Z vero v človeško dobroto

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '20

Iz roda v rod 

Zaprta meja je naju s pisateljem in režiserjem Markom Sosičem z Opčin nad Trstom prisilila, da sva se pogovarjala po telefonu in e-pošti. Osamitev pa je delala preglavice tudi njegovim staršem, ki so kljub letom (oče bo letos star 90 let, mama pa 87) še zelo družabni in so težko sprejeli osamo v času koronavirusa. »Navajena sta, da se s prijatelji dobivajo na kavi v kavarni, in temu se jima je bilo težko odreči. Sicer pa so moji starši zelo potrpežljivi in razumevajoči,« pravi naš sogovornik.

»Nekoč me je mama prosila, naj ne pišem več o njih, v enem izmed naslednjih romanov pa sem pisal prav o tem, kako me namreč prosi, naj ne pišem več o njih … Tako je to, če vsa vprašanja prebivajo v tvoji bližini,« je odkrit Marko Sosič, tankočuten ustvarjalec, režiser ter pisatelj, avtor štirih romanov in dveh zbirk kratke proze. Je večkratni nominiranec za literarno nagrado kresnik, bil pa je tudi med nominiranci za nagrado Prešernovega sklada. Njegova dela označujeta poetičnost in empatija, teme, kot je povedal že na začetku, pa izhajajo iz njegove bližine. Prevedena so v številne tuje jezike.

Dodaja, da se je veliko spraševal o tem, kakšno moralno pravico ima pisati o svojih najbližjih in drugih še živečih ljudeh, predvsem pa ga je bilo strah, da jih ne bi prizadel, zato jih je skušal zaščititi z vsemi mogočimi literarnimi sredstvi. Končno pa bodo prav po zaslugi pisanja »nesmrtni«.

Nona in nono

»Moje otroštvo je bilo sila vznemirljivo, upam si trditi, da me še danes zaznamuje.« Do šestega leta je s starši živel pri noni (mamini mami, ki izhaja iz Vipavske doline) na Opčinah pri Trstu. Stanovali so v majhni hiši, ki je stala na velikem vrtu stare vile, v kateri je takrat živel starejši angleški par z ogromnim psom. Nono je vrtnaril, nona pa jim je pomagala pri gospodinjskih opravilih. Tako kot sta to delala že za prve lastnike vile; ti so jima tudi zapustili hiško na vrtu. Tisti veliki vrt, poln dreves in cvetja, ki sta ga urejala Markova stara starša, je bil njegov prvi veliki svet, po katerem je stopal in se čudil lepotam in nenavadnim stvarem, ki so ga obkrožale. Med temi je bila tudi majhna svinčena krogla na porcelanastem krožniku. Ta krogla je zadela njegovo nono v času, ko so bili v Trstu še Američani. Ko je na vrtu nabirala zelenjavo, je neki vojak nekje pomotoma ustrelil in krogla je priletela v njen obraz ter obtičala ob čeljusti. V tistih časih tega niso znali operirati, zato je pač živela z njo, le na licu je imela majhno brazgotino. »Neverjetno pa je, da je po daljšem času ta krogla našla pot ven in ji skozi usta padla v dlan. Postavila jo je na porcelanast krožnik in jo loščila vsak dan; jaz pa sem z velikim zanimanjem opazoval nono in svinčeno kroglo na porcelanastem krožniku ...«

Širša družina in notranji smehljaj

Kasneje so se preselili v hišo, ki so si jo starši zgradili sredi kraške gmajne. Sprva so imeli samo enega soseda – divjega, grobega, čudaškega človeka. »Živeli smo v divjini, danes lahko rečem, da je bilo vzdušje divje zaradi ljudi in obenem milo in mehko zaradi narave. Sredi tiste gmajne se je začel moj svet domišljije. Moral sem tudi v cerkev k maši, pel sem na koru z drugimi otroki, vse dokler se v svojem fantazijskem svetu nisem spremenil v malega duhovnika, ki je prirejal maše in pogrebe domačim živalim, ki je delil obhajilo svoji sosedi iz vaze za cvetje, ki jo je ukradel doma, in imel pri tem početju prste umazane od črnila, ki ga je uporabljal v šoli ... Otroštvo je bilo tudi čas odkrivanja svojih bližnjih in ljudi, pretežno zaznamovanih z vojno; med temi je bil tudi stric partizan ... Nedaleč stran pa je živela očetova sestra, ki je imela psihične težave, in ravno pri njej sem dobil 'zatočišče' za svoj prvi roman Balerina, balerina,« pripoveduje Marko Sosič. To je roman o velikih družinah in njihovi povezanosti v času, ko so ljudje še imeli čas in posluh za družinske odnose, polne razumevanja, potrpežljivosti, solidarnosti in brezpogojne ljubezni. Sosič je v njem povzdignil vlogo matere – še zlasti matere duševno bolnih otrok, ki jih danes poimenujemo otroci s posebnimi potrebami.

»Vsi ti liki prebivajo v moji literarni sedanjosti. Družina in odnos do sveta mnogoterih njenih članov sta zame še vedno velika skrivnost in moja radovednost zanju, predvsem literarna, je še vedno zelo živa. Pri nekaterih članih številne družine (skupaj z bratranci, strici, tetami) me je očarala sposobnost premoščanja bolečine z nekakšnim notranjim smehljajem. Kot otrok sem imel priložnost slediti marsikaterim dogodkom, ki so boleče zaznamovali njihovo življenje, toda vselej je vse to spremljal tudi nekakšen smehljaj, ki je prišel bog ve od kod. Tudi njihova zaverovanost v usodo in njihov fatalizem sta me očarala ...«

Talenti se pretakajo iz roda v rod

Marko Sosič je uspešen kot pisatelj in kot režiser, potrdil pa se je tudi v vlogi selektorja Borštnikovega srečanja in Tedna slovenske drame v Kranju. Svoj pečat je pustil tudi kot umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici in dva mandata Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.

Po šolanju v Trstu se je odločil za študij režije v Zagrebu. Spominja se, da je mama to odločitev sprejela nekoliko zadržano zaradi dveh razlogov – za tisti čas je bil Zagreb zelo daleč, poleg tega pa je mama prav v tistem času izgubila službo ... Skrbelo jo je, kako bo shajal, kako se bo izšlo. Glede na to, da je v njihovi družini veliko ustvarjalnih talentov, pa študij režije ni bil presenečenje. Njegov oče je igral na harmoniko, mama je bila ljubiteljska igralka, stric, ki je star čez devetdeset let in živi v Kanadi, še vedno slika. Očetov bratranec, ki je bil, kot pravi Marko Sosič, v bistvu pijanec, pa je znal vse o Bachu, Beethovnu in drugih skladateljih. Živel je v majhni sobi pod stopniščem tržaške mestne hiše. »Morda je bilo to tudi nekaj, zaradi česar sem kasneje stopil na pot literature, gledališča in filma,« ugotavlja Sosič.

Sicer pa si je kot otrok želel postati kirurg: »To je bil čas velikih odkritij na področju presaditve organov. Doktor Christiaan Barnard je prvi opravil presaditev srca in jaz sem zbiral fotografije vseh tistih operacij in jih lepil na zid. Na slikah je bilo videti tudi veliko krvi ... Rad sem gledal, kako je človek fizično ustvarjen. Skratka bil sem prepričan, da bom kirurg, da bom tudi ozdravil starega očeta, ki je zbolel, da bom ozdravil teto, ki je 'norela', kot so rekli doma … V bistvu me je od nekdaj zanimal človek in me zanima še zdaj. Pri šestnajstih letih pa sem začel režirati v domačem društvu, začutil sem potrebo po uprizarjanju, kakor da mi – podzavestno – ni bil več dovolj realni svet. To mislim danes, ko na vse skupaj gledam z distanco, takrat sem pač bežal, najprej v neke pravljice, kasneje v tekste, ki so se spraševali o skrivnosti našega bivanja ...«

Dvojezičnost je bogastvo

Marko Sosič je bil vzgojen v veri, da so ljudje dobri, ko pa je naletel tudi na, milo rečeno, senčne plati ljudi, je bil pogosto razočaran: »Odnos oblasti do slovenščine je dolga zgodba. Od vselej sem živel v dvojezičnem okolju, in to je zame še danes veliko bogastvo. Danes si tudi mnogo Italijanov želi spoznati slovenski jezik, in tega sem zelo vesel.« Poudari, da se je v zadnjih petnajstih letih kulturno ozračje v Trstu zelo spremenilo. Zato toliko težje razumem, da se v nekaterih krogih spet pojavljajo ideje nacionalizma, nestrpnosti in enoumje (tudi v Evropi), kar ogroža demokracijo in osnovne človekove pravice. »Vendar to na srečo ne vpliva na ljudi, ki kritično razmišljajo in vidijo v dvojezičnosti bogastvo, zato Italijani še naprej vpisujejo svoje otroke v slovenske šole, kar je bilo pred dvajsetimi leti in več skoraj nepojmljivo.«

Njegova družina je bila od nekdaj zavedna slovenska družina, a tudi odprta do drugih. Borili so se in se vedno bodo proti rasizmu, enoumju, ekstremizmu in poveličevanju fašizma. »Slovenci v Trstu smo danes brez sovražnikov, saj so se v zadnjem času nacionalisti osredotočili na migrante, ti so zdaj zanje sovražniki. Tudi sicer mislim, da Slovenci v Trstu delujemo živo in nam v bistvu nič ne manjka, razen nas samih, ker nas je vedno manj. Potrebujemo pa tudi več samozavesti in prodornosti. Žal nas matična domovina včasih pozabi, tudi na primer v času pandemije, ko zaenkrat pušča mejo za nas zaprto (pogovor je potekal v prvi polovici maja, op. a.). Kot da smo zanjo le prebivalci Italije ...«

Širši pogled in povezovanje med rodovi in jeziki

Marko Sosič je pustil pomemben pečat tudi v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Igralci so ga zelo cenili kot ustvarjalca in kot človeka, ki je znal komunicirati z njimi in občinstvom. »Ker se manjšina krči, je žal tudi obiskovalcev predstav tega gledališča vedno manj. Mislim, da bi bilo treba poiskati nove poti, da bi gledališče zaobjelo širšo populacijo italijanskega Trsta in njenega zaledja. Toda to – kljub podnapisom, ki smo jih vpeljali – ni lahko. Potreben bi bil drzen estetski preobrat. Sicer pa bi bilo za začetek dobro že to, da bi se gledalci sploh vrnili v zaprte prostore gledališč. Že to bi bil velik dosežek tudi za Slovensko stalno gledališče v Trstu in za njegovo preživetje.« Glede italijanskih podnapisov v gledališču pa velja pojasnilo, da jih je uvedel prav Marko Sosič. Z njimi je olajšal razumevanje besedil tudi italijansko govorečim obiskovalcem, ki jih je želel pritegniti v gledališče. Njegova pogumna in povezovalna ideja pa sprva ni naletela na odobravanje. 

Potrdil pa se je tudi kot režiser filma Komedija solz. Zanj je napisal tudi scenarij, ki ga je zasnoval že, ko je pisal roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Osrednji lik je oče – starejši osamljen Tržačan. Osnovne motive filma – odsotnost empatije, netoleranco, rasizem in fašistoidnost – prinaša ta lik že v romanu, razlogi njegovih značajskih razsežnosti pa so v filmu zaznamovani še z nerešenimi družinskimi razmerji. To pa so vprašanja, ki jim Marko Sosič tudi sicer namenja veliko pozornosti, in nas postavi pred razmislek o človekovem dostojanstvu in humanosti. In o vsem dobrem v človeku, saj je bil v tem duhu tudi vzgojen.    

Besedilo: Lidija Jež,  fotografija: osebni arhiv M. S.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media