Hribovski fant s harmoniko

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jun. '20

Dobre stare viže

Toni Iskra

Doma je v Begunjah na Gorenjskem, ki jih je za vekomaj zaznamovala glasbena družina Avsenik. Z glasbo se je Toni Iskra prvič resneje spopadel v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, kjer je pihal v fagot, zanj prečudovito glasbilo. Kasneje je raztegoval še harmoniko, svoje prve akorde v narodno-zabavni glasbi pa je zaigral z Ljubljanskim kvintetom, ki se je onkraj meje imenoval Alpen Echo. To je bilo še v študentskih letih, ko so glasbeniki lahko igrali samo v času počitnic. Nastopali pa so predvsem v Švici.

Po odsluženi vojaščini kar nekaj časa ni igral nikjer. A so ga našli člani ansambla Rž in z njimi je preživel skoraj šest zelo odmevnih glasbenih let. S to skupino, ki jo je vodil Marjan Ogrin, v njem pa je pela tudi njegova hči Romana Krajnčan, si je nakopal veliko izkušenj, ansambel pa ni bil le uspešen, ampak tudi zelo priljubljen. In Toni Iskra je bil med temi nasmejanimi glasbeniki, ko so peli in igrali Jaka, lojtro brž, Šopek za mamico, Morje valovi in podobne uspešne viže. Kasneje se je za krajši čas pridružil ansamblu Tonija Savnika.

Leta 1998 so v restavraciji Avsenik iskali manjšo glasbeno zasedbo in tako je nastal ansambel Tonija Iskre. Ko so dogradili dvorano Pod marelo, je Marjan Legat na pobudo Slavka Avsenika sestavil glasbeno zasedbo, v njej je bil tudi Toni, ki se je naprej imenovala Hišni ansambel Jožovc. Z njimi je pol leta sodeloval celo Slavko Avsenik, zasedba pa se je kmalu preimenovala v Hišni ansambel Avsenik. Začeli so redno nastopati še zunaj praga domače hiše, tudi po nemško govorečih deželah. Bil je to ansambel s pevskim tercetom, ki je nadaljeval igranje in petje bogatega izročila Avsenikove glasbe, zasedba, katere namen je bil tudi, da bi nepozabne Avsenikove viže predvajali mladim prihajajočim rodovom.

A ljudje Tonija Iskro poznajo predvsem po ansamblu, ki se je imenoval po njem. Najprej je bil to trio, ki pa ni igral le pri Avsenikovih. Ko se je triu pridružila pevka Marjana Mlinar, so nastopili tudi na Ptujskem festivalu, hitro pa sta izšli dve glasbeni kaseti z njihovo glasbo – Nagajiva harmonika in Cvetoče lipe. Največje uspešnice ansambla so bile Na potep, Moja plavolaska, Med mlinskimi kamni pa Nagajiva harmonika, Bohinj, Bohinj in Sloveniji. Kasneje je Toni nekaj časa igral tudi v avstrijskem ansamblu Lesachtaler Spatzen.

Igral je in poučeval

Glasba je bila in je še vedno pomemben del njegovega življenja. A ni le igral, ampak tudi poučeval. Zaposlen je bil v Glasbeni šoli Radovljica, igranje na harmoniko je učil tudi v njenem oddelku na Bledu. In je še danes ponosen, kakšne imenitne učence je imel. »Kar nekaj mojih učencev je bilo v tistem času resnično v državnem vrhu, imenitno pa so se odrezali tudi na mednarodnih tekmovanjih v igranju klasične glasbe na harmoniko. Ob takšnih priložnostih so določeni obvezen program in izvirna literatura za harmoniko pa še malo Bacha, baroka in tako naprej. Odkar so razvili harmoniko z melodijskimi basi, je nanjo mogoče zaigrati tako rekoč vse,« obrazloži. Med njegovimi učenci je bil tudi Sašo Avsenik, Slavkov vnuk.

Peš po hribih in gorah

Toni Iskra pa ne igra samo na harmoniko. Ko ima prosti čas, se rad posveti bližnjim hribom in goram. »Kdor ve, kje so Begunje, ve, da stojijo ob vznožju hribov Sv. Petra, Begunjščice, tudi Stol je blizu, in rad zahajam tja za razvedrilo, za oddih, za duševno in telesno sprostitev. In čeprav sem bil že nekajkrat tudi na Triglavu, je bilo moje »najvišje« igranje na harmoniko na Kredarici. Večkrat pa smo s Hišnim ansamblom Avsenik igrali tudi na Robleku na višini 1657 metrov,« pove zagnani planinec.

V Hišnem ansamblu Avsenik so danes sami imenitni godci in pevci. Marjan Legat je vodja, v ansamblu pa je še kar nekaj priznanih mojstrov igranja. Pred dobrim letom je izšla njihova že šesta CD-plošča z naslovom Se že dani, ki je tudi še ena izmed starih, a nepozabnih skladb bratov Avsenik. Izid plošče so pospremile predvsem skladbe, ki so nastale v času od leta 1957 do 1960. »Prav zato smo stare Avsenikove viže obnovili, da ne gredo v pozabo. Večina ansamblov namreč igra samo njihove najbolj priljubljene skladbe, mi pa še nekatere, ki so manj znane, a ravno tako prijetne,« pove Toni Iskra in doda, da je večina skladb, ki jih posnamejo, sicer Avsenikovih, a nemalo jih zloži tudi sam.

Kakšen pa je odziv občinstva na njihovo igranje? »Kar jim daš, to običajno dobiš nazaj, pa naj bo to pri nas ali onkraj Karavank,« jedrnato opiše svoje bogate glasbene izkušnje.

Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media