Čas atomskega stoletja

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '20

Nekoč smo imeli Rudnik urana Žirovski vrh

Alojzij Pavel Florjančič

Konec maja je minilo 60 let od odkritja nahajališča uranove rude na območju Žirovskega vrha v Poljanski dolini v tedanji občini Škofja Loka. Rudnik urana Žirovski vrh (RUŽV), prvi in edini tovrstni rudnik v Sloveniji, je bil ustanovljen leta 1976. Leta 1982 se je uradno začelo odkopavanje uranove rude, a je trajalo le deset let.

Razlogov za zapiranje rudnika je bilo več. Po nesreči v jedrski elektrarni v Černobilu leta 1986 se je po svetu omajalo zaupanje v jedrsko energijo, cene urana na svetovnem tržišču so padale, ruda, pridobljena v RUŽV za potrebe Jedrske elektrarne Krško, je bila precej dražja od tiste na trgu. V prvi Demosovi koaliciji, ki je sprejela odločitev o začasnem prenehanju izkoriščanja uranove rude, so bili Zeleni Slovenije zelo močna stranka, njen predsednik dr. Leo Šešerko je bil tudi podpredsednik vlade. Dve leti kasneje, natančneje 24. julija 1992, pa je tedanja republiška skupščina sprejela zakon, s katerim je zapečatila usodo rudnika. Čas atomskega stoletja se je iztekal.

Ta politična odločitev je presenetila vse v Žirovskem vrhu. »V začetku julija 1990 smo dobili obvestilo, da se začasno prekinejo vsa dela, delavci pa naj gredo na čakanje,« pravi eden izmed tedanjih tehnologov v RUŽV.

Zapiranje brez načrtov

Dobili niso nikakršnih strokovnih navodil, kako naj bi potekalo zapiranje rudnika, čeprav »je to zahteven idejni, projektni in gradbeni podvig, praktično enak odpiranju«, piše v obsežnem strokovnem zborniku Rudnik urana Žirovski vrh Alojzij Pavel Florjančič, njegov urednik in avtor številnih člankov, sicer geolog in dolgoletni delavec v rudniku. In med drugim navaja tudi besede tedanjega direktorja Marjana Uršiča: »Tako se ne zapira niti kamnolom.« Uršič je pristojnim skušal dopovedati, kaj v praksi pomeni zapiranje rudnika, kako se to strokovno počne, da je potreben čas, pa je naletel na gluha ušesa.

Ker ni bilo navodil in načrtov, kako se lotiti zapiranja, sta se v RUŽV oblikovali dve smeri: prva, ki je zagovarjala zapiranje, podiranje in odstranjevanje vsega, kar je predstavljajo rudnik, in druga, ki je predlagala konzerviranje objektov, naprav in rovov. Ta predlog je predvideval, da bi bilo kdaj kasneje rudnik mogoče ponovno vzpostaviti, če bi se pokazala potreba. To je bila ideja sindikata, ki ga je tedaj predstavljal Florjančič, po njegovem mnenju bi bilo konzerviranje tudi veliko cenejše, na rudniškem prostoru pa bi bilo mogoče s predelavo strojev in vpeljavo nove tehnologije početi marsikaj. »Primerni bi bili na primer zavod ali inštitut za odpadke, deponije in sežigalnice odpadkov, saj je bil za to na razpolago primeren prostor z vso infrastrukturo in vrhunskimi tehnološkimi sklopi: avtomatsko kamionsko RM-tehtnico, vzorčevalno kaskado in laboratorijem, vse z opremo, tehnologijo in osebjem.« Odločili so se za zapiranje.

Nakladanje izkopane rude v jami

Leta 1998 so začeli razstavljati in podirati objekte v predelovalnem obratu. Leta 2006 so bili uradno končani sanacija in zapiralna dela podzemnega rudnika ter sanacija predelovalnega obrata, zemljišče pa je postalo last občine Gorenja vas - Poljane. S sredstvi rudnika je bila urejena gospodarska cona Todraž, zgradili so vodovod in kanalizacijo Gorenja vasTodraž. Dve leti kasneje so končali ekološko sanacijo in uredili odlagališče rudarske jalovine Jazbec, ki obsega sedem hektarjev, tam je odloženo skupaj 1,9 milijona ton materiala, na odlagališču Boršt pa 600 tisoč ton hidrometalurške in tisoč ton rudarske jalovine. Na območju nekdanjega RUŽV poteka monitoring, ki obsega radiološki (nadzor sevanja), kemični (nadzor tekočih izpustov), geodetski (nadzor stabilnosti odlagališč) in tehnični nadzor ter vzdrževanje, kar je v pristojnosti javnega podjetja Rudnik Žirovski vrh.

Uran za potrebe JE Krško

Rudnik urana Žirovski vrh je seveda tesno povezan z gradnjo Jedrske elektrarne Krško, saj naj bi zagotavljal surovino za njeno delovanje. Jugoslavija kot vodilna neuvrščena država je želela biti samooskrbna, zato so potrebovali tudi domačo surovino, torej uran. Nekateri sicer menijo, da so bile v ozadju tudi želje po lastnem jedrskem orožju. Država je v raziskave in gradnje rudnikov ogromno vlagala, ustanovili so štiri raziskovalne inštitute z vrhunskimi strokovnjaki, eden od njih je bil Institut Jožef Stefan v Ljubljani.

Sledi urana so že leta 1947 odkrili v Rudniku živega srebra Idrija, v Slovenijo so prišli srbski jedrski strokovnjaki in začeli sondirati teren od Idrije do Gorenje vasi, kjer so 29. maja 1960 v Žirovskem vrhu odkrili uran. Do leta 1970 je geološke in rudarske raziskave vodil Geoinstitut iz Beograda, nato pa Geološki zavod iz Ljubljane. Ugotovljeno je bilo, da se v zemlji skriva 12 milijonov ton uranove rude s 16 tisoč tonami U308, uranovega oksida, tako imenovane rumene pogače. Proizvodnja uranovega koncentrata se je začela leta 1984, 15. oktobra 1987 je bila v Jedrski elektrarni Krško proizvedena prva elektrika iz rude iz RUŽV. Tri leta kasneje pa je bil sprejet sklep o začasnem prenehanju delovanja rudnika.

Za boljšo predstavo, kako obsežna dela so bila opravljena od ustanovitve rudnika leta 1976, nekaj podatkov iz članka Alojzija Pavla Florjančiča: pod zemljo je bilo izkopanih 60 kilometrov rovov, 2,9 kilometra slepih jaškov, 64 kilometrov raziskovalnih vrtin na jedro in 380 kilometrov udarnih raziskovalnih vrtin. Odkopali so 3,3 milijona ton kamnine, od tega 630 tisoč ton rude, iz česar so pridobili 450 ton uranovega oksida, rumene pogače. Iz žirovskega urada je bilo v Jedrski elektrarni pridobljeno 12.000 GWh električne energije, povprečno je bilo v RUŽV zaposleno od 400 do 500 ljudi, v vseh letih delovanja pa skupaj okoli 1600. V rudniku so uporabljali sodobno jamsko mehanizacijo in najnovejša dognanja za humano rudarjenje. Številni domači strokovnjaki so iskali nove tehnološke rešitve in izboljševali ali sami konstruirali naprave. Jože Slivnik z Instituta Jožef Stefan je na primer prvi na svetu vpeljal krog zaprte tehnološke vode, kar je pri izkopu in predelavi urana za okolje izjemnega pomena. Tesni sodelavci rudnika so bili tudi strokovnjaki z Geološkega zavoda in Rudarskega inštituta.

Kronist časa in dogodkov

Strah pred sevanjem je bil v okolju ves čas prisoten, in sicer bolj med prebivalstvom kot med zaposlenimi. V podjetju so veljali strogi varnostni ukrepi. Vsak rudar je imel svoj zdravstveni karton, v katerega so redno zapisovali dnevne, tedenske, mesečne in letne obremenitve. Rudarji na odkopu so se po potrebi zamenjevali, v jami pa je bilo strogo prepovedano kajenje. V Gorenji vasi še živijo rudarji, ki so v prvih desetih letih delali v Žirovskem vrhu v zelo rizičnih razmerah. Kot navaja Florjančič, je bila v času obratovanja RUŽV povprečna dodatna radiološka izpostavljenost za posameznega prebivalca v okolici le približno 10 odstotkov letne dejanske ekvivalentne doze. Z Zdravstvenim domom Škofja Loka so imeli pogodbo za redne sistematske zdravstvene preglede. »Da ne bom pristranski glede varnosti, navajam zaključek poročila zdravnice Magdalene Selan z dne 4. decembra 2006: 'Poklicnih bolezni ali bolezni v zvezi z delom v področju ionizirajočega sevanja nismo odkrili pri nobenem pregledanem delavcu'«, pravi Florjančič. V RUŽV se je kot geolog zaposlil leta 1970 in ostal do upokojitve. Velja za enega najboljših poznavalcev rudnika, kjer je vodil raziskave v rudišču, projektiral rudnik, sodeloval pri njegovem odpiranju, vodil razvoj in nadzoroval kakovost rovne rude. S področja jedrskih surovin se je specializiral v Franciji, strokovne izkušnje pa je pridobil tudi v madžarskih in ameriških rudnikih, je tudi avtor številnih člankov o rudniku in urednik že omenjenega zbornika, ki je izšel leta 2000, »da ne bo pozabljeno vse, kar smo v Žirovskem vrhu imeli«. Ob letošnjem jubileju pripravlja izid revije Uranar, kot se je imenovalo rudniško glasilo, v njem pa bodo predvsem zgodbe ljudi, ki so zaznamovali rudnik in življenje, povezano z njim. Pripoveduje, da je za zaposlene veljala močna medsebojna povezanost, sami sebe so imenovali »uranarji«, v širši skupnosti so veljali za ugledne in spoštovane delavce, znani so bili tudi po dobrih plačah in visokem družbenem standardu, imeli so številne počitniške zmogljivosti, redne strokovne ekskurzije in sindikalne izlete. Imeli so celo svoj pevski zbor. Že leta 1982 so začeli graditi stanovanja za zaposlene, na račun rudnika sta se hitro razvijali tako občina Škofja Loka kot Gorenja vas z okolico, kar 30 odstotkov denarja je rudnik namenjal razvoju infrastrukture. Predvsem pa je bilo v podjetju nakopičeno neverjetno strokovno znanje, saj so zaposlovali najboljše delavce geologe, metalurge, rudarje in druge strokovnjake – vsi ti ljudje so skupaj s svojim znanjem po zaprtju poniknili. Florjančič je prepričan, da bi bilo mogoče prostor, znanje in dragoceno opremo, stroje in naprave – mnoge so bile rezultat lastnega dela rudarskih strokovnjakov – bistveno bolje izkoristiti.

O tem, kako je danes z okoljskega vidika poskrbljeno za varnost in vpliv na okolje, saj je uran še vedno v zemlji, sogovornik pravi: »Danes gre iz jame v vode več urana, kot ga je šlo v času obratovanja rudnika, saj smo ga tedaj z uporabo vode iz jame delno pridobili pri predelavi rude. Sicer pa je uran v Žirovskem vrhu že 250 milijonov let. Mogoče ga bo nekoč nekdo spet potreboval.«

Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media