Renesančni grad, cestni trg, železni most, vodovodni stolp …

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '20

ODSTRTE PODOBE – BREŽICE

mag. Lenart Šetinc

Upravno, gospodarsko, izobraževalno, zdravstveno in kulturno središče vzhodnega dela Krške kotline leži v neposredni bližini sotočja rek Save in Krke, na tektonski prelomnici pod Gorjanci. Kraj, ki se je začel razvijati okoli gradu, je imel pomembno razvojno vlogo na štajerski strani Spodnjega Posavja in je tekmoval s Krškim, ki je imelo enako vlogo na kranjski strani. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano ob široki glavni cesti od gradu proti župnijski cerkvi sv. Lovrenca. V novejšem času pa so se Brežice, kot pravi 72-letni domačin Lenart Šetinc, dipl. pravnik in mag. komunikologije, razširile predvsem proti dva kilometra oddaljeni železniški postaji na severu ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi na vzhodu, pri čemer so se jim leta 1982 priključila še primestna naselja Brezina, Šentlenart, Črnc, Zakot in Trnje.

Kot potrjujejo keltski grobovi iz 2. stoletja pred našim štetjem, najdeni na območju sejmišča, je bila okolica današnjega naselja poseljena že v prazgodovini. Brežice so v pisnih virih prvič omenjene leta 1241 kot Rein (rečni breg) in so bile eno od središč salzburške posesti z razvito obrtjo in trgovino. Leta 1309 so navedene kot trg in trinajst let kasneje kot mesto, mestni red so dobile leta 1353. Skozi kraj je vodila trgovska pot z Dolenjskega na Štajersko ter Hrvaško in Ogrsko. Že sredi 13. stoletja so imele kovnico denarja in sodišče. V drugi polovici 15. stoletja so dobile status deželnoknežjega mesta z dodatnimi pravicami in so od konca srednjega veka postale najpomembnejše mesto v jugovzhodnem delu Štajerske med Savo in Sotlo. Zaradi lege so jih večkrat opustošili Turki, med kmečkim puntom leta 1515 pa so kraj za krajši čas zavzeli uporni kmetje in požgali grad.

Ponemčevanje, izseljevanje

Čeprav je mesto opravljalo pomembne vojaške naloge, je bilo več stoletij predvsem tržno središče, k čemur je pripomogla tudi bližina Save, ob kateri je bilo pomembno avstrijsko rečno pristanišče. Leta 1862 je mimo Brežic stekla železniška proga Zidani Most–Zagreb, deset let zatem pa so zgradili bolnišnico. V drugi polovici 19. stoletja se je z ustanovitvijo nemške šole začelo načrtno ponemčevanje, ki so se mu Slovenci postavili po robu s svojimi ustanovami: čitalnico, posojilnico in Narodnim domom. Nemški okupator je leta 1941 iz mesta in okolice izgnal 17.259 Slovencev in v izpraznjene hiše naselil Nemce s Kočevskega ter iz Bukovine (v Ukrajini in Romuniji), Besarabije (v Moldaviji) in Bolgarije. Večina nemških prebivalcev se je ob koncu vojne izselila iz Brežic oziroma Posavja.

V ozadju železnega mostu čez Savo in Krko se dviguje 45-metrski vodni stolp.

»Takšna usoda je doletela tudi našo družino, saj se je na naši domačiji v Šentlenartu ob prihodu Nemcev naselila kočevarska družina. Moji sorodniki pa so se, da ne bi bili izseljeni, umaknili: stara starša in teta v približno deset kilometrov oddaljeno zidanico, oče Martin pa je pobegnil v italijansko okupacijsko cono, v Kočevje, a ker so ga zaradi povezanosti z bratranci, ki so bili v Brežiški četi, iskali, se je novembra 1941 v Rogu priključil partizanom. Mama Anica, ki je živela v sosednji vasi Cundrovec, pa je bila skupaj s staršema izseljena v Nemčijo, od koder so se vrnili junija 1945. V sedemdesetih letih se je pri mojih starših oglasil Kočevar, ki je bil med vojno naseljen v našem domu, in povpraševal po dokumentih, ki so jih pustili v hiši ob naglem odhodu; nekaj so jih še našli na podstrešju,« pripoveduje naš sobesednik, ki je po končani brežiški Drugi osnovni šoli in gimnaziji leta 1967 odšel v Ljubljano in se vpisal na pravno fakulteto. Po diplomi je najprej delal v družbenopolitičnih organizacijah, bil direktor slovenskega radia, krajši čas svobodni novinar in nato šestnajst let ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice; kot upokojenec pa še vedno predava na Višji šoli za multimedijo. Ob tem tudi navrže, da se rad vrača v svoj rojstni kraj, kjer ga vedno znova vzradosti pogled na renesančni grad, glavno cesto, železni most, vodovodni stolp …, kar prikazujeta tudi objavljeni stari razglednici.

Slovenski Narodni dom in Nemški dom

»Glavna cesta, danes Cesta prvih borcev, je bila do pojava trgovskih centrov osrednja nakupovalna pot ne le za Brežičane, ampak tudi za kupce iz drugih krajev, tudi iz Zagreba. Na desni strani izstopa zvonik župnijske cerkve sv. Lovrenca, zgrajene leta 1782, katere notranjščina je baročna, čelna fasada pa ima elemente klasicizma. Srednja cerkev sv. Antona Padovanskega je do leta 1941 pripadala frančiškanskemu samostanu, ki so ga po okupaciji zasedli Nemci. Ob tem so cerkev porušili in samostanske prostore preuredili za potrebe novoustanovljene nemške gimnazije. V teh prostorih je leta 1945 začela delovati brežiška osemletna gimnazija s sedmimi oddelki in 246 dijaki. Nasproti frančiškanske cerkve sta bili pekarna in kavarna zavedne slovenske družine Poljanšek, iz katere izhaja nedavno umrli častni občan Miloš Poljanšek, ki je bil nekaj let profesor slovenščine na domači gimnaziji, kasneje pa družbenopolitični delavec, med drugim predsednik kulturno-prosvetnega zbora slovenske skupščine. Proti koncu ceste stoji na levi strani leta 1904 postavljena stavba slovenskega Narodnega doma, na nasprotni strani pet let kasneje sezidan Nemški dom, za njima pa je komaj viden zvonik podružnične cerkve sv. Roka iz druge polovice 17. stoletja,« nam je podobo cestnega trga s konca 19. stoletja opisal Lenart Šetinc.

Brežiški grad je prvič omenjen leta 1249. Ko so ga leta 1515 razdejali uporni kmetje in ga je trinajst let pozneje uničil še požar, so gospodje Galli začeli graditi nov renesančni grad, sedanjo štiritraktno dvonadstropno poslopje z mogočnimi okroglimi stolpi na vogalih in z velikim, na dveh straneh arkadiranim dvoriščem. Leta 1694 je brežiško gospoščino kupil grof Ignac Attems in v gradu naredil največjo slavnostno dvorano na Slovenskem, ki jo je poslikal Radovljičan F. K. Remb, medtem ko so iluzionistične freske na stopnišču in v kapeli delo augsburškega slikarja F. I. Flurerja. Attemsi so bili lastniki gradu do konca druge svetovne vojne, od leta 1949 pa je v njem Posavski muzej z arheološko, zgodovinsko, etnološko, umetnostno in drugimi zbirkami. 

Od gradu proti župnijski cerkvi sv. Lovrenca se je izoblikoval strnjeno pozidan cestni trg.

Včasih je Štajersko in Kranjsko pri Brežicah povezoval rečni brod, ki pa ob visoki vodi ni vozil. Tako so se že v drugi polovici 19. stoletja pojavile zahteve za gradnjo mostu, ki so se uresničile leta 1904, ko so na Dunaju pripravili načrte železnega mostu, ki je najprej v dveh lokih in čez betonski steber premostil Savo, se nadaljeval nad travniki med Savo in Krko, se v enem loku vzpel še čez Krko ter končal ob priključku na regionalno cesto Čatež ob Savi–Krška vas.

Ko so ga leta 1906 odprli, je bil s 524 metri tretji najdaljši tovrstni most v avstro-ogrski monarhiji. Pet metrov širok objekt je preživel tri vojne, potres leta 1917 in poplave ter bil večkrat obnovljen; zadnja obnova pravkar poteka. Leta 1914 so za oskrbo prebivalcev mesta s pitno vodo zgradili 46 metrov visok valjast vodovodni stolp s piramidasto streho, v katerem je bilo 160 kubičnih metrov vode. Uporabljali so ga do leta 1983, nakar je sameval do leta 2001, ko so v njem uredili kavarno. Poleg kranjskega je to drugi tak ohranjeni stolp pri nas in je upodobljen tudi v brežiškem občinskem grbu.

Boris Dolničar  


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media