Odprt arhiv za vse obiskovalce

Največja domača tovarna hlač

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | maj '20

Nekoč smo imeli …

Pogled v Elkrojevo šivalnico. Fotografija: naslovnica tovarniškega glasila, arhiv Savinjskih novic

Ko so ljudje z nastopom koronakrize začeli množično povpraševati po obraznih maskah, so se na družbenih omrežjih pojavile ideje, da bi jih znale zašiti šivilje iz nekdanjih paradnih slovenskih tekstilnih podjetij. Med prvimi so se dela lotile nekdanje zaposlene v Elkroju iz Nazarij. Znanje so očitno uspešno prenesle tudi na mlajše, ki so se dela lotile resno, in že prve dni karantene je bilo mogoče na spletu naročiti pralne maske. Marsikdo izmed nas je ob tem ponovno nostalgično pomislili, kaj vse smo nekoč znali izdelati doma in kam neki se je izgubilo dragoceno znanje ljudi, ko so izgubili službe.

O Elkroju je na spletu presenetljivo malo zapisanega, a domačini povedo, da je bilo za Zgornjo Savinjsko in Zadrečko dolino eno najpomembnejših podjetij, ker so v njem dobile možnost za delo predvsem ženske, kar je pomembno vplivalo na razvoj celotnega območja. Na tem območju so po vojni nastajala pomembna podjetja, med njimi Glin Nazarje in Gozdno gospodarstvo Nazarje, kjer so delo pretežno dobivali moški, za ženske je bilo možnosti bistveno manj, z Elkrojem pa se je vse spremenilo. Žal pa so bile ob propadu podjetja ženske najbolj prizadete. Ker so po osamosvojitvi v dolini propadla že nekoč močna in ugledna podjetja, je bil njegov propad za domačine dodatni udarec, »kot da se je raztreščila socialna bomba«, je leta 2009 zapisal novinarski kolega.  

Od obrtne delavnice do uglednega podjetja    

Zgodovina podjetja Elkroj sega v leto 1947, ko sta Vlado Matko in Franc Kokalj v Mozirju ustanovila obrtno Krajevno delavnico. Opremila sta jo s tistim, kar sta imela doma: s svojim šivalnim strojem, mizo, stoli, in najprej šivala za svoje že znane stranke. Šele ko so postali državno podjetje, so se preselili v Grabnarjevo hišo v Mozirju, ki stoji še danes, zaposlila pa sta še dva izučena krojača: Alojza Janka in Vinka Mrevljeta. Podjetje se je preimenovalo v Krojaštvo in šiviljstvo Mozirje, šivali pa so delovne obleke za Glin Nazarje, Gozdno gospodarstvo Nazarje, Rudnik lignita Velenje, Gorenje Velenje …, vodja podjetja je postal Vlado Matko.

Prvo večje naročilo za izdelavo hlač so dobili na pobudo zelo spretnega in domiselnega trgovskega potnika Staneta Skaleta, za podjetje Univerzale iz Maribora so morali sešiti 9000 hlač. Za majhno podjetje je bil to zelo velik zalogaj, a so se znašli. V delavnici so razrezali blago po fazah in ga razdelili ženskam po Zgornji Savinjski dolini, ki so bile pripravljene šivati. Ljudje pripovedujejo, da so delale z veseljem cele dneve, čeprav so dobile plačano le osem ur. Delo je bilo opravljeno v roku, sledila so nova naročila in nove zaposlitve. Podjetje se je tehnološko širilo in 9. julija 1959 so ime spremenili v Elkroj, proizvodnja modne konfekcije, Mozirje (Elkroj je pomenil elegantno krojaštvo, op. av.).

Po letu 1960 je vodenje prevzel mlad, ambiciozen direktor Alfred Božič, po izobrazbi ekonomist, ki je podjetje usmeril v razvoj, poskrbel za nove naložbe ter nove zaposlitve. Božič je bil direktor z najdaljšim stažem v Elkroju. Deset let kasneje so se preselili v nove moderne prostore na Prihovi. Že leta 1972 so se začeli usmerjati v izvoz, leta 1974 so prevzeli vse delavce iz propadlega obrata Konus v Spodnji Rečici. Elkrojeve šivilje so bile znane po natančnosti in hitrosti. Čez nekaj let so začeli kooperacijsko proizvodnjo za nemškega naročnika, čemur so sledile nove naložbe, zgradili so novo upravno stavbo, posodobili in razširili proizvodnjo. Leta 1981 se je podjetju pridružil obrat tovarne Toper, ki je deloval v Šoštanju, leta 1985 so v Šoštanju zgradili novo proizvodno halo. V tem času je bilo zaposlenih okoli 1000 delavcev.

Izguba trgov in nov zagon

Leta 1990 so dolino prizadele hude poplave, ki so povzročile veliko škodo, hkrati pa razkrile slabo gospodarjenje podjetja, in kot pravijo domačini, »življenje na veliki nogi«. Izguba jugoslovanskega trga je za podjetje pomenilo hud udarec, a se je povečalo delo za tuje partnerje. Med ljudi se je naselil nemir, s prihodom sanacijske ekipe pa se je povečalo upanje, a boj za obstoj podjetja je s seboj prinesel tudi neljubo reorganizacijo. Vodstvo podjetja je leta 1991 prevzela Marija Vrtačnik, v podjetju je bilo zaposlenih okoli 900 ljudi, pretežno šivilj. V naslednjih letih, ko so vrata zapirala nekoč trdna in velika podjetja v regiji, je Elkroj veljal za eno najboljših in najstabilnejših: plače so bile nad povprečjem panoge, bilo je dobro poskrbljeno za zaposlene: prehrana, prevoz na delo, počitniške zmogljivosti, dodatna izobraževanja, izleti, ekskurzije, zaposleni so imeli možnost nakupa izdelkov po konkurenčnih cenah v industrijski trgovini in ostankov blaga, delavke so znale doma sešiti prvovrstna oblačila.

Nova ekipa je začela posodabljati proizvodnjo z nakupom računalniške opreme in računalniško vodenim sistemom za krojenja, iskali so nove trge, v Avstriji so ustanovili svoje podjetje in začeli izvažati lastne blagovne znamke. Ker so šivali za uveljavljene tuje modne znamke, so bili ves čas v stiku tako s tekstilno kot tudi z modno industrijo. Oblikovali so novo blagovno znamko Carier. Leta 1994 so pridobili ISO-standarde za celotno proizvodnjo, leto dni kasneje pa so ustanovili invalidsko podjetje s kemično čistilnico in šivanjem po naročilu in šivanjem kolekcij. Istega leta so pridobili naziv ženskam prijazno podjetje – večino zaposlenih so namreč ves čas predstavljale ženske, pretežno domačinke.

Lastne trgovine in nove blagovne znamke

Poleg tehničnih posodobitev so leta 1998 začeli odpirati svoje trgovine, okrepili so strateški marketing, ponudbo so okrepili z blagovno znamko Delmod in moškimi srajcami znamke Olymp. Poleg hlač, kjer je bil Elkroj ves čas vodilni proizvajalec, so začeli izdelovati še suknjiče in ženska zgornja oblačila. Do konca leta 2001 so imeli že sedem svojih trgovin, Elkroj pa je postal solastnik trgovske mreže ONA-ON.

Ko so na naš trg začela prihajati poceni oblačila, sešita v azijskih državah, je domačo tekstilno industrijo doletel hud udarec. Četudi zelo kakovostne Elkrojeve hlače, zelo natančno sešite in iz odličnih materialov, so postale preprosto predrage. Leta 2006 je Elkroj kupilo podjetje Rednak iz Šoštanja, ki je izdelovalo zaščitno opremo, a očitno proizvodnji, kakršna je bila v Elkroju, ni bilo kos, svoje sta dodala še nova gospodarska kriza in odpoved dodelavnih poslov za podjetje Hugo Boss, ki so tedaj predstavljali dve tretjini proizvodnje. Elkroj je leta 2009 končal v stečaju. Za ljudi v tem delu Slovenije je bil to še en hud udarec, od katerega se marsikateri niso nikoli opomogli. Dolgoletna direktorica in žal že pokojna Marija Vrtačnik je v televizijskem pogovoru leta 2016 posebej poudarila, da so bili zaposleni »prijazni, pridni, delavni in zelo inovativni«.

Nekdanji zaposleni se spominjajo, kako so se na začetku lotevali šivanja hlač, in sicer tako, da so jih pomerjali doma in ugotavljali, kako »se nosijo«, ali so kroji ustrezni, ali blago lepo pade in kaj bi bilo mogoče še izboljšati. Kasneje so za oblikovanje in izdelavo seveda skrbeli številni oblikovalci, med njimi omenjajo Urško Marolt in Ivanko Prek Veršnik, za »testiranje« izdelkov pa so bile zelo pomembne modne revije. Elkroj se je predstavljal na vseh pomembnih modnih sejmih, iz tovarniškega glasila izvemo, da so se med drugim skupaj z nekaterimi najboljšimi slovenskimi tekstilci predstavili tudi v St. Petersburgu. 

Člani smučarske reprezentance so v času svojih največjih uspehov nosili Elkrojeve smučarske hlače, podjetje je močno podpiralo mnoge športne klube, domača športna in kulturna društva ter razvoj kraja. 

Spomini šivilje

Vera Pečnik za šivalnim strojem, fotografija: arhiv V. P.

Danes 85-letna Vera Pečnik iz Nazarij je kot šivilja v Elkroju delala 13 let. »Ko sva se z možem iz Kamnika preselila v Nazarje, je on dobil delo, zame pa ga v dolini ni bilo. Po dveh letih, ko sem bila že obupana, so me zaposlili kot šiviljo, in to kar brez uvajanja. Pa mi je šlo dobro, že prvi mesec sem dosegla 70 odstotkov norme. Hlače smo šivale po fazah za tekočim trakom, zato je bilo zelo pomembno, da smo bile vsaj približno enako hitre. 600 hlač na dan je bila norma. Šivali smo pretežno za nemškega naročnika, na začetku smo delale še v treh izmenah, kasneje le v dveh. Zelo dobro smo se razumele med seboj in si pomagale, če katera ni zmogla. Treba je bilo delati hitro in natančno. Pa saj nam je bilo lepo: nadrejene smo spoštovali in se jih malo bali, delovodje so bili prijazni, poskrbljeno je bilo za prehrano, hodili smo na izlete in ekskurzije, imeli smo športna in druga srečanja, dobre plače, med seboj smo se družili. V kraju smo bile Elkrojeve šivilje spoštovane. Sama sem se upokojila, preden so se začele težave, zato imam na podjetje le lepe spomine, za mlajše pa je bilo v naslednjih letih zelo hudo,« se spominja.   

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media