je razveseljevalo že kot otroka, ga je spremljala vse življenje, in to je lahko izživel šele v upokojitvi.

Navdušila jo je Pehta 

Obe sestri sta bili vseskozi odličnjakinji. Ko se je devet let starejša Jolanda odločila za študij medicine, sta bila oba starša seveda vesela in ponosna, ker je za njiju merilo za uspeh predstavljal študij. Sabino pa je vse bolj privlačila narava in še zlasti zdravilna zelišča. Zato ji je bila v filmu Kekec najljubša Pehta, saj jo je očarala s poznavanjem moči narave.

Očaranost nad močjo narave se je še stopnjevala, ko je s starejšim sosedom, železničarjem po poklicu, po duši pa zeliščarjem s tisočerimi znanji, nabirala zdravilne rastline, jih nato sušila in podarila ali iz njih pripravila čaje. Raziskovanje zdravilnih rastlin je nadaljevala kot gimnazijka. S sošolko Katro sta ob mentorstvu magistre farmacije pripravili raziskovalno nalogo na to temo in osvojili Krkino nagrado. »Štirinajst dni sva vsak dan po Gorjancih nabirali zdravilne rastline, jih sortirali, opisovali ...« se spominja Sabina. Zato ne čudi, da se je vpisala na farmacijo.

Jolanda in Sabina sta si svoj poklic izbrali sami. Mama in oče pa sta bila vesela, ponosna in »potolažena« ob zelo uspešnih in spoštovanih hčerkah, ki sta si izbrali poklica, s katerima pomagata ljudem. Žal sta starša že pokojna, umrla pa sta v razmahu šestih mesecev, mama stara 80, oče pa 83 let.

Čas koronavirusa

»Že od začetka širjenja obolevanj iz primarnih žarišč na Kitajskem smo ljudi v lekarni – kot tudi sicer ob sezonskih prehladih in gripi – ozaveščali o pomenu izboljšanja imunskega sistema. Ta je namreč naša prva obrambna črta,« pojasni Sabina in doda, da imata pri krepitvi imunske odpornosti velik pomen vitamina C in D, pomemben vpliv na optimalno ravnovesje vnetnih procesov v organizmu pa imajo omega-3-maščobne kisline. Toda (pre)velike količine vnosa ne pomenijo nujno tudi boljše zaščite. V primeru vitamina C se sicer odvečna količina izloči iz telesa z urinom (je vodotopni vitamin), vseeno pa bi pretiravanje s količinami lahko izzvalo neželene učinke, ki se najpogosteje kažejo v obliki gastrointestinalnih težav. Naša sogovornica svojim strankam za preventivo priporoča od 500 mg do 1 g vitamina C (pri povečanih potrebah) na dan. Upoštevati pa je treba tudi, koliko C-vitamina dnevno zaužijemo s prehrano, in temu prilagoditi potrebo po vnosu z zdravili brez recepta ali prehranskimi dodatki.

Vitamin D pa je topen v maščobah in ga lahko dobimo iz rastlinskih in živalskih živil, pod vplivom sončne svetlobe pa se sintetizira tudi v koži. »Visoke vsebnosti vitamina D (več kot 20 mcg) občasno lahko uživajo odrasli posamezniki, pri katerih je prepoznano pomanjkanje vitamina D. Zgornja dopustna meja za vitamin D (po priporočilu Evropske agencije za varno hrano, 2012) pa je 100 mcg na dan, za otroke do 11 let pa 50 mcg na dan,« jasno pove Sabina.

Razumljivo je, da se je ob uvajanju ukrepov za omejitev širjenja novega koronavirusa med ljudmi pojavilo tudi nelagodje, v nekaterih primerih prestrašenost. »Zato se trudimo ukrepe in situacije pojasniti na razumljiv način, saj tako odvzamemo ostrino in strah, ki človeku jemlje možnost racionalnega razmišljanja.« Ljudje želijo pridobiti čim več informacij, kaj in kako se spoprijeti z neznanim, zato smo jim svetovali tudi širše – od higiene in zaščitnih sredstev do nujnosti gibanja, uživanja zdrave in raznolike hrane in negovanja socialnih stikov – s telefonsko izmenjavo pozitivnih misli, ki razveseljujejo in odganjajo tesnobnost. Telo je treba v celoti okrepiti , da bo odpornejše in bo lažje prenašalo fizične in tudi psihične izzive. Kljub povečani obremenjenosti mislim, da smo bili v naši lekarni tudi pri tem uspešni, zato sem ponosna na svoje sodelavke in sodelavce.«

Lekarna – zrcalo stanja v družbi   

Velika dostopnost in poplava informacij glede zdravil za samozdravljenje zahtevata še bolj kritično in odgovorno vlogo farmacevta pri odločanju za izbiro primernega dodatka. Težava je tudi v tem, da se ljudje zanašajo na informacije s spleta in iz reklam, te pa so tako prepričljive, da še zlasti starejši precej nekritično nabavljajo raznorazna prehranska dopolnila, češ da bodo naredila čudeže. Sabina pojasnjuje, da v večini ne gre za zdravila, temveč za prehranska dopolnila, ki so namenjena dopolnitvi tistih učinkovin, ki jih samo s hrano ne dobimo dovolj. Opozarja tudi na previdnost glede količine in kompatibilnosti z zdravili, ki jih posameznik uživa – da ne bi naredili več škode kot koristi. Odgovori na ta vprašanja pa so na voljo v lekarnah, saj tu prodajajo izdelke, ki so regulirani, preverjeni in so ob prodaji pospremljeni z navodili za varno uporabo.

Spomin na čase, ko so bili še skupaj: Rozalija in Vinko s Jolando in njenim možem ter  otrokoma in študentko Sabino. 

Sabina ugotavlja, da smo sicer vse bolj ozaveščeni: »Veseli me, da so detabuizirane določene teme, o katerih se še ne tako dolgo nazaj niso upali spregovoriti. To se še zlasti opaža pri inkontinenci; danes tudi moški, ki se s tem problemom še težje sprijaznijo, sami pridejo po podloge oziroma plenice. Tudi kar zadeva težave s potenco, moški pogosteje poiščejo nasvet za zdravila brez recepta, ki težave olajšajo. Seveda pogovori o zdravju in še zlasti o »kočljivejših« vsebinah ne stečejo tako lahkotno kot o vremenu, zato je naloga farmacevta, da zazna morebitno stisko ali zadrego in zna prisluhniti. To in pomen svetovanja je pomembno vodilo v njeni lekarni Mačkovec v novomeški Qlandii. V njej je 10 zaposlenih, Sabina pa jo vodi skupaj s kolegom mag. Muamerjem Mavrićem.

Rozalijini in Vinkovi vnuki  

Vrednote, ki sta jih prejeli od staršev, sestri predajata naprej svojim otrokom. Od štirih Jolandinih otrok sta si starejša Marko in Gregor izbrala poklica, ki nista povezana z medicino, sin Andraž je študent stomatologije, najmlajša Manca pa je maturantka in se odloča za študij medicine. 

Sabinino hčerko Špelo, ki je študentka fakultete za šport, zanima povezava psihologije, gibanja ter vpliv le-tega na človeka in kakovost življenja, sin Matic pa ima še dovolj časa, da se odloči, saj je v 8. razredu, zato ga še marsikaj zanima. Vodilo pomagati in koristiti ljudem pa vsi Rozalijini in Vinkovi vnuki nosijo že v genih.

Besedilo: Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv družine Repše


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media